Jedro

Naslov 53. člena ZIZ, ugovor opredeljuje kot dolžnikovo edino pravno sredstvo, drugi odstavek pa tudi določa, da mora biti ugovor obrazložen in da mora dolžnik v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. To pomeni, da nosi toženka breme substanciranja vseh ugovornih razlogov (in predloženih dokazov) v samem ugovoru. Odgovor na tožbo in ugovor zoper sklep začasni odredbi imata tudi sicer drugačni procesni naravi in cilja, saj je prvi namenjen nasprotovanju tožbi in tožbenemu zahtevku - torej vlogi stranke, medtem ko se z drugim izpodbija odločitev sodišča.

Nacionalna sodišča moraj ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse potrebno v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni učinki Direktive 93/13 in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem, kar vključuje tudi obveznost, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive.

Direktive nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih. A sodišče prve stopnje Direktiva 93/13 ni uporabilo neposredno namesto ZIZ, temveč je ZIZ razlagalo na način, ki zagotavlja polni učinek varstva potrošnikov, kot to zahteva pravo EU oziroma Direktiva 93/13. Skladno s sodbo C-287/22 nacionalna sodna praksa namreč ne sme onemogočati začasnih odredb, če je to potrebno za zagotovitev polne učinkovitosti končne sodbe.

Formalna opozorila o možnosti spremembe tečaja ali splošne klavzule o prevzemu tveganja (možnosti spremembe tečaja in višine anuitete, vključena v pogodbo ali notarski zapis), ne zadoščajo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, saj mora potrošnik prejeti informacije takšne kakovosti, da lahko oceni ekonomske posledice za svoje premoženje, zlasti v primeru znatne depreciacije domače valute.

V fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Če vsota vseh plačil, ki jih je izvedel kreditojemalec, presega znesek prejetega kredita v EUR, to s stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve zadošča za zaključek, da verjetno ne dolguje ničesar več.

Če denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja z začasno odredbo, vprašanje zastaranja kondikcijskega zahtevka, za postopek zavarovanja ne more biti relevantno.

Poslabšanje položaja kreditojemalca v potrošniškem sporu zaradi (verjetno nične kreditne pogodbe) izhaja že iz tega, da bi moral zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe tako, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride. To še toliko bolj velja za primer, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 23. 5. 2025 (I. točka izreka). Glede stroškov, povezanih z izdajo začasne odredbe, je odločilo, da se pridržijo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se toženka po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

2.V pritožbi ponovno povzema svoje ugovorne navedbe in uveljavlja na bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) in 6. člena Evropske konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo ključnih ugovornih navedb. Le-temu očita, da je izpodbijani sklep neobrazložen in "tipski", sprejet pod splošnim vtisom problematike kreditov v CHF, brez upoštevanja okoliščin konkretnega primera in da izpodbijani sklep zgolj nekritično sledi navedbam tožnikov. Predvsem glede slednjega še izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni razpisalo naroka in ni zaslišalo predlagane priče (bančne uslužbenke A. A.), s čimer je bila toženki odvzeta možnost dokazovanja, saj se je v ugovoru glede neobstoja terjatve sklicevala na svoj odgovor na tožbo in dokaze v njem, kar bi moralo sodišče enakovredno upoštevati, kot je to storilo v zvezi z tožnikovim predlogom in tožbo. Navaja tudi, da je izrek sklepa nejasen, nedoločen in posledično neizvršljiv, saj ni razvidno, ali gre za odlog plačila ali za zadržanje izvrševanja pogodbe, prav tako pa niso opredeljene posledice v primeru neuspeha tožnikov v pravdi, kar jo postavlja v negotov položaj.

2.Glede verjetnosti terjatve pritožba izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora zastaranja oziroma ga je zavrnilo le pavšalno. Meni, da sta se tožnika vseh relevantnih okoliščin, vključno z zatrjevanim prikrajšanjem zaradi spremembe tečaja, zavedala najkasneje v začetku leta 2015 ob drastični spremembi tečaja in prejemu obvestil banke, zaradi česar je petletni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek že potekel. Posledično tožnika nimata pravnega interesa za ugotovitveno tožbo o ničnosti pogodbe. Pritožnica nadalje nasprotuje ugotovitvi o neizpolnjeni pojasnilni dolžnosti in poudarja, da je tožnika pisno in ustno opozorila na tveganja, kar izhaja iz pogodbe in notarskega zapisa. Vedela sta, da prevzemata valutno tveganje. Oporeka tudi ugotovitvam, da jima je bilo zagotovljeno, da je CHF stabilna valuta, kredit pa predstavljen kot varen in da je bil le-ta oglaševan kot "uresničitev sanj". Nadalje opozarja na napačen izračun terjatve, ki temelji zgolj na vračilu glavnice brez upoštevanja nadomestila za uporabo denarja (t. j. obresti), do katerega je banka upravičena tudi v primeru ničnosti pogodbe, saj bi bila tožnika v nasprotnem primeru neupravičeno obogatena z brezplačno uporabo denarja skozi celotno obdobje kredita. Ob tem meni, da sta tožnika prejela kredit v CHF, zato ga v tej valuti tudi vračata. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1255/2024 in opozarja na kršitev načela enakosti v primerjavi s kreditojemalci v EUR. Navaja tudi, da sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) v zadevi C-520/21 ni mogoče aplicirati na obravnavani primer in se sklicuje še na zadevo C-714/22, v kateri je bilo pojasnjeno pravilo vračanja v primero ničnosti, ko efektivna obrestna mera ni opredeljena ter opozarja, da je v obravnavanem primeru le-ta določena. Hkrati opozarja še, da kršitev pojasnilne dolžnosti ne vodi avtomatsko v ničnost pogodbe in napotuje na pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o delni ničnosti.

2.V zvezi s pogoji za izdajo začasne odredbe še navaja, da sodba Sodišče EU v zadevi C-287/22 ne predstavlja avtomatske podlage za ugoditev predlogu in sodišča ne odvezuje dolžnosti ugotavljanja pogojev po ZIZ. Prav tako direktive nimajo neposrednega horizontalnega učinka med posamezniki. Poudarja, da tožnika nista izkazala nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode oziroma ogroženosti eksistence, saj sta oba redno zaposlena, sta lastnika več nepremičnin, vrednost s kreditom financirane nepremičnine pa se je povečala. Sodišče prve stopnje se do njunega dejanskega finančnega stanja in zmožnosti plačevanja anuitet, ki so danes realno nižje ali primerljive tistim ob sklenitvi pogodbe, tako ni opredelilo, prav tako pa ni presojalo možnosti realizacije hipoteke, temveč je obstoj škode le domnevalo. Nadalje tudi ni pretehtalo škode, ki ji nastaja (oblikovanje rezervacij, poseg v poslovanje ob množičnih začasnih odredbah), ter da tožnika nista izkazala pogoja reverzibilnosti, t. j. da bosta zmožna vrniti zadržane zneske v primeru njunega neuspeha v pravdi. Končno pritožba opozarja, da z regulacijsko začasno odredbo ni dopustno zavarovati bodoče denarne terjatve na način, ki pomeni prejudiciranje končne odločitve. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnika po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno, obširno in obrazloženo odgovarjata na pritožbo. Predlagata, da se le-ta zaradi neutemeljenosti zavrne in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 23. 5. 2025, s katero je sodišče prve stopnje začasno, do pravnomočnosti postopka, zadržalo učinkovanje Kreditne pogodbe št. 5176/0014145-00 z dne 22. 2. 2008 (v nadaljevanju: kreditna pogodba) in pripadajočega Sporazuma o zavarovanju terjatve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da toženka s podanim ugovorom ni uspela omajati ugotovljenega verjetnega obstoja terjatve na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti in nevarnosti, da bi tožnikoma brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, saj sta tožnika kredit po nominalni vrednosti v EUR že preplačala, nadaljnje plačevanje anuitet v času dolgotrajnega postopka pa bi nesorazmerno otežilo njun položaj in zmanjšalo učinkovitost sodnega varstva, kar je v nasprotju z zahtevami Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13 ali Direktiva) in sodbo Sodišča EU v zadevi C-287/22.

6.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da mu striktna razlaga določbe 350. člena ZPP o mejah pritožbenega postopka nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.

6.Glede grajanih procesnih kršitev mora tako pritožnik konkretno opisati procesno dejstvo, vključno s procesno tezo o obstoju procesne kršitve. V pritožbi vsebovanih posplošenih očitkov sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je obrazložitev pomanjkljiva ali "tipska". Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki jih je toženka uveljavljala v ugovoru - o verjetnosti terjatve (glede zatrjevanja, da pojasnilna dolžnosti ni bila kršena),

7.o vprašanju zastaranja in o pogoju težko nadomestljive škode, vse ob ustreznem upoštevanju prava Evropske unije (v nadaljevanju: EU). O teh dejstvih ima sklep jasne in zadostne razloge, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. V celoti je omogočen pritožbeni preizkus. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presojo, ali je toženka z ugovornimi navedbami uspela omajati ugotovljeno verjetnost obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, presojalo po določbah ZIZ, vendar v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13 in kot to izhaja iz sodbe Sodišče EU v zadevi C-287/22, ter 272. člen ZIZ razlagalo evroskladno. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa pa prav tako izhaja, da je sodišče upoštevalo tudi drugo sodno prakso Sodišča EU.

7.Dejstvo, da se v tovrstnih zadevah posamezna pravna vprašanja in odgovori nanje ponavljajo, ne pomeni, da sodišče ni obravnavalo konkretne zadeve. Zato večkrat po vsebini očitani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 8. točke točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je (glede na vsebino pritožbe) v tej smeri razumeti pritožbene graje in ki jih pritožba uveljavlja v povezavi z zgoraj navedenim - nista podani.

8.Prav tako tudi ni utemeljen ponovno izpostavljeni ugovorni - sedaj pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi "tipskega" predloga in da je nadomeščalo oziroma prekoračilo trditveno podlago tožnikov. Že sodišče prve stopnje je toženki ustrezno pojasnilo,

8.da sta tožnika svoje trditve v okviru predloga za izdajo začasne odredbe zadosti konkretizirala, za te trditve sta v okviru tožbe (ki sta jo vložila v isti vlogi kot predlog za izdajo začasne odredbe) tudi predložila ustrezne dokaze. Zato je sodišče prve stopnje takšne ugovorne navedbe utemeljeno zavrnilo.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave in načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje v ugovornem postopku ni opravilo naroka in ni zaslišalo predlagane priče A. A. Prav tako pa se pritožba zmotno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njeno ugovorno sklicevanje na trditve in dokaze, ki jih je podala v odgovoru na tožbo.

10.Sodišče prve stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da narok za obravnavo ugovora ni obvezen (prvi odstavek 53. člena ZIZ v povezavi z 239. členom ZIZ), saj je ta postopek hiter in sumaren. V njem se prvenstveno odloča na temelju listinskih dokazov in na podlagi standarda verjetnosti. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišču prve stopnje, da so se v pritožbeno obravnavani zadevi lahko okoliščine na zahtevani stopnji verjetnosti za odločitev o ugovoru, ugotovile že na podlagi ugovornih trditev in listinskih dokazov.

11.Glede izpostavljenega ugovornega sklicevanja na trditve in dokaze v odgovoru na tožbo pa je pojasniti, da je ugovor zoper sklep o začasni odredbi samostojno pravno sredstvo. Že naslov 53. člena ZIZ ugovor opredeljuje kot dolžnikovo edino pravno sredstvo, drugi odstavek pa tudi določa, da mora biti ugovor obrazložen in da mora dolžnik (v konkretnem primeru toženka) v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. To pomeni, da nosi toženka breme substanciranja vseh ugovornih razlogov (in predloženih dokazov) v samem ugovoru. Odgovor na tožbo in ugovor zoper sklep začasni odredbi imata tudi sicer drugačni procesni naravi in cilja, saj je prvi namenjen nasprotovanju tožbi in tožbenemu zahtevku - torej vlogi stranke, medtem ko se z drugim izpodbija odločitev sodišča. Ne glede na vse navedeno, pa se toženka v svojem ugovoru glede neobstoja terjatve na dokaze v odgovoru na tožbo sploh ni sklicevala, saj se je sklicevala zgolj na trditve v tej vlogi.

12.S ponovno izpostavljenimi navedbami, da je izrek sklepa nejasen, nedoločen in neizvršljiv oziroma da ni jasno, ali gre za odlog plačila ali z zadržanje izvrševanja pogodbe, ter da ni jasno kakšne so posledice v primeru neuspeha tožnikov, toženka napada sklep o izdani začasni odredbi z dne 23. 5. 2025 in ne sklepa o ugovoru, ki je predmet pritožbenega preizkusa. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje toženki učinke izdane začasne odredbe izrecno pojasnilo v 30. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in (pravilno) obrazložilo, da se glede na izdano začasno odredbo (začasno, do pravnomočnosti pravdnega postopka) ne izvršujejo pravice in obveznosti po kreditni pogodbi in se začasno ne plačujejo mesečni obroki kredita. Posledično to pomeni, da tožnika zaradi neplačevanja posameznih mesečnih anuitet nista v zamudi, v primeru, da bo prišlo do razpolaganja s terjatvijo oziroma do njene prisilne izterjave, pa bosta imela na podlagi izdane začasne odredbe zagotovljeno ustrezno pravno varstvo - ugovor. Te učinke toženka kot profesionalna finančna institucija nedvomno razume. Zato pritožbeno navajanje, da je kršeno načelo pravne varnosti, ne more biti utemeljeno.

13.Iz zgoraj pojasnjenih razlogov tako ni podana nobena izmed uveljavljenih procesnih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ni podana kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS, niti kršitev 6. člena EKČP. Uveljavljena bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je povsem pavšalna, saj je pritožba ne pojasni in z ničemer konkretizira, zato ta pritožbeni očitek že iz tega razloga ni utemeljen.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev v delu, ki se nanaša na verjeten obstoj terjatve, utemeljilo na v času sklenitve kreditne pogodbe veljavnih določbah Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot). Ker gre za potrošniški spor, je tudi določbe omenjene nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb Sodišča EU v zvezi s citirano direktivo, kot mu to nalaga načelo lojalne razlage. Slednje od nacionalnega sodišča zahteva, da pri razlagi nacionalnega prava sledi standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje Sodišče EU kot izključno pristojno za razlago prava EU. Posledično so sodbe Sodišča EU za nacionalna sodišča neposredno zavezujoč pravni vir. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo in obrazložilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse potrebno v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni učinki Direktive 93/13 in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem, kar vključuje tudi obveznost, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive. Pritožbene navedbe, da direktive nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih, torej v tem kontekstu niso utemeljene, saj sodišče prve stopnje ob pojasnjenem Direktive ni uporabilo neposredno namesto ZIZ, temveč je ZIZ razlagalo na način, ki zagotavlja polni učinek varstva potrošnikov, kot to zahteva pravo EU oziroma Direktiva 93/13. Skladno s sodbo C-287/22 nacionalna sodna praksa namreč ne sme onemogočati začasnih odredb, če je to potrebno za zagotovitev polne učinkovitosti končne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tej zavezujoči razlagi.

15.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v ugovoru ni uspela omajati verjetnosti, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-186/16, odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21-30 in sodne prakse Vrhovnega sodišča ter pri tem pravilno pojasnilo, da za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zavedati se torej mora, da s sklenitvijo takšne kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji (znižanju vrednosti) valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil. Posledično zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje.

16.Toženka v pritožbi ponavlja, da je tožnika opozorila na tveganje s pogodbenimi določili in notarskim zapisom ter da sta tožnika vedela, da prevzemata valutno tveganje. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da zgolj formalna opozorila o možnosti spremembe tečaja ali splošne klavzule o prevzemu tveganja (možnosti spremembe tečaja in višine anuitete, vključena v pogodbo ali notarski zapis), glede na predhodno pojasnjeno, ne zadoščajo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, saj mora potrošnik prejeti informacije takšne kakovosti, da lahko oceni ekonomske posledice za svoje premoženje, zlasti v primeru znatne depreciacije domače valute.

17.Toženka konkretizirano ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že ob sklenitvi kreditne pogodbe v letu 2008 v bančnih krogih obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev za redno vračanje teh kreditov oziroma da je razpolagala s temi informacijami. Zato je sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da bi se glede na svoje finančno znanje, toženka mogla in morala zavedati, da v tridesetletnem obdobju izpolnjevanja kreditne pogodbe lahko pride do dogodkov, ki lahko povzročijo znatna valutna nihanja in da je med pravdnimi strankami v času sklepanja kreditne pogodbe obstajal informacijski razkorak, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb, ki jima niso dale zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev - nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve. Pritožbeno nasprotovanje ugotovitvam, da tožnikom kredit v CHF ni bil svetovan kot "uresničitev sanj" in da jima ni bilo zagotovljeno, da je CHF stabilna valuta, tako ne morejo vplivati na bistvo ugotovljenega - da tožnika verjetno nista bila opozorjena na možnost neomejenega valutnega tveganja oziroma zelo velike depreciacije domače valute na način, ki bi jima omogočil preudarno odločitev.

18.Tako je lahko sodišče prve stopnje ob podanih ugovornih navedbah utemeljeno zaključilo, da sta tožnika z dokaznim standardom verjetnosti izkazala, da je bilo toženkino informiranje ob sklepanju kreditne pogodbe nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo in da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) in da tožnika ob prejetih informacijah nista mogla vedeti niti pričakovati, da bo lahko njuna obveznost odplačevanja anuitet tudi bistveno višja, kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter da bo sprememba tečaja lahko povzročila tudi znatno povečanje zneska še neodplačanega kredita. Sodišče druge stopnje tako sledi sodišču prve stopnje, da toženka s podanimi ugovornimi navedbami tega niti s stopnjo verjetnosti ni uspela izpodbiti.

19.Pravilna je nadaljnja obrazložitev izpodbijanega sklepa, da neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost vodi do zaključka, da je pogodbeni pogoj o valutni klavzuli nepošten v smislu 24. člena ZVPot in zato ničen. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da kršitev pojasnilne dolžnosti ne vodi avtomatsko v ničnost celotne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pogodbeno določilo o vračilu kredita v tuji valuti predstavlja njeno ključno - osrednjo sestavino in ničnost tega določila ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ), zato sklicevanje toženke na delno ničnost ni utemeljeno.

20.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da je posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (87. člen OZ). Pritožbene trditve, da preplačila ni, ker bi morala tožnika toženki plačati tudi pogodbe obresti in da sodišče ni upoštevalo vseh nadomestil oziroma da je izračun terjatve napačen, ne morejo omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na sodbo Sodišča EU v zadevi C-520/21 in pravilno pojasnilo, da v fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vsota vseh plačil, ki sta jih izvedla tožnika, presega znesek prejetega kredita v EUR, kar pa s stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve zadošča za zaključek, da tožnika verjetno ne dolgujeta ničesar več. Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje glavne stvari. Pritožba zato s sklicevanjem na (sicer meritorno) odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 1255/2024 in sodbo Sodišče EU v zadevi C-714/22 ter da zadeve C-520/21 ni mogoče aplicirati na obravnavani primer, kakor tudi na postavljeno predhodno vprašanje Sodišču EU v sklepu II Ips 14/2025, ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča.

21.Pritožba neutemeljeno vztraja, da je kondikcijski zahtevek zastaral in da zato ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja z začasno odredbo, zato to vprašanje, kakor tudi vprašanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, za postopek zavarovanja ni relevantno. Tudi če bi se v rednem postopku izkazalo, da je del kondikcijskega zahtevka za nazaj zastaral (o čemer se v tem postopku ne odloča), pa je sodišče prve stopnje še pravilno obrazložilo, da tožnikoma pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni moč oporekati, saj še vedno plačujeta mesečne obroke kredita na podlagi (verjetno) nične pogodbe. Tudi toženkin ugovor, da gre za pravi kredit v CHF (ki je odobren v CHF) in da ga tožnika v tej valuti tudi odplačujeta, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo s pravilno obrazložitvijo, da so relevantni zgolj zneski v valuti EUR, saj je bil v tej valuti kredit v celoti črpan, v tej valuti pa se tudi odplačuje. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017. Pritožnica s ponavljanjem teh navedb v pritožbenem postopku zato ne more biti uspešna. S tem tudi ne gre za razlago "contra legem", ki jo izpostavlja pritožba v zvezi s sklicevanjem na zadevo C-715/20.

22.Toženka se neutemeljeno zavzema, da je potrebno pri izdaji konkretne začasne odredbe upoštevati tudi reverzibilnost. Kot je že bilo pojasnjeno, gre v konkretnem primeru za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, zato je 272. člen ZIZ potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje Sodišče EU. Reverzibilnost posledično ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe, saj ga sodba Sodišča EU v zadevi C-287/22 ne nalaga, kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki ga je, upoštevaje navedeno sodbo Sodišča EU, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Odločilna je tako možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja. Vse navedeno je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. O tem je večinsko poenotena tudi sodna praksa in že samo Sodišče EU je v zadevi C-287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13.

23.Pritožbene navedbe, da težko nadomestljiva škoda ni izkazana (ker sta tožnika zaposlena, lastnika več nepremičnin in da nista predložila dokazov o ogroženosti oziroma izkazala finančne ogroženosti) - niso utemeljene. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, poslabšanje položaja tožnikov v danem primeru izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe tako, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride. Navedeno pa še toliko bolj velja za primer, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, kar je tudi v pritožbeno obravnavani zadevi.

24.Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pri presoji obogatitve oziroma premoženjskega stanja tožnikov upoštevati domnevno povečanje vrednosti nepremičnine, ki je bila financirana s kreditom. Že sodišče prve stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da vrednost nepremičnine ni neposredna posledica sklenitve kreditne pogodbe. Toženka tudi zmotno navaja, da sodišče prve stojne ni pojasnilo nujnosti ukrepa po 273. členu ZIZ oziroma da je to odločbo spregledalo. Čeprav sodišče prve stopnje tega člena ni izrecno citiralo, je iz obrazložitve v točkah od 28. do 30. obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da je ukrep (zadržanje učinkovanja pogodbe) izbralo kot edinega primernega za dosego varstva, ki ga za potrošnike zahteva pravo EU oziroma da je namen predmetnega zavarovanja preprečiti potrebo po nenehnem dopolnjevanju tožbe ali vlaganju novih tožb. S tem se tudi v ničemer ne prejudicira končna odločitev, saj predstavlja začasna odredba le začasno in časovno omejeno pravno varstvo.

25.S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ), ki so v celoti neutemeljeni.

26.Pritožba tako ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ - je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi z 239 in 15. členom ZIZ).

27.Pravdne stranke so priglasile stroške pritožbenega postopka. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 25/2020.

2Primerjaj od 11. do 20. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

3Primerjaj 21. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4Primerja od 24. do 30 točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

5Zadevi C-186/16 in C-520/21.

6Vse v povezavi z 366. členom ZPP ter v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ, kar velja tudi za nadaljnja sklicevanja.

7Primerjaj 6. in 9. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

8Ki se torej smiselno uporablja v postopku zavarovanja na podlagi 239. člena ZIZ.

9Primerjaj stran 3 toženkinega ugovora z dne 4. 6. 2025.

10Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 56/2023 ali sklep Višjega sodiša v Ljubljani I Cp 1307/2023.

11Primerjaj 21. točko izpodbijanega sklepa.

12Pogoj reverzibilnosti je tudi v ostalih primeri sicer odločilen zgolj takrat, če je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku (glej 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97).

1360. točka obrazložitve sodbe Sodišča C-287/22

14Primerjaj 27. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

15Glej sklepe Višjega sodišča v Celju I Cp 68/2025, I Cp 77/2025, I Cp 80/2025, I Cp 202/2025 ali odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1219/2024, II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, I Cp 1098/2024 itd.

16Glej 57. točko obrazložitve sodbe C-287/22.

17Tožnika sta iz naslova kreditne pogodbe prejela 101.132,21 EUR, plačala pa skupno že 151.643,49 EUR

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 53, 272 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 29

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6,7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.