12. 12. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Roberta Smerduja, Ljubljana, ki ga zastopa Ivan Stošič, odvetnik v Ljubljani, na seji 12. decembra 2016

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 36/2016 z dne 7. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1001/2015 z dne 12. 11. 2015 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 257/2015 z dne 8. 7. 2015 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti desetega odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke (delodajalca) z dne 23. 1. 2015 in za ugotovitev nezakonite odpovedi in obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ter da ga je delodajalec dolžan pozvati na delo ter mu obračunati in plačati plačo z davki in prispevki ter zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba o prenehanju delovnega razmerja izdana na podlagi enajstega odstavka 92. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo in 95/15 – v nadaljevanju ZObr) v zvezi z desetim odstavkom 413. člena in 204. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). V zvezi s pritožnikovim predlogom, naj prekine postopek do odločitve Ustavnega sodišča o njegovi pobudi, je sodišče zavzelo stališče, da izpodbijana določba ZPIZ-2 ni protiustavna. Ker je pritožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, je po oceni sodišča njegov delodajalec pravilno uporabil navedene zakonske določbe in mu utemeljeno izdal odločbo, na podlagi katere mu je prenehalo delovno razmerje. Sodišče druge stopnje je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Opozorilo je, da pritožnik v postopku ni uveljavljal očitka glede (ne) zadostnosti sredstev, zbranih na njegovem osebnem računu za izplačevanje poklicne pokojnine, in da naj bi zato šele bistveno kasneje izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Navkljub navedeni ugotovitvi pa je pojasnilo, da četudi bi v pritožnikovem primeru pogoj zadostnosti sredstev ne bil izpolnjen, to na odločitev delodajalca ne bi vplivalo. Pritožnik je namreč izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine (tudi) po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2, ki ureja izjemo glede pogojev za pridobitev te pravice in ne določa pogoja zadostnosti sredstev na zavarovalčevem računu. Vrhovno sodišče je zavzelo tudi stališče, da je volji vojaške osebe prepuščena le odločitev, ali bo po prenehanju delovnega razmerja uveljavila pravico do poklicne pokojnine in se upokojila ali pa bo nadaljevala z delom na drugem področju, nikakor pa ne odločitev, ali ji zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine preneha delovno razmerje na obrambnem področju. Enajsti odstavek 92. člena ZObr naj takega soglasja delavca ne bi predvideval.

2.Pritožnik zatrjuje, da naj bi bili z izpodbijanimi odločitvami sodišč kršeni 2., 14. in 50. člen Ustave. Meni, da je deseti odstavek 413. člena ZPIZ-2 v neskladju z 2., 14., 50. in 153. členom Ustave. V nadaljevanju ustavne pritožbe v pretežnem delu navaja očitke o protiustavnosti ureditve, ki jih sicer uveljavlja že v prej vloženi pobudi pod št. U-I-195/14 in njenih dopolnitvah z dne 3. 9. 2014 in z dne 15. 1. 2016. Glede izpodbijanih odločitev sodišč navaja, da prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče nista preučili njegove trditve o protiustavnosti izpodbijane določbe ZPIZ-2. Šele po vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo naj bi pridobil podatek, da Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Ljubljana, pri pripravi informativnega izračuna, ki je bil podlaga za izdajo obvestila o izpolnjevanju pogojev za pridobitev poklicne pokojnine, glede izpolnjevanja pogoja starosti za pridobitev pravice do poklicne pokojnine ni ravnala v skladu z določili Pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja in Pokojninskega načrta za izplačevanje poklicnih pokojnin. Zato naj bi bila potrebna starost za izpolnitev pogojev za pridobitev poklicne pokojnine na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZPIZ-2 izračunana napačno. Prvostopenjsko sodišče naj bi navedeno obvestilo (napačno) štelo za ustrezno podlago za izdajo izpodbijane odločbe njegovega delodajalca. Pritožnik meni, da je tudi v zvezi z ugotavljanjem pogoja zadostnosti sredstev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine prišlo do napak, saj mu je bila onemogočena pravočasna odločitev, ali bo prejemal poklicno pokojnino do izpolnitve pogojev za pridobitev predčasne ali starostne pokojnine. Če mi mu bila možnost take odločitve dana (in bi se odločil za prejemanje poklicne pokojnine do izpolnitve pogojev za predčasno upokojitev), bi mu delovno razmerje prenehalo bistveno kasneje, saj bi bil pogoj zadostnosti sredstev izpolnjen kasneje.

3.Pobudnik izpodbija deseti odstavek 413. člena ZPIZ-2, po katerem so se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v slovenski vojski (Uradni list RS, št. 68/07 – ZSSloV) glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr (prenehanje delovnega razmerja vojaški osebi na obrambnem področju) uporabljale določbe 204. člena ZPIZ-2. Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave ter s 50. in 153. členom Ustave. Pobudnik v dopolnitvi pobude z dne 15. 1. 2016 navaja, da je bila zatrjevana protiustavnost izpodbijane ureditve z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 102/15 – v nadaljevanju ZPIZ-2B) sicer odpravljena, ne pa na njeni podlagi nastale škodljive posledice. Do uveljavitve ZPIZ-2B naj bi namreč na podlagi izpodbijane določbe nekaterim vojaškim osebam prenehalo delavno razmerje. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče njegovo pobudo obravnava po vsebini in z ustrezno odločitvijo odpravi navedene škodljive posledice.

4.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

5.Izpodbijana določba je med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehala veljati. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena ZUstS bi lahko Ustavno sodišče odločalo o ustavnosti izpodbijane določbe ZPIZ-2, če bi pobudnik izkazal, da niso bile odpravljene posledice njene protiustavnosti in da so izpolnjeni drugi pogoji za odločanje o ustavnosti navedene določbe.

6.Izpodbijani deseti odstavek 413. člena ZPIZ-2 ni učinkoval neposredno. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Predpostavka za vložitev tako ustavne pritožbe kot pobude v takih primerih je vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da pobudnik očitkov o protiustavnosti izpodbijane določbe, na kateri temelji odločitev v njegovem primeru, v postopku pred Vrhovnim sodiščem ni izčrpal po vsebini. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena v zvezi s tretjim odstavkom 26. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Marko Šorli in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica