Jedro

Presoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema z vidika nastanitvenih kapacitet in siceršnjega položaja oseb, ki pripadajo skupini LGBT+ kot predlaga tožnik. SEU in Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-48/2026/13 (1221-06) z dne 24. 3. 2026

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena istega zakona zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito bo predan najkasneje v šestih mesecih od 22. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 6. 1. 2026 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je na podlagi njegovih prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC dne 7. 1. 2026 pridobil podatek, da je bil v to evidenco vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito 23. 12. 2025 v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 15. 1. 2026 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in 22. 1. 2026 prejel odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Na Hrvaškem je za pripadnike LGBT+ skupnosti zelo nevarno. Že v Sloveniji je azilni dom v Ljubljani bolj nevaren kot v Logatcu. Hrvaški policisti so bili do njega brezbrižni. Dolgo, več ur, je moral čakati na mrazu. Nato so ga v zelo hladnem avtomobilu odpeljali na policijsko postajo in ga izpustili. Dali so mu nek papir, sestavljen v hrvaškem jeziku, iz katerega ni bil razviden naslov azilnega doma. Še preden je prispel v Zagreb, je iz novic izvedel, da sta bila v tamkajšnjem azilnem domu nastanjena rusko govoreča fanta, geja. Sam ju ne pozna, je pa njuno zgodbo izvedel iz novic. V azilnem domu sta se soočala s homofobijo in nasiljem s strani drugih prosilcev. V svoji sobi sta obesila LGBT+ zastavo, ki so jo drugi prosilci raztrgali. Nato so ju preselili v drugo sobo, kjer je bil že nastanjen nek drug prosilec, rusko govoreči Čečen. Ta ju je žalil, ju naslavljal v ženskem spolu in zahteval, da čistita sobo samo onadva. To sta dojemala kot obliko homofobije. Drug prosilec, transoseba, je pomagal, da sta dobila novo sobo, ki pa je bila umazana, v njej so bili ščurki in stenice. Ko sta se obrnila po pomoč k varnostnikom, so ju ti neprestano odvračali z "jutri" in jima končno pomagali tako, da so ju preselili k Čečenu. Prošnja transosebe, ki jima je pomagala, je bila zavrnjena, češ da je zanjo v Rusiji varno.

4.Tožnik je pripadnik LGBT+ skupnosti in potuje s štirimi transženskami, ki jih dojema kot družino. Zato ga je skrbelo zase in za dekleta, s katerimi je potoval. Če bi bil sam, bi bil primoran skrivati svojo pripadnost LGBT+ skupnosti. Če bi bil s svojimi transženskami - družino, pa bi ga drugi dojemali kot pripadnika LGBT+ skupnosti in bi bil na ta način izpostavljen nasilju in agresiji s strani drugih prosilcev, hkrati pa ne bi dobil zaščite s strani varnostnikov v azilnem domu. Bal se je, da se jim bodo na Hrvaškem zgodile slabe stvari in da ne bodo prejeli ustreznih zdravil, ter da jih ne bodo zaščitili varnostniki in policija. Slišali so tudi, da hrvaška policija izvaja nasilje nad migranti, jih pretepa in jim lomi telefone. To so izvedeli tudi od družine iz ... , ki je nedavno prispela v Logatec. Ker je dojel, da na Hrvaškem ne bo dobil nobene zaščite, je naslednji dan odšel v Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe, ali svoje zadržke utemeljuje zgolj na zgodbah, ki jih je prebral na spletu, je odvrnil, da je o navedenih gejih vedel že prej, vendar je njuno polno zgodbo izvedel iz objav na spletu. Zaradi teh zgodb se je bal oditi v azilni dom na Hrvaškem in tam bivati. Na Hrvaškem je bil en dan. Ko so ga izpustili iz policijske postaje, so mu dali nek papir, ne da bi mu povedali kam mora. Dejali so mu, da naj gre kamor hoče. Z avtobusom so odšli v Zagreb, tam najeli sobo in naslednji dan z avtobusom odšli v Slovenijo. V azilni dom ni odšel, ker se je bal homofobije in nasilja. Prav tako azilni dom, v katerega je bil napoten, ni bil v Zagrebu, temveč v drugem kraju, misli, da v Kutini. Denarja je imel dovolj zgolj za eno noč, v azilni dom pa se, zaradi prebranih novic, ni upal nastaniti. Meni, da bi zaradi drugih prosilcev in uradnih oseb, ki ga ne bi želeli ščititi, moral od tam pobegniti. V Sloveniji je potreboval psihološko zdravniško pomoč in jo tudi dobil. Ob zaključku razgovora je dodal, da ima na Hrvaškem v azilnem domu znanca, ki je skušal zaščititi svoje pravice in si zaradi tega nakopal kup težav z zakonom na Hrvaškem. Ta oseba sicer ni pripadnik LGBT+ skupnosti, zato je bilo bivanje zanj tam lažje, kot bi bilo zanj.

5.Toženka sprva pojasnjuje, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Po Uredbi Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

6.Naprej izpostavlja, da v postopku odločanja v predmetni zadevi, tožnikove izjave glede ravnanja hrvaške policije ne nosijo posebne dokazne teže. Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 namreč izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. S tem v povezavi citira sodno prakso Vrhovnega sodišča in naslovnega sodišča.

7.Iz izjav tožnika je očitno, da dokler je imel na Hrvaškem status prosilca, s hrvaškim sistemom sprejema prosilcev ali sistemom odločanja o mednarodni zaščiti sploh ni imel izkušenj. Njegovih navedb o zgodbah, ki naj bi izpričevale, da so prosilci, ki so pripadniki LGBT+ skupnosti, izpostavljeni homofobnemu in nasilnemu ravnanju s strani drugih prosilcev ali celo uradnih oseb, in da jih slednje ne želijo zaščititi, toženka ne more sprejeti kot potrditve, da bi v njegovem primeru morebitna vrnitev na Hrvaško lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU. Po mnenju toženke to, da pristojni organi Hrvaške spoštujejo potrebo določenih skupin prosilcev po posebni obravnavi pri sprejemu, potrjuje tudi dejstvo, da je bil prosilec napoten v nastanitvene kapacitete v Kutini, kamor so praviloma nastanjeni ranljivi prosilci in družine.

8.Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev odgovorni državi članici ali pristopnici k Uredbi Dublin III ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi z 19. 12. 2024 v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24 v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi navedlo: "Te pomanjkljivosti morajo poleg tega dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje."

9.Glede navedb tožnika o prejeti diagnozi in zdravilih, ki jih uživa, toženka izpostavlja obrazložitev Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu I Up 20/2024 s 13. 2. 2024, kjer je to navedlo, da "v skladu s sodbo C-578/16 PPU (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka) in sodbo ESČP v tam citirani zadevi Paposhvili v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine EU ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C- 578/16 PPU)." Kljub temu, da je bil k temu izrecno pozvan, tožnik tekom osebnega razgovora in do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil toženki nobenega dodatnega gradiva, na podlagi katerega bi bilo mogoče razbrati in zaključiti, da njegova predaja ne bi bila mogoča in glede na njegovo zdravstveno stanje neprimerna.

10.Toženka po skrbni in natančni presoji vseh izjav tožnika glede razmer na Hrvaškem ugotavlja, da ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen na Hrvaško. Prav tako po vedenju toženke noben evropski organ ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja tekom azilnega postopka.

11.Tožnik je toženki prek elektronske pošte 17. 2. 2026 predložil več različnih dokumentov1 s podatki in spremljevalnimi trditvami, za katere meni, da so relevantni pri odločanju v predmetni zadevi. Toženka je posredovano gradivo skrbno proučila. Glede tožnikovih trditev o nizki ravni zaupanja v policijo med ranljivimi skupinami, ki naj bi izhajale iz poročila dodanega dokumentu 2142-48/2026/8, pojasnjuje, da je iz priloženega Pregleda za leto 2025, ki ga je pripravila organizacija ILGA Europe, razvidna vrsta izzivov, s katerimi se na Hrvaškem sooča LGBT+ skupnost. Vendar po mnenju toženke predloženo gradivo v ničemer ne dokazuje, da bi bil tožnik kot pripadnik LGBT+ skupnosti na Hrvaškem po predaji izpostavljen nevarnosti, ali da bi bile njegove pravice kakorkoli posebej omejene. Toženka poudarja, da Pregled, ki obsega poročanje o dogodkih v 54 državah širše Evropske regije, žal o izzivih in nestrpnostih poroča iz vsake od držav, vključno s Slovenijo, in ni razvidno, da bi Hrvaška pri tem izstopala kot posebej nestrpna in nevarna, ali da bi državne institucije tovrstno vedenje podpirale ali ga celo spodbujale. Rezultati ankete, izvedene leta 2023, povzete v posredovanem gradivu, izkazujejo zgolj subjektivno mnenje udeležencev ankete. Da po mnenju udeležencev ankete, ki jo Poročilo povzema, policija ni vredna zaupanja, nikakor ne pomeni, da policija ne postopa zakonito, ustrezno in skladno s svojimi pooblastili. To dodatno potrjujejo tudi navedbe tožnika. Ni razvidno, da bi bil na Hrvaškem s strani policije deležen neprimerne obravnave, ki bi bila posledica njegove pripadnosti LGBT+ skupnosti.

12.Do trditev tožnika o zaupanju pripadnikov LGBT+ skupnosti v policijo, razvidnih iz dokumenta št. 2142-48/2026/09, ki jo poročilo povzema po isti anketi kot prejšnje, se toženka sklicuje na predhodno navedene razloge. Pojasnjuje, da prav tako ne more kot dokaza sistemskih pomanjkljivosti sprejeti trditev tožnika glede sovražnega okolja, ki naj bi ga ustvarjal sovražni govor, čeprav je slednji po mnenju toženke v vsaki okoliščini neprimeren. Po oceni toženke iz predloženega gradiva ni mogoče razbrati, da bi ta na Hrvaškem vplival na odločanje v postopkih mednarodne zaščite ali na okoliščine, v katerih so nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito. Prav tako iz poročila ni razvidno, da Hrvaška ne bi spoštovala določil 19. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) ki določa, da (1) države članice zagotovijo, da imajo prosilci potrebno zdravstveno varstvo, ki vključuje vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj ter (2) države članice zavezuje, da zagotovijo potrebno zdravniško ali drugo pomoč prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema, vključno z ustreznim duševnim zdravljenjem, kadar je potrebno.

Posredovano poročilo vključuje tudi odgovor Hrvaške glede navedb o zdravstveni oskrbi prosilcev "Glede odstavkov (...) ki se nanašajo na dostop do zdravstvenega varstva, želimo poudariti, da se v sprejemnih centrih, kjer so nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito, vsako leto nahaja vse večje število prosilcev za mednarodno zaščito. Potrebne zdravniške preglede opravljajo zdravniki mednarodne organizacije (Medecins du Monde ASBL / Dokters van de Wereld VZW), ki se financira s projektom "6P - Podpora pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe prosilcem za mednarodno zaščito" v okviru Sklada za azil, migracije in integracijo. Nosilec projekta je Ministrstvo za zdravje, projekt pa zagotavlja možnost stalne, individualizirane, jezikovno specifične in kulturno ozaveščene podpore za zagotavljanje zdravstvenega spremljanja in oskrbe v centrih. Dejavnosti, ki se izvajajo v okviru projekta, se nanašajo na prvi zdravniški pregled novo prispelih prosilcev za mednarodno zaščito, zagotavljanje individualnih psiholoških/psihoterapevtskih posvetovanj in vodenje posameznih primerov, urejanje specialističnih psihiatričnih pregledov skupaj z zagotavljanjem prevoza in spremstva, urejanje terminov za specialistične in diagnostične zdravniške preglede na podlagi napotnic, ki jih izda zdravnik primarne zdravstvene oskrbe pristojnega zdravstvenega doma. Poleg tega dejavnosti vključujejo tudi zagotavljanje prevoza in spremstva na specialistične in diagnostične zdravniške preglede, stalno zagotavljanje zdravniških posvetov v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, zagotavljanje informacij o dostopu do zdravstvene oskrbe, informacij o higieni in preprečevanju nalezljivih bolezni, informacij o načrtovanju družine, izdelavo informativnih letakov in plakatov ter zagotavljanje tolmačev pri uporabi zdravstvenih storitev".

V dokumentu št. 2142-48/2026/10 tožnik navaja, da naj bi prispevek na povezavi potrjeval, da naj bi se pripadniki LGBT+ skupnosti na Hrvaškem po razkritju spolne usmerjenosti soočali s pristranskostjo in brutalnostjo policije in popolno neodzivnostjo državnega azilnega doma na grožnje s smrtjo in psihološki pritisk. Prav tako naj bi zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito prosilke, trans-osebe, prijateljice avtorjev članka, izkazovala precedens, da Hrvaška šteje Rusijo kot varno državo za trans-osebe. Povezava vodi do prispevka z naslovom "Kaj, sta vidva mavrična? Tukaj za to odsekajo glave! Zgodba para o azilnem domu na Hrvaškem" z 22. 10. 2025. Ta opisuje izkušnjo istospolnega para, prosilcev iz Ruske federacije, ki naj bi kot par bivala v azilnem domu v Zagrebu. Po razkritju njune zveze naj bi doživljala grožnje in nadlegovanja s strani drugih nastanjenih prosilcev. Po njunem mnenju naj bi bila deležna nezadostnega odziva in podpore s strani osebja azilnega doma. Slednji naj bi nanju vršili celo psihološki pritisk. Toženka ugotavlja, da je iz prispevka moč razbrati, da sta prosilca vendarle bila "slišana in upoštevana" s strani zaposlenih azilnega doma, saj jima je bila omogočena večkratna zamenjava sobe, nazadnje celo samovoljno, ko sta se naselila v sobo, ki kot vse kaže ni bila primerna za bivanje in jima zato razumljivo ni bila ponujena. Čeprav naj bi se njune težave s so-nastanjenimi prosilci ponavljale, je iz zapisanega razvidno, da so pristojne službe ukrepale in s tem izpolnile svojo dolžnost. Prav tako po mnenju pristojnega organa vstopanja uradnih oseb v prostor, ki bi moral biti prazen, da bi v miru opravili telefonski klic, ni mogoče razumeti kot izvajanja psihološkega pritiska. Tudi ne varnostnih pregledov, saj so pristojne službe v nastanitvenih kapacitetah dolžne zagotavljati varnost in upoštevanje določil hišnega reda, pa četudi to avtorja doživljata kot "pretvarjanje". Glede na navedeno v prispevku, opisanega ravnanja hrvaških odgovornih organov toženka ne more šteti kot sistemske pomanjkljivosti. Prispevek prav tako navaja, da naj bi Hrvaška zavrnila prošnjo trans-osebe, prijateljice avtorjev prispevka ter Rusijo označile za varno državo za trans-osebe. Po mnenju toženke tovrstna navedba ne nosi posebne dokazne teže, saj bežno navržena trditev v zadnjem odstavku prispevka in ne more biti razlog za upravičen dvom v to, da je bila prošnja te osebe neustrezno individualno obravnavana. Postopek mednarodne zaščite je bil tej osebi več kot očitno dostopen, se pa ni strinjala s prejeto odločitvijo, s katero je bila njena prošnja zavrnjena. Zoper to bi lahko vložila pravna sredstva in izpodbijala izdano odločitev hrvaških migracijskih organov.

Glede navedb razvidnih iz dokumenta 2142-48/2026/11, ki naj bi bile utemeljene na priloženem poročilu, toženka pojasnjuje, da te izhajajo iz površnega branja neaktualnega poročila, saj se številne navedbe nanašajo na dogajanje v letih 2020 - 2023. Iz poročila nikakor ne izhaja, da prošnje prosilcev, ki so bile zavrnjene, niso bile primerno obravnavane, je pa v poročilu izpostavljena tranzitna narava bivanja prosilcev na Hrvaškem, ki ima zagotovo za posledico nizko stopnjo odločitev. Poročila o prezasedenosti hrvaških nastanitvenih kapacitet so iz leta 2023 in aktualnosti tovrstne trditve ne potrjuje noben od javno dostopnih podatkov. Hrvaška, če bi bile njene kapacitete res prezasedene, zagotovo ne bi sprejela odgovornosti za obravnavo prosilcev, temveč bi o tem obvestila tako Slovenijo kot ustrezne organe EU. Poročilo prav tako v ničemer ne potrjuje navedb, da so v nastanitvenih kapacitetah pripadniki LGBT+ skupnosti izpostavljeni tveganju nasilja in diskriminacije. Do tematike t i. "push-backov", ki se dogajajo na meji, pri čemer gre seveda za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce, se je toženka sklicevala na že podane razloge. Izpostavlja, da je iz besedila poročila razvidno, da naj bi bili "push-backov" deležni tudi prosilci s karticami, kar pa je utemeljeno na nepotrjenih navedbah neimenovanih oseb, dogodki pa naj bi se zgodili leta 2020 oz. 2021. Po mnenju toženke temu ni mogoče pripisati dokazne vrednosti. Tožnik svojih trditev, da bi bil v primeru vrnitve kot trans-oseba eksponentno izpostavljen tveganju za, kot navaja: "ponižanje, nasilje in nezakonita dejanja", ni z ničemer posebej utemeljil, tega pa ni mogoče zaključiti niti na podlagi preučenih informacij, zato po mnenju toženke ne morejo nositi nobene dokazne teže. Iz poročila prav tako izhaja, da prosilci, ki so vrnjeni Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Glede sodb pred ESČP, na katere se sklicuje tožnik, toženka izpostavlja, da se te nanašajo na dogajanje v letih 2015, 2017 in 2021 in tako ne odražajo aktualnega stanja v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite. Prav tako v ničemer ne naslavljajo razmer, v katerih se znajdejo prosilci po tem, ko so bili na Hrvaško vrnjeni iz drugih držav na podlagi Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je tako glede sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023 v več odločitvah (npr. I Up 62/2024 s 14. 5. 2024, I Up 125/2024 s 7. 6. 2024, Up 151/2024 z 11. 6. 2024 in I Up 52/2025 z 20. 3. 2025) pojasnilo, da sodba v primerih, ki se nanašajo na t. i. dublinske primere, ni relevantna. V njej ni bilo ugotovljeno, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III. Priloženo poročilo prav tako v ničemer ne potrjuje tožnikovih navedb, da se mu lahko zgodi, da bo nepravilno registriran. Glede trditve, da bo ostal na letališču, le s papirjem v roki, pa toženka pojasnjuje, da se predaje iz Slovenije na Hrvaško v okviru Uredbe Dublin III praviloma izvajajo po kopnem, na mednarodnem mejnem Obrežje. Hrvaški migracijski organi, ki prosilca sprejmejo, ga navadno nato odpeljejo v nastanitvene kapacitete in le redko tja napotijo. Ne glede na navedeno tudi Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (Ur. l. RS, št. 173/21 in 131/22), slovenski policiji v 4. členu omogoča, da vlagatelja namere napoti v nastanitvene kapacitete, posebej takrat, ko je oseba že bila nastanjena v azilnem domu in ji je dobro poznano, kje se nahaja in kako priti do tja. Glede zagotavljanja kontinuiranega zdravljenja pristojni organ izpostavlja, da je Hrvaška pripravljena spoštovati posredovane zdravstvene informacije, kar je razvidno iz odgovora, s katerim je sprejela odgovornost za reševanje prošnje za mednarodno zaščito prosilca, kjer Slovenijo poziva, da naj jo vnaprej obvesti o specifikah njegovega zdravstvenega stanja. Poudariti pa želi, da je skladno z določili drugega ostavka 32. člena Uredbe Dublin III, posredovanje zdravstvene dokumentacije mogoče izključno ob izrecnem soglasju prosilca. Glede na navedeno toženka meni, da ni primemo zvračati odgovornosti za morebitno prekinitev zdravstvene oskrbe s prosilca na odgovorno državo ali državo, ki je prosilca vrnila. Glede učinkovitosti Neodvisnega nadzornega mehanizma (IMM) toženka izpostavlja, da je iz predloženega poročila razvidno, da je njegova zadolžitev nadzor nad nalogami na meji. Tako njegova morebitna (ne)učinkovitost v ničemer ne vpliva na izvrševanje pravic in dolžnosti prosilcev, ki so na Hrvaško vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III.

Toženka sklepno ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožnik ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev.

Bistvene navedbe v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe

Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Navaja, da je že v predhodnem postopku izjavil in izkazal svoj strah za varnost, in da se je na Hrvaškem počutil ogroženega zaradi svoje spolne usmerjenosti oziroma pripadnosti. Toženka se sklicuje za pravna pravila, da mora prošnjo obravnavati ena država. Vendar ni preverila stanja na Hrvaškem, čeprav je predložil zadostna dokazila in podal trditve, ki jih toženka v izpodbijani odločbi ni obrazloženo zavrnila. Predvsem ni preverila dejanskega stanja postopkov in stanja glede skupnosti LGBT, ki ji pripada tožnik. Zgolj navede, da njegove trditve ne nosijo posebne teže, brez da bi za takšno ugotovitev podala obrazložen razlog. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Navedba toženke, da je bil tožnik nastanjen v azilnem domu v Kutini, kjer so nastanjene ranljive osebe in da navedeno pomeni spoštovanje pravic tožnika, so neizkazane.

Iz poročil je vidno, da je zelo veliko število prosilcev, za katere Hrvaška nima dovolj prostora. Za azilni dom v Kutini so evidentni: skupne sobe, pomanjkanje zasebnosti, omejen dostop do psihološke podpore, nejasni mehanizmi za prijavo nadlegovanja, prenatrpanost in omejeni osnovni pogoji (higiena, kuhinja, kopalnice), ni posebnih enot za LGBT ali sistemske zaščite. Tožnik bi moral skrivati identiteto pred sostanovalci, ki prihajajo iz okolij, kjer je homoseksualnost kazniva. Podan strah pred nadlegovanjem in diskriminacijo je realen in podprt s poročili. Dolgotrajno življenje v stanju strahu, z občutkom izolacije in nemoči povečuje tveganje za duševne težave tožnika. Toženka ga ne bi smela vrniti, ker obstaja tveganje za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Kombinacija slabe infrastrukture, prenatrpanosti in pomanjkanja zaščite v Kutini ustreza temu standardu. V azilnem sistemu v Kutini obstajajo sistemske pomanjkljivosti, saj ni sistemske zaščite LGBT, kar pomeni dejansko nevarnost za tožnika. Kršena mu je pravica do izražanja spolne identitete.

Tožnik navaja, da so trditve toženke, da pripadnost LGBT ne vpliva na postopek mednarodne zaščite oziroma, da ni izkazano kršenje pravic na Hrvaškem, ne izkazane in ne obrazložene. V tožbi se nato obsežno sklicuje na razne članke, poročila oz. dokumente, iz kateri je vidno stanje na Hrvaškem, kjer, kot navaja, ne spoštujejo pravic prosilcev, še posebej pa izpostavljenost skupine, ki ji pripada. Meni, da toženka s tem, ko navaja, da iz gradiv, ki jih je predložil, ne izhaja, da bi prišlo do nespoštovanja pravic prosilcev po tem, ko ti zaprosijo za mednarodno zaščito, ampak za prehajanje meje tujcev, ki so vrnjeni, zanika dejansko stanje. Če bo vrnjen na Hrvaško, ne bo deležen pravic po mednarodnih dokumentih. Že pred izčrpanjem sodnega varstva bo poslan na mejo v Bosno, torej takoj po izdani odločbi, brez da bi imel možnost vložitve pravnih sredstev. Na enak način s prosilci ravnajo tudi slovenski organi. Gre za sprenevedanje toženke o tem, da je Hrvaška varna država in da v njej spoštujejo pravice, pri čemer je iz poročil vidno, da temu ni tako. Gre samo za izvrševanje pravic na papirju.

V nadaljevanju tožnik povzema različne dokumente in pojasnjuje, čemu je tudi sam v nevarnosti, da bo v Republiki Hrvaški neustrezno obravnavan in bo izpostavljen bivalnim in siceršnjim, zlasti osebam, ki pripadajo LGBT+ skupini nenaklonjenim in celo sovražnim razmeram.

Toženki še očita, da pri izdaji izpodbijanega sklepa poleg sistemskih pomanjkljivosti tudi ni upoštevala načela nevračanja. Če bo izročen Hrvaški, ga bo ta "vrnila naprej", zaradi česar mu bodo kršene njegove človekove pravice. Obstaja tudi tveganje, da če bo vrnjen na Hrvaško po dublinskem postopku, bo njegova prošnja zavrnjena in vrnjena brez vsebinske obravnave. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti je podana tudi kršitev ustavnih pravic, predvsem 18. člena Ustave, ki v okviru prepovedi mučenja zajema tudi načelo nevračanja. Podane so še kršitve, 22. in 23. člena Ustave ter 3. člena EKČP.

Tožnik na podlagi 32. člena ZUS-1 še predlaga izdajo začasne odredbe. Sodišče naj odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe, saj mu bo oz. mu že nastaja težko popravljiva škoda.

Zaradi nepravičnih postopkov na Hrvaškem in ločitev družine na Hrvaškem ima že psihične težave. Na Hrvaškem sta njegova partnerka in otrok prejela mednarodno zaščito, sam pa je bil izgnan brez možnosti združitve družine. V primeru, da se bo sklep izvršil pred odločitvijo sodišča, mu bo nastala nepopravljiva škoda, saj mu bodo kršene človekove pravice in mu pravno sredstvo oziroma tožba ne bo koristila, saj ga bo Hrvaška vrnila v izvorno državo. Že iz izpodbijanega sklepa je vidno, da ga bo toženka predala Republiki Hrvaški, kar pomeni, da je grozeča škoda neposredna.

Odgovor na tožbo

Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Glede gradiv na katere se sklicuje tožnik, izpostavlja, da se je do večine že opredelila v izpodbijanem sklepu. Tožnik je zelo selektivno izbral odlomke, ki naj bi potrjevali tožbene navedbe. Glede ostalih opozarja, da gre za vsaj dve leti stara gradiva, ki se nanašajo na še starejše dogodke. Številna gradiva pa ne nosijo posebne dokazne vrednosti že zato, ker v ničemer na naslavljajo okoliščin, v katerih se bodo znašli prosilci, vrnjeni na Hrvaško na podlagi določil Uredbe Dublin III.

Pripravljalni vlogi strank

Tožnik je v pripravljalni vlogi v bistvenem ponovil svoje tožbene navedbe. Glede ugovora toženke, da gre za stara poročila, zapiše, da dejansko gre za "enoletna" poročila. Toženka tudi ni predložila nobenega novega poročila, ki bi dokazovalo, da se je stanje spremenilo. V spis je vložil še zdravstveno dokumentacijo prof. dr. A. A., specialista psihologije in klinične farmakologije. Iz te je razvidno, da zdravstvene težave tožnika predstavljajo razlog, zaradi katerega je odločitev toženke nezakonita. Iz dokumentacije izhaja diagnoza duševne bolezni, tožnik zanjo prejema zdravila.

Toženka je v vlogi odgovorila, da tožnikovo zdravstveno stanje glede na že v izpodbijanem sklepu citirano sodno prakso ESČP in SEU, ne preprečuje predaje tožnika Republiki Hrvaški. Ta je, upoštevaje 32. člen Uredbe Dublin III, tudi pripravljena spoštovati posredovane zdravstvene informacije tožnika.

Dokazni postopek

Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-48/2026, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 23 (tožnik je tožbi predložil določena poročila in zdravniška potrdila, ki jih v upravnem postopku ni, a glede na to, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in je tujec, je sodišče te dokaze v skladu z 52. členom ZUS-1 ocenilo za dopustne), ter toženke B 1 do B 3. Zaslišalo je tožnika.

K sodbi

Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Sodišče uvodoma glede ugovora tožnika, da toženka ni preverila dejanskega stanja glede postopkov in stanja, v katerem se znajdejo prosilci v Republiki Hrvaški po predaji, pojasnjuje, da je trditveno in dokazno breme glede sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, primarno na prosilcu. Glede dolžnosti pridobivanja podatkov o državi članici, v katero se prosilca predaja, se je namreč Vrhovno sodišče že izreklo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024. Ob upoštevanju prakse SEU3 je pojasnilo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik4. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.

Tako je ESČP v sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji ugotovilo kršitev 3. člena EKČP v primeru, ko je pritožnik mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin, in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času. Sodišče je to ocenilo kot nezdružljivo s človeškim dostojanstvom. Podobno je SEU v zadevi Jawo (C-163/17) pojasnilo, da bi bil zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU (oz. 3. člena EKČP) dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, mora presoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema z vidika nastanitvenih kapacitet in siceršnjega položaja oseb, ki pripadajo skupini LGBT+ kot predlaga tožnik. SEU in Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.5 Gradiva na katera se sklicuje tožnik, to niso, postopki predaj prosilcev po Uredbi Dublin III v Republiko Hrvaško pa tudi niso ustavljeni.

Tožnik je bil po policijski obravnavi kot prosilec (pravilno) napoten v azilni dom. Zavestno se je odločil, da tja ne gre. V zvezi s tem sicer obširno zatrjuje domnevne sistemske pomanjkljivosti v nastanitvenih kapacitetah v azilnem domu v Kutini in izraža strah, da zaradi njegove pripadnosti skupnosti LBGT+ obstaja visoko tveganje, da bo deležen nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Oboje gradi na primerih objav posameznih prosilcev in raznih poročilih. Sodišče ugotavlja, da se je toženka do teh izčrpno izrekla in tožnikove ugovore proti predaji utemeljeno zavrnila. Sodišče jih zato ne bo navajalo znova.6 Tožnik za nasprotovanje argumentaciji toženke ne ponudi prepričljivih razlogov. Slika možne scenarije, ki ga čakajo ob predaji Republiki Hrvaški. A ti glede na to, da nima nobene (negativne) osebne izkušnje z azilnim postopkom na Hrvaškem, lahko ostajajo zgolj na ravni domnev oz. posplošenega sklepanja, brez realne opore v dejanskem položaju tožnika. S tem v upravnem postopku ni presegel praga, ki bi glede na zgoraj obrazloženo, toženki nalagalo pridobitev predlaganih podatkov.

Tudi iz tožbi predloženih gradiv sodišče ni moglo sklepati, da bi obstajale ovire za predajo tožnika v Republiko Hrvaško glede na Uredbo Dublin III. Do dokumentov "Dublinska uredba in njena uporaba na Hrvaškem" (priloga A 8) in "ECRI Report" v prilogi A 7 se je toženka že izrekla, enako do vsebine, kot jo obravnava dokument AIDA "Pogoji v sprejemnih prostorih" (priloga A 13). Sodišče teh razlogov, kot povedano, ne bo ponavljalo. Izrekla se je tudi do očitkov o ravnanju hrvaške policije na meji z Bosno in Hercegovino (t. i. "push backi"), kar naslavlja članek "Hrvaška policija obtožena zažiganja telefonov in potnih listov prosilcev za azil" v prilogi A 14. Ta zajema dogodke iz leta 2023 in že zato ne more odražati aktualnega stanja v Republiki Hrvaški. Sodišče dalje ugotavlja, da dokument v prilogi A 4 ("Zakaj prosilci za azil LGBTI iščejo in si zaslužijo mednarodno zaščito") in dokument z naslovom "Pravice LGBTIQ+" v prilogi A5 govorita le na splošno o položaju LGBTI prosilcev za mednarodno zaščito v državah članicah EU, brez neposredne povezave s sistemom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Dokument v prilogi A 4 je tudi iz leta 2021, kar pomeni, da ne more odražati aktualnega stanja, iz istega razloga pa tudi ne poročilo FRA7 iz leta 2017 (priloga A 6), dokument "Ljudska prava v Hrvatskoj - pregled stanja za leto 2021" (priloga A 10), "Poročilo o dokumentaciji Republiki Hrvaški iz oktobra 2018" (priloga A 12), članek "Kot, da sva bila samo živali" iz maja 2023, ki govori o dogodku iz leta 2021 oz. dogodkih iz leta 2022 in januarja 2023 (priloga A 15) in članek "Veš, ko si homoseksualec, je tudi v uradnem taboru nevarno", ki opisuje dogodke iz leta 2019 (priloga A 16). Članek v prilogi A 9 (Iranskom LGBT filmašu odbijen zahtjev za azil, štrajka glađu) iz leta 2023 pove, da je bil iranskemu snemalcu LGBT filmov zavrnjena mednarodna zaščita, a brez podrobnih razlogov, tožnik pa ne pojasni povezave svojega položaja z njim. Ostali članki v tej prilogi zajemajo dogodke iz let 2021 in 2022 in prav tako ne morejo odražati aktualnega stanja v Republiki Hrvaški.8 Dokument "Behind the bars" v prilogi A 11 se nanaša na pridržane tujce in ne na položaj prosilcev, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, zato ne more biti pravno relevanten za presojo v konkretni zadevi.

Sodišče glede posplošenih9 trditev tožnika, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj in da bo, zlasti glede na svojo pripadnost skupini LGBT+ vrnjen (v izvorno državo) brez vsebinske obravnave prošnje, pojasnjuje, da te presegajo okvir predmetnega upravnega spora. V danem primeru sodišče zgolj presoja, ali so podane ovire za predajo tožnika v Republiko Hrvaško, glede na merila, ki jih določa Uredba Dublin III. Ni pa predmet vsebinska presoja prošnje za mednarodno zaščito. Ta bo v pristojnosti Republike Hrvaške. Zato ta (vsebinska) vprašanja tudi ne morejo biti obravnavana v sklopu sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Tožnik se kot razlog za ne predajo Republiki Hrvaški sklicuje še na svoje zdravstveno stanje. Sodišče pojasnjuje, da je toženka, ob sklicevanju na sodno prakso tudi glede tega pravilno pojasnila, kdaj je zdravstveno stanje tožnika ovira za predajo. Pravilno je ocenila, da podatki, ki jih je navajal tožnik v upravnem postopku, niso predstavljali zadržkov za predajo. Teh ne izkazuje niti dokumentacija, ki jo je predložil tožnik v sodnem postopku. Kot je izpovedal tudi na naroku, ima diagnosticirano srednje težko depresivno stanje (motnjo - iz predloženih izvidov zdravnika izhaja oznaka F 33.1 - op. sodišča). Povedal je še, da redno obiskuje psihiatra, kar je razvidno tudi iz datumov zdravniških potrdil. Iz vseh predloženih potrdil izhaja, da je tožnik pogovorljiv, bistre zavesti, orientiran, znižane razpoloženjske lege, povečane anksioznosti, da pa ne navaja PPS, heteroagresivnih ali agresivnih misli. Tožnik ni trdil in tudi iz zdravniških potrdil ne izhaja, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje posebej resno (tožnik je zaslišan povedal, da zbira dokumentacijo, da bi lahko delal, kar ne potrjuje, da bi šlo za težko zdravstveno stanje), in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice na njegovo zdravstveno stanje. Tako pogojev v skladu s sodbo SEU C-578/16 PPU in sodbo ESČP v zadevi Paposhvili ni izkazal, s tem pa tudi ne nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja smislu 3. člena EKČP oz. 4. člena Listine EU. Republika Hrvaška pa je, kot je navedla že toženka, Republiko Slovenijo pozvala, da skladno z 31. členom Uredbe Dublin III pristojne organe Republike Hrvaške vnaprej obvesti o specifikah zdravstvenega stanja prosilca, da bo temu ustrezno obravnavan.

Ob povedanem sodišče lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Zato tudi ne odgovarjalo na posplošene in neizkazane očitke tožnika, da bo Republika Hrvaška kršila načelo nevračanja in ga izročila izvorni državi. Sodišče v zvezi s tem tudi pojasnjuje, da je SEU v sodbi v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21 z dne 30. 11. 2023 sprejelo stališče, da je člen 3(1) in (2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe ter členi 4, 19 in 47 Listine treba razlagati tako, da sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.10

Pojasnjuje še, da skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU, kot smiselno uveljavlja tožnik, ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Izpodbijani sklep je obrazložen, razlogi za odločitev so jasno preverljivi, sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

Predlog je utemeljen.

Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

Toženka izdaji začasne odredbe v ničemer ne nasprotuje. Navedbe tožnika glede verjetnosti nastanka nepopravljive škode in tega, da je zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu sorazmerna tudi glede na javno korist, torej priznava. Sodišče je zato predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo.

-------------------------------

1European Commission against Racism and Intolerance (ECRI), 16. 6. 2025; str 40-41; dostopno v angleškem jeziku.

2Na povezavi: faBPK//mLCO"Jni&ixttvffiPOft-on-cfQatia-tcanslation-in-croa(lan-/1680t>"5f45 (vpogled na dan: 12.03.2026)

3Kot povzema Vrhovno sodišče, je SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

4Da gre za elemente, ki jih mora predložiti (najprej) tožnik je SEU navedlo tudi v združenih zadevah C‑185/24 in C‑189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024, tč. 39. obrazložitve.

5Glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

6Tožnik tako izrecno ne oporeka ugotovitvam toženke, ki glede na Poročilo ILGA EUROPE za leto 2025 pravilno zaključi, da se z izzivi na tovrstnem področju soočajo številne države članice EU, vključno s Slovenijo. Ker iz poročila ni razvidno, da bi Hrvaška pri tem izstopala kot posebej nestrpna in nevarna, ali da bi državne institucije tovrstno prakso podpirale ali celo spodbujale, je na mestu zaključek toženke, da ni izkazano, da bo tožnik kot pripadnik skupine LGBT+ po predaji na Hrvaškem izpostavljen nevarnosti ali da bodo njegove pravice zaradi tega omejene z vidika meril ESČP.

7Fundamental Rights Agency (European Union Agency for Fundamental Rights).

8Vsebujejo tudi informacije o t.i. "push -backih" glede katerih se je toženka, kot povedano že izrekla.

9In že zato ne zmožnih preizkusa.

10Primerjaj Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 235/2023 z dne 28. 8. 2023, tč. 18 obrazložitve.