Jedro

Skrajšani postopek je mogoč, če so dejstva na prvi pogled očitno nesporna oziroma se navedbe stranke ujemajo s podatki organa ali pa varstvo javne koristi zahteva takojšnjo odločitev že z verjetnim dejanskim stanom in brez izjasnitve stranke. V obravnavani zadevi za nobenega od teh primerov ne gre, zato je za ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posebni ugotovitveni postopek (145. člen ZUP) in pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, strankam pa mora biti omogočeno, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 7200-464/2021/3 z dne 30. 11. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, in sicer mora od tega znesek 190,32 EUR povrniti v dobro proračuna Republike Slovenije s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. SI56 01100-6370461162, znesek 157,38 EUR pa mora povrniti tožeči stranki, vse v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust odločila, da se tožnika, ki ga je Okrajno sodišče v Celju s sodbo št. II Kr 31642/2017 z dne 6. 7. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. II Kp 31642/2017 z dne 24. 11. 2020 obsodilo na enotno kazen 5 let in 3 mesece zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Iz obrazložitve izhaja, da je Komisija za pogojni odpust na podlagi tretjega odstavka 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v povezavi s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o tožnikovi prošnji odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku ter vpogledala v prošnjo obsojenca, ki jo je vložil 27. 8. 2021, in poročilo zavoda št. 720-1823/2020-67 z dne 2. 9. 2021. 2. Komisija je ugotovila, da tožnik izpolnjuje formalne pogoje za odpust kazni, saj je na dan seje dne 4. 10. 2021 prestal več kot polovico kazni, v okviru ocene izpolnjevanja materialnih pogojev pa je komisija ugotavljala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Pri tem je upoštevala, da nima odprtih kazenskih postopkov in da v zavodu v Mariboru ne krši hišnega ali dnevnega reda, kljub navedenemu pa ne more prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost. Tožnik nima primernega odnosa do oškodovancev, saj ni povrnil še ničesar, zato komisija ocenjuje, da še ni prevzel odgovornosti za izvršeno kaznivo dejanje oziroma ni v odnosu do kaznivega dejanja zavzel tiste kritičnosti, ki se zahteva, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo ponovil. Komisija namreč stoji na stališču, da obsojenec prevzame odgovornost za izvršeno dejanje takrat, ko poravna vse s sodbo naložene obveznosti ali vsaj pokaže pripravljenost za to. Razen tega je bil tožnik že devetkrat pogojno kaznovan, pa ga obsodbe niso prepričale v spremembo njegovega ravnanja, saj je s kaznivimi dejanji nadaljeval. Prav tako na urinskem testiranju ni dokazal abstinence od prepovedanih psihoaktivnih snovi, saj ni oddal urina. Obsojenec je sicer zaključil obravnavo odvisnosti v prejšnjem zavodu, a omenjena kršitev kaže na to, da te problematike še ni razrešil. To pa je pomembna predpostavka, da na prostosti ne bo več izvrševal kaznivih dejanj. Tožnik tudi še nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti, s katerimi bi lahko preverjali njegovo stabilnost zunaj zavoda. Zaradi navedenega komisija sledi predlogu zavoda in tožnika pogojno ne odpusti, saj še ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. 3. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, kot to zahteva 214. člen ZUP. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev ter dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva.

4. Odločba tožene stranke ni obrazložena, s tem pa je kršena pravica tožnika do enake obravnave kot tudi onemogočena vložitev učinkovitega pravnega sredstva. Tožena stranka v obrazložitvi zapiše le, da je vpogledala v prošnjo obsojenca (to ni dokaz) ter poročilo zavoda s prilogami, pri tem pa ne pojasni, ne kakšne so te priloge, ne kakšna je vsebina teh prilog in ne katera dejstva iz njih izhajajo. Glede na to je tožeči stranki onemogočeno, da se o teh dokazih sploh izreče. V 5. točki obrazložitve je zapisano, da je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi prostega preudarka, pri tem pa protispisno in sama s seboj v nasprotju zapiše, da razloge proti ponovitveni nevarnosti vidi v tem, da odprtih kazenskih postopkov tožeča stranka nima ter ne krši hišnega ali dnevnega reda. Glede razloga, da tožnik nima primernega odnosa do oškodovancev, ker jim ni povrnil še ničesar, tožeča stranka pojasni, da je v zaporu že skoraj tri leta in zato nima realnih možnosti, da bi škodo oškodovancem na kakršenkoli način povrnila, saj nima nobenih denarnih sredstev. Prav tako iz obrazložitve odločbe ne izhaja, kakšen je razlog da tožeča stranka urinskega testa ni oddala. Dejstvo, da tožeči stranki niso bile podeljene zunajzavodske ugodnosti, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti njegovo stabilnost, pa ne more biti razlog za odločitev, saj le-te določa 88. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila določilo 88. člena KZ-1, predvsem pa je prosti preudarek uporabila v nasprotju z namenom, za katerega je določen. S tako arbitrarno odločitvijo, ki nima opore v listinski dokumentaciji niti v trditveni podlagi, je tožena stranka prekoračila meje prostega preudarka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovila dejansko stanje, uporabila materialno pravo ter spoštovala določbe ZUP. Povzema razloge iz izpodbijane odločbe, ki jih še dopolnjuje z razlogi, ki so botrovali zaključku, da tožeča stranka nima primernega odnosa do oškodovancev, okoliščinami v zvezi z oddajo urina na urinskem testu ter okoliščinami v zvezi s podelitvijo zunajzavodskih ugodnosti, ki pa niso navedeni v izpodbijani odločbi. Zaključuje, da pogojni odpust ni pravica ampak privilegij, ki so ga deležni le tisti obsojenci, za katere je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bodo ponovili in da tudi sicer ne obstajajo zadržki, da se pogojno ne odpustijo. Dodaja, da med odnosom do kaznivega dejanja ter ponovitveno nevarnostjo ni stroge vzročne zveze, so pa osebnostne spremembe in uvid v prepovedanost dejanja, ki ga je obsojenec storil, zagotovo okoliščine oziroma kazalniki, ki narekujejo odločitev o pogojnem odpustu, zato je pri odločanju dan preudarek, ki mora biti uporabljen skladno z naravo prostega preudarka in ne v nasprotju z namenom, za katerega je bilo pooblastilo po prostem preudarku dano. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške tega upravnega spora.

6. Tožba je utemeljena.

7. KZ-1 v prvem odstavku 88. člena določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

8. O pogojnem odpustu odloča komisija za pogojni odpust (prvi odstavek 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – v nadaljevanju ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba, s katero je bila vloga za pogojni odpust zavrnjena, mora biti obrazložena (drugi odstavek 107. člena ZIKS). Odločba, izdana po 107. členu ZIKS-1, mora biti izdana po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1).

9. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v skrajšanem postopku po 144. členu ZUP. Tega je mogoče izvesti, kadar so za to podani pogoji po 144. členu ZUP. Skrajšani ugotovitveni postopek lahko organ izvede, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi lahko posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; ali če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.

10. V obravnavani zadevi pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka niso izpolnjeni. Na zgoraj citirani zakonski podlagi se je v pravni teoriji razvilo stališče, da je skrajšani postopek mogoč, če so dejstva prima facie, torej na prvi pogled, očitno nesporna oziroma se navedbe stranke ujemajo s podatki organa ali pa varstvo javne koristi zahteva takojšnjo odločitev že z verjetnim dejanskim stanom in brez izjasnitve stranke1. V obravnavani zadevi za nobenega od teh primerov ne gre, zato je za ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posebni ugotovitveni postopek (145. člen ZUP) in pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, strankam pa mora biti omogočeno, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (138. člen ZUP).

11. Glede na to, da je za odločitev relevantno dejansko stanje v predmetni zadevi sporno, odločitve ni mogoče sprejeti po skrajšanem postopku, saj za to pogoji iz 144. člena ZUP niso izpolnjeni, ampak je treba opraviti posebni ugotovitveni postopek. Ta se namreč (ko ni pogojev za izvedbo skrajšanega postopka) izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 145. člena ZUP). Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ta ima, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom varovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve (drugi odstavek 146. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavni ali izven nje dati možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, o predlogih in ponujenih dokazih, sodelovati pri njihovi izvedbi ter se seznaniti z uspehom dokazovanja ter se o tem izreči (tretji odstavek 146. člena ZUP). Organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP).

12. Zgoraj navedene določbe organu nalagajo, da stranki za odločitev relevantna dejstva (toliko bolj, če so ta sporna) izrecno predoči in jo pozove, da se o tem izjavi. To je treba storiti v posebnem ugotovitvenem postopku v skladu z zgoraj citiranimi določbami ZUP. Ker tožena stranka tega ni storila, so bila s tem kršena pravila upravnega postopka.

13. Materialnopravna podlaga za odločitev je v 88. členu KZ-1, ki ga dopolnjuje ZIKS-1. Prvi določa, da je obsojenec lahko pogojno izpuščen pod tam navedenimi pogoji2, in je s tem upravnemu organu dano upravičenje, da odloča po prostem preudarku, v takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve.

14. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Namen in obseg prostega preudarka izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe izdane po prostem preudarku mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku. Pri opredelitvi meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku je poleg besedila določbe, ki to besedilo daje, potrebno upoštevati tudi druge določbe predpisa. Tudi za odločanje po prostem preudarku je treba ugotoviti za takšno odločitev potrebna dejstva, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi ali je bila odločitev sprejeta v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano. Kot je že zgoraj navedeno, morajo biti v obrazložitvi navedeni razlogi, ki so vodili upravni organ pri odločanju po prostem preudarku in pomanjkljive ter nezadostne obrazložitve ni mogoče sanirati z navedbami v odgovoru na tožbo, kot je skušala tožena stranka storiti v obravnavanem primeru.

15. Ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe izjavi v posebnem ugotovitvenem postopku, in ker izpodbijana določba nima zadostnih razlogov, ki so vodili upravni organ pri odločanju po prostem preudarku, in je torej ni mogoče preizkusiti, je bila s tem storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

16. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo odpraviti storjene kršitve pravil upravnega postopka, izvesti posebni ugotovitveni postopek, kot je zgoraj obrazloženo, in ponovno odločiti v zadevi z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 € oziroma skupaj z DDV znesek 347,70 €.

18. Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije je tožeči stranki z odločbo št. Bpp 34/2022-16 z dne 4. 4. 2022 dodelil brezplačno pravno pomoč v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bila določena odvetnica A. A. iz Polzele, ki ji je bila s pravnomočnim sklepom št. Bpp 34/2022-19 z dne 19. 4. 2022 priznana nagrada in povračilo stroškov za izvajanje brezplačne pravne pomoči v skupni višini 190,32 EUR.

19. Ker je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), zaradi česar so se nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca krili iz proračuna Republike Slovenije na podlagi 4. in 44. člena ZBPP,3 ter ob upoštevanju drugega in tretjega odstavka 46. člena ZBPP,4 mora pristojno sodišče o višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odločiti po uradni dolžnosti po določbah o povrnitvi stroškov postopka.

20. Če nasprotna stranka stroškov, naloženih v plačilo, ne poravna prostovoljno, izvrši izterjavo na predlog pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo. Pri tem se odločba iz tretjega odstavka ZBPP, s katero sodišče odloči o stroških, šteje za izvršilni naslov (četrti odstavek 46. člena ZBPP).

21. Pri določitvi načina povrnitve stroškov je sodišče upoštevalo, da je na podlagi tega sklepa tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v skupnem znesku 347,70 EUR, upoštevalo pa je tudi, da je Služba za brezplačno pravno pomoč sodišča s sklepom št. Bpp 57/2019-9 z dne 20. 5. 2019 pooblaščencu tožeče stranke priznala nagrado in povračilo stroškov za izvajanje brezplačne pravne pomoči v skupnem znesku 190,32 EUR, ki je bil izplačan na račun odvetnika tožeče stranke. Znesek v višini 190,32 EUR mora zato tožena stranka nakazati v dobro proračuna Republike Slovenije, preostali del zneska stroškov postopka (v višini 157,38 EUR) pa mora povrniti tožeči stranki.

22. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str.117. 2 Naštetimi v tč. 7 te obrazložitve. 3 4. člen ZBPP: "Država skrbi za uresničevanje načela enake dostopnosti do sodnega varstva tako, da v proračunu zagotavlja sredstva za plačilo storitev osebam, ki so po tem zakonu pooblaščene za izvajanje pravne pomoči, …" in 44. člen ZBPP: "Sredstva, potrebna za izvajanje tega zakona, se pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije." 4 46. člen ZBPP: (2) Ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upošteva stroške iz prejšnjega odstavka, ki jih je med sodnim postopkom založila Republika Slovenija, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov sodišče ugotovi iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. (3) O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. (4) Če nasprotna stranka stroškov, naloženih v plačilo po prejšnjem odstavku, ne poravna prostovoljno, izvrši izterjavo na predlog pristojnega organa za BPP pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba iz prejšnjega odstavka, s katero sodišče odloči o stroških, šteje za izvršilni naslov.