Jedro

Tožnica v situaciji, ko ji je bilo gradbeno dovoljenje izdano, pa ni prenehalo veljati (prim. deseti odstavek 79. člena ZPNačrt), svoje zahteve za odmero komunalnega prispevka ne more več umakniti.

Izrek

1. Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je Odlok o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Grosuplje nezakonit in neustaven, zavrže. 2. V preostalem delu se tožbi ugodi, odločba Občine Grosuplje št. 3511-37/2012 z dne 14. 7. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril komunalni prispevek za rekonstrukcijo objekta na zemljišču parc. št. 77 k. o. ..., v skupni višini 4.172,48 evrov (1. točka izreka), ugotovil, da je bil komunalni prispevek za navedeni objekt že plačan v znesku 5.077,20 evrov in da odmerjeni komunalni prispevek presega v znesku 904,72 evra (2. točka izreka) ter odločil da se ugotovljena razlika po pravnomočnosti odločbe vrne tožnici (3. točka izreka) in da ni bilo posebnih stroškov postopka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku, potem ko je sodišče prvotno odločbo odpravilo, ker iz njene obrazložitve ni bilo razvidno, kako je organ ugotovil površino parcele. Organ navaja, da je tožnica v ponovnem postopku vložila več vlog, med katerimi je tudi vloga, iz katere je razvidno, da je v vmesnem času pridobila spremembo gradbenega dovoljenja. Do ostalih navedb v njih, kolikor jim ni sledilo že sodišče, se ob sklicevanju na 64. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni opredeljeval. Končni izračun komunalnega prispevka v višini 4.172,48 evrov naj bi bil pozitivna razlika med komunalnim prispevkom pred spremembo neto tlorisne površine in po njej. Pri izračunu komunalnega prispevka se opira na novo pridobljeno gradbeno dovoljenje, iz katerega izhaja, da želi tožnica rekonstruirati stanovanjski objekt, za katerega je bilo leta 1964 pridobljeno gradbeno dovoljenje za vikend hišico, leta 1982 pa za dograditev in spremembo namembnosti objekta v stanovanjsko hišo v skupni izmeri 272,65 m2. Iz PGD za rekonstrukcijo objekta naj bi izhajalo, da ima objekt novo skupno neto tlorisno površino 413,76 m2 in da je gradbena parcela velika 3496 m2. Te podatke naj bi tožnica navedla tudi v vlogi za odmero komunalnega prispevka. Pojasnjuje, da je za obstoječi objekt upoštevala enako velikost parcele kot za objekt po rekonstrukciji.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil in potrdil odločbo prvostopenjskega organa. V obrazložitvi med drugim navaja, da je prvostopenjski organ upošteval spremembo gradbenega dovoljenja, po katerem tožnica ne namerava več graditi garažnih boksov, podatki za rekonstrukcijo objekta pa ostajajo nespremenjeni. Navaja, da je bil upoštevaje podatke o površini parcel in tlorisni površini obstoječega objekta in objekta po rekonstrukciji v ponovnem postopku odmerjen nižji komunalni prispevek, zato zavrača tožničine trditve, da ji je bil v prejšnjem postopku odmerjen nižji komunalni prispevek in da je organ odločal v njeno škodo. Pojasnjuje, da je v tem primeru komunalni prispevek obračunan za povečanje tlorisne površine ter da je bilo tožnici v zvezi s tem izdano gradbeno dovoljenje ob izpolnjenem pogoju, da je plačan komunalni prispevek. Tožnica naj bi vračilo preveč plačanega komunalnega prispevka lahko zahtevala šele, ko bo dokončno odločeno, koliko komunalnega prispevka mora plačati. Navaja še, da velikost gradbene parcele v tem primeru ne vpliva na izračun komunalnega prispevka, saj je za obstoječi objekt in objekt po rekonstrukciji enaka. Za trditve o nepravilno ugotovljeni neto tlorisni površini pa trdi, da so nedovoljena pritožbena novota, saj jih tožnica prvič navaja v pritožbi zoper odločbo z dne 14. 7. 2016. Da tega ni navajala v postopku pred izdaoj izpodbijanega akta, naj bi ugotovilo tudi sodišče v svoji sodbi I U 1561/2012 z dne 21. 2. 2013. Pojasnjuje tudi, da stroški za rekonstrukcijo Lahove ceste niso bili upoštevani med obračunskimi stroški za odmero komunalnega prispevka, zato ne gre za dvakratno plačilo prispevka za cesto. V zvezi z očitki o nezakonitosti splošnih aktov se sklicuje na 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga obsežno tožbo, ki jo sodišče na tem mestu zaradi preglednosti povzema le v bistvenih elementih, podrobnejše navedbe pa, kolikor jih je štelo za pravno pomembne, navaja skupaj z razlogi za odločitev o posameznem vprašanju.

5. Toženki očita, da ni odločila o vrnitvi denarnega zneska za garažne bokse oziroma da je o tem odločila le delno ter da je zvišala komunalni prispevek za rekonstrukcijo kljub temu, da je bil zahtevek umaknjen, ne da bi se pri tem opredelila do umika in do tega, ali po umiku odloča po uradni dolžnosti.

6. Meni, da ji glede na določbe sedmega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in četrtega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) zahteve za odmero komunalnega prispevka ni bilo treba vložiti, saj se objekt ne priključuje na novo na komunalno opremo, niti se ni povečala neto površina. Navaja, da je v ponovnem postopku predložila listinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je bilo gradbeno dovoljenje v letu 1982 izdano za trietažno hišo (klet, pritličje in podstrešje v mansardni izvedbi), ter da je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. Toženki očita, da se ni opredelila do novih navedb in dokazov v ponovljenem postopku, niti ni postavila predlaganega izvedenca. Trdi, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni predložila popravljene vodilne mape (za sedanjo gradnjo, op. sodišča), ker ni pričakovala izpodbijane odločitve. Meni, da nove vodilne mape niti ne potrebuje, saj je bil komunalni prispevek v letu 1981 odmerjen za celoten objekt oziroma trdi, da so bila takrat merila drugačna. Trdi tudi, da iz obrazložitve ni razvidno, kako je bilo ugotovljeno povečanje neto površine za 141 m2, medtem ko iz drugostopenjske odločbe izhaja, da naj bi bili vsi po sodni odločbi predloženi dokazi prepozni.

7. V zvezi s trdivami o zmotno ugotovljenem povečanju neto tlorisne površine povzema del svoje vloge z dne 15. 8. 2016 (pravilno 2015, op. sodišča), v kateri je med drugim navajala podatke iz gradbenega dovoljenja iz leta 1982, s katerimi dokazuje, da se po rekonstrukciji neto površina stavbe ni povečala, oziroma trdi, da naj bi je bila po predpisu SIST ISO 9835 zaradi poševnin celo manjša. Meni, da (obravnavana) rekonstrukcija ne pomeni spremembe namembnosti objekta, niti povečanja njegovih neto površin, in dodaja, da je bil na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1982 komunalni prispevek odmerjen za celoten objekt. 8. Z vlogo z dne 29. 8. 2016 pa naj bi toženki pojasnila, da se vodilna mapa iz leta 2012 ne ujema z gradbenim dovoljenjem in da naj bi bila etažnost obstoječega objekta še bolj razvidna iz lokacijskega dovoljenja iz leta 1982. Nova vodilna mapa naj bi bila sestavljena 30. 9. 2016, vendar je isti dan, ko naj bi bila ta dostavljena toženki, ta vse navedbe in dokaze zavrnila kot prepozne. Sklicuje se na zakonsko definicijo rekonstrukcije in vztraja, da tlorisna površina ni bila povečana. Da je bila že v prvotnem načrtu predvidena uporaba druge etaže, naj bi izhajalo tudi iz načrta stanovanjske hiše, ki ga je predložila v ponovljenem postopku in ki ga toženka ni upoštevala, niti ni obrazložila zavrnitve tega dokaza.

9. Trdi tudi, da se iz izpodbijane odločbe ne da ugotoviti, zakaj je organ upošteval celotno parcelo, med tem ko je v prvotnem postopku za rekonstrukcijo upošteval parcelo v velikosti 3.109,02 m2, za garažo pa 386,98 m2. Navaja, da je komunalni prispevek odmerjen tudi od dela parcele, ki je kmetijsko zemljišče in se sklicuje na opredelitev gradbene parcele v občinskih prostorskih aktih. Uveljavlja tudi, da je toženka kljub njeni pritožbi odločila v njeno škodo, saj je posredno štela, da je umaknjen zahtevek za novogradnjo (čeprav je umaknjen celoten zahtevek), povečala pa je komunalni zahtevek (pravilno prispevek, op. sodišča) za rekonstrukcijo. Meni, da je bil komunalni prispevek odmerjen, kot da še ne bi bil plačan, čeprav je že bil, in sicer na podlagi pogodbe o urejanju stavbnega zemljišča, ki sta jo sklenila njen oče in Komunalna skupnost Občine Grosuplje.

10. Uveljavlja tudi, da je Odlok o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Grosuplje (v nadaljevanju Odlok) nezakonit, saj toženka nima podatkov o drugih virih, kot so takse, evropska in državna sredstva, samoprispevki itd. Iz Odloka naj bi izhajalo, da so skupni stroški izračunajo po metodi nadomestitvenih stroškov za določeno vrsto komunalne opreme. Ker ta metoda v programu opremljanja ni obrazložena, se je ne da preizkusiti in je zato arbitrarna, Odlok pa nezakonit. Ker toženka nima navedenih podatkov o drugih virih, po izračunu pa se vsem, ne glede na to, ali so v infrastrukturo že vlagali, komunalni prispevek zmanjša za 10 %, je kršeno tudi načelo zakonitosti, enakosti in sorazmernosti. Z odmerjenim komunalnim prispevkom naj bi ji bilo tako naloženo plačilo prispevka za cesto in javno razsvetljavo, ki ju je s starši že plačala oziroma sofinancirala. Njena starša naj bi na zemljišče napeljala tudi vodovod in elektriko, ki gre od njihove hiše do naslednjih hiš. Trdi, da je glede na besedilo Odloka tudi Lahova cesta, ki je kategorizirana cesta, zajeta v preračun. Navaja še, da preko njenega zemljišča poteka vodovod, na katerega ni priključena, ker je bil zgrajen kasneje, iz zemljiškoknjižnega izpiska pa izhaja, da služnostna pravica ni ustanovljena.

11. Sodišču predlaga, naj odloči po opravljeni glavni obravnavi, saj naj bi ji odprava izpodbijanega akta in ponoven postopek prizadela težko popravljivo škodo. Trdi, da toženka ne upošteva zakonov in ustave in ne izvršuje pravnomočnih odločb. O umiku naj ne bi odločala osem mesecev. Škoda naj bi bila za tožnico še toliko večja, če ji ne bodo priznane zamudne obresti, saj ji toženka že več kot štiri leta nezakonito zadržuje 5.077,20 evrov. Navaja še, da ji je toženka na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dolžna plačati zamudne obresti, da ji je znesek 904,71 evrov dolžna vrniti takoj, ne pa šele po pravnomočnosti odločbe ter da ji plačan znesek za novogradnjo v višini 2.471,16 evrov zadržuje na podlagi izpodbijane odločbe, v kateri je komunalni prispevek nezakonito povečala.

12. Sodišču predlaga, naj ugotovi nezakonitost in neustavnost Odloka, odpravi izpodbijano odločbo oziroma jo spremeni tako, da se ji poleg zneska 904,72 evrov preveč plačanega komunalnega prispevka vrne še 4.172,48 evrov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2012 dalje do plačila, in toženki naloži plačilo sodnih stroškov, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov, v nasprotnem primeru pa mu predlaga, da v celoti in popolno ugotovi dejansko stanje in odloči o zadevi.

K točki I. izreka:

14. Tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in neustavnosti Odloka, ni dovoljena.

15. Sodišče mora v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, pazi po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. Po 1. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost. 16. V zvezi z zahtevkom, naj sodišče ugotovi nezakonitost in neustavnost Odloka o programu opremljanja (in njegove spremembe ter dopolnitve), gre za odločanje o skladnosti predpisa lokalne skupnosti z ustavo in z zakoni. Za odločanje o tem je po 4. alineji prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) pristojno Ustavno sodišče, zato je naslovno sodišče tožbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v tem obsegu zavrglo. V upravnem sporu se namreč odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče tožbo v tem delu zavrglo, se do nadaljnjih tožbenih navedb v zvezi s tem delom tožbe ni opredeljevalo, saj so za odločitev sodišča (torej zavrženje tožbe) brezpredmetne. V nadaljevanju, pri odločanju o nezakonitosti izpodbijane odločbe, pa se je do njih opredelilo z vidika možnosti uporabe pravila exceptio illegalis (125. člen Ustave RS).

K točki II. izreka:

18. V preostalem delu je tožba utemeljena.

19. Predmet tega upravnega spora je odmera komunalnega prispevka za spremembo neto tlorisne površine stanovanjskega objekta. Izpodbijana odločba je izdana v ponovnem postopku, v katerem je tožnica med drugim predložila spremenjeno gradbeno dovoljenje, ki ne zajema več novogradnje garažnih boksov, temveč le še rekonstrukcijo (stanovanjskega) objekta na zemljišču parc. št. 77 k. o. ....

20. Gre za postopek odmere komunalnega prispevka, ki se je začel na zahtevo tožnice. Organ je v tem postopku prvič odločil z odločbo z dne 12. 7. 2012, ki jo je sodišče s sodbo I U 1561/2012 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Skladno s prvim odstavkom 281. člena ZUP ima odprava odločbe za posledico, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Navedeno pomeni, da se postopek vrne v stanje pred izdajo upravne odločbe, to je v stanje, kot da v konkretni zadevi sploh še ni bila izdana upravna odločba. To določa tudi tretji odstavek 64. člena ZUS-1. 21. Ker je bila torej pred izdajo izpodbijane tožbe zadeva vrnjena v začetno stanje, kot da o zadevi še sploh ni bilo odločeno, se tožnica neutemeljeno sklicuje na prepoved reformacijo in peius, ki velja v pogojih iz 253. člena ZUP za drugostopenjski organ, kadar v pritožbenem postopku odpravi prvostopenjsko odločbo in hkrati sam odloči o stvari, ne pa tudi za izpodbijano odločbo.

22. Glede na navedeno tožnica ne more uspeti s tožbenimi navedbami, da je organ v odpravljeni odločbi za objekt po rekonstrukciji upošteval manjšo velikost gradbene parcele (3.109,02 m2) kot v izpodbijani odločbi (3.496,00 m2) in s tem odločil v njeno škodo. V izpodbijani odločbi se organ glede podatka o velikosti gradbene parcele sklicuje na PGD in na navedbe v tožničini vlogi za odmero komunalnega prispevka. Res je, da izpodbijana odločba nima drugih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti pravilnost navedenega podatka o velikosti gradbene parcele. Ne drži pa tožbeni očitek, da je organ pri odmeri komunalnega prispevka z upoštevanjem velikosti gradbene parcele v izmeri 3.496,00 m2 ravnal, kot da „objekt na zemljišču ne stoji in da zanj komunalni prispevek še ni bil plačan“, saj je za obstoječi objekt, to je objekt pred rekonstrukcijo, upošteval enako velikost. To pa pomeni, kot pojasnjuje že toženka, da velikost gradbene parcele ni vplivala na odmero komunalnega prispevka, saj je glede na enačbo, predpisano v 6. členu Pravilnika Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) ter v 13. in 15. členu Odloka, razlika med komunalnim prispevkom za gradbeno parcelo po rekonstrukciji in po njej enaka nič.

23. Prav tako ni utemeljen tožničin očitek, da se organ ni opredelil do njene vloge, s katero je umaknila zahtevo za odmero komunalnega prispevka tudi za rekonstrukcijo objekta oziroma do tega, ali po navedenem umiku vodi postopek po uradni dolžnosti. Podlaga za odmero komunalnega prispevka v obravnavanem primeru je določba 80. člena ZPNačrt, po kateri je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi investitor oziroma lastnik objekta, ki povečuje neto tlorisno površino objekta. V obravnavnem primeru ni sporno, da je bilo tožnici 19. 5. 2015 izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 77 k. o. ... (odločba št. 351-82/2015-7 (301) o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 1. 8. 2012). Rekonstrukcija objekta, za katero je po določbi 3. člena ZGO-1 treba predhodno pridobiti gradbeno dovoljenje, pojmovno vključuje tudi povečanje njegove prostornine (točka 7.2. prvega odstavka 3. člena ZGO-1), to pa glede na konkretne okoliščine posameznega primera dopušča tudi možnost povečanja neto tlorisne površine objekta. Tožnica zato v situaciji, ko ji je bilo gradbeno dovoljenje izdano, pa ni prenehalo veljati (prim. deseti odstavek 79. člena ZPNačrt), svoje zahteve za odmero komunalnega prispevka ne more več umakniti. Organ je zato ravnal pravilno, ko je kljub tožničini izjavi o umiku zahteve nadaljeval s postopkom. Tožnica izpodbijani odločbi tudi neutemeljeno očita, da se organ v njej ni opredelil do njene izjave o umiku, saj je to storil (vsaj posredno) s tem, ko se je skliceval na izdano gradbeno dovoljenje.

24. V zvezi z očitki o nezakonitosti in neustavnosti Odloka, ki jih tožnica opira na navedbe o vlaganjih v izgradnjo in ureditev ceste, je sodišče že v prejšnjem sojenju pojasnilo (sodba I U 1561/2012 z dne 21. 2. 2013), da bi toženka navedena vlaganja pri odmeri komunalnega prispevka morala upoštevati le, če bi bila tako zbrana sredstva upoštevana med obračunskimi stroški. Podlaga za odmero komunalnega prispevka namreč niso skupni stroški, temveč obračunski za odmero komunalnega prispevka, to je le tisti del skupnih stroškov, ki se financirajo iz zbranih sredstev s plačili komunalnih prispevkov (tretji odstavek 11. člena in 13. člen Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč – v nadaljevanju Uredba).

25. Tožnica tudi ne more uspeti z očitkom nezakonitosti Odloka zaradi uporabljene metode izračuna skupnih stroškov oziroma, ker ta metoda v programu ni pojasnjena in se zato ne da preizkusiti. Zakon namreč ne določa metode, po kateri se izračunajo skupni stroški. Po šestem odstavku 12. člena Uredbe občina sama določi, katerega od načinov ugotavljanja skupnih stroškov iz petega odstavka tega člena bo uporabila, po sedmem odstavku navedene določbe pa občina določi tisti obračun, za katerega meni, da predstavlja realno vrednost. Iz tega izhaja, da tudi Uredba občini dopušča, da sama odloči, po katerem od predvidenih načinov določitve skupnih stroškov bo ugotovila vrednost, ki se bo najbolj približala realni. Povedano drugače: ugotavljanje skupnih stroškov v obsegu oziroma na način, na kakršnega se sklicuje tožnica, je predmet normodajnega postopka v občini oziroma kvečjemu medsebojne skladnosti podzakonskih aktov (Odloka in Uredbe), ne pa vprašanje zakonitosti katerega od teh aktov (prim. tudi sodbo tega sodišča I U 373/2016).

26. V navedeni sodbi I U 1561/2012 je sodišče še pojasnilo, da iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da toženka spornih stroškov med obračunskimi stroški ni upoštevala, saj je skupne stroške komunalne opreme zmanjšala za vrednost stroškov za vodovod in za ceste, ki so se financirali iz t. i. „drugih virov“, med katerimi so tudi sredstva samoprispevkov, te druge vire pa je ocenila na 10 % vrednosti skupnih stroškov. Tožnica v sedanji tožbi zgolj pavšalno trdi, da občina nima podatkov o višini plačanih taks, evropskih sredstev, državnih sredstev in samoprispevka in da naj bi bilo to razvidno iz poglavij Programa Obračunski stroški in Ceste. Ustrezne konkretizacije tega očitka pa ne pomeni niti v tožbi citirano besedilo definicije obračunskega območja občinskih cest, saj samo po sebi ne utemeljuje navedenega očitka o tem, da občina nima podatkov o „drugih virih“, za katere je zmanjšala stroške, ki jih je upoštevala kot obračunske stroške. Po povedanem zato te pomanjkljivosti ne more nadomestiti niti predlagani vpogled v program. Sodišče zato sodi, da s tem ni izkazala, da med navedenimi 10 % vrednosti skupnih stroškov (za kolikor so bili zmanjšani stroški, ki jih je upoštevala kot obračunske stroške) ne bi bili zajeti tudi stroški financiranja rekonstrukcije Lahove ceste.

27. Ker se tako tožničin očitek o dvakratnem plačilu prispevka za to cesto izkaže kot neutemeljen, je neutemeljen tudi očitek, da je toženka z izpodbijano odločbo o odmeri komunalnega prispevka kršila načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sodišče pa je tudi že v prejšnji sodbi pojasnilo, da morebitnih obogatitvenih zahtevkov, ki izvirajo iz plačila samoprispevka, in zahtevkov v zvezi z obremenitvami parc. št. 77. k. o. ... brez sklenitve ustreznih služnostnih pogodb, v postopku odmere komunalnega prispevka ni mogoče uveljavljati.

28. Utemeljene pa so tožbene navedbe, s katerimi tožnica organu očita, da se ni opredelil do vseh njenih pravno odločilnih navedb glede pravilno ugotovljene neto tlorisne površine objekta pred in po rekonstrukciji. V zvezi s tem se organ zmotno sklicuje na pravno pravilo iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, po katerem je organ v primeru odprave odločbe v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vezanost organa na pravno mnenje sodišča namreč ne vpliva (kot to zmotno meni organ) na siceršnje pravne posledice odprave odločbe, določene v prvem odstavku 281. člena ZUP. Kot že rečeno, se z odpravo odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje istemu organu postopek vrne v stanje pred njeno izdajo, kot da ta v konkretni zadevi sploh še ni bila izdana upravna odločba. Stranka zato v ponovnem postopku lahko navaja tudi nova dejstva in predlaga nove dokaze, organ pa se je do pravno pomembnih trditev in dokazov dolžan opredeliti.

29. Glede na pojasnjen predmet tega upravnega spora so za odločitev pravno pomembne tožničine navedbe o neto tlorisni površini objekta pred in po rekonstrukciji.

30. Po sedmem odstavku 6. člena Pravilnika in prvem odstavku 15. člena Odloka se zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta, komunalni prispevek odmeri tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka po spremembi neto tlorisne površine in višina komunalnega prispevka pred spremembo. Komunalni prispevek, ki se odmeri zavezancu, predstavlja pozitivno razliko med komunalnim prispevkom po spremembi in komunalnim prispevkom pred spremembo neto tlorisne površine. Če je razlika negativna, se komunalni prispevek ne plača. 31. Skladno s tretjim odstavkom 5. člena Pravilnika je neto tlorisna površina objekta seštevek vseh tlorisnih površin objekta in se izračuna po standardu SIST ISO 9836. Z uporabo navedenega standarda se izračuna neto tlorisna površina objekta pred gradbenim posegom in po njem. K temu sodišče še dodaja, da za izračun neto tlorisne površine objekta pred gradbenim posegom ni pomembna namembnost posamezne etaže, na primer podstrešja. Pri izračunu neto tlorisne površine objekta je zato treba upoštevati vse etaže po PGD, ne glede na njihovo namembnost. Uporabnost posamezne kot merila za izračun neto tlorisne površine objekta namreč ne določajo niti ZPNačrt, niti ZGO-1, niti Odlok, niti standard SIST ISO 9836 (gl. sodbo Upravnega sodišča RS I U 411/2013).

32. Izpodbijana odločba se glede neto tlorisne površine objekta pred in po spremembi sklicuje na gradbeno dovoljenje iz leta 1982 in PGD za sedanjo rekonstrukcijo objekta. Po teh podatkih naj bi bila neto tlorisna površina obstoječega objekta 272,65 m2, po rekonstrukciji pa naj bi znašala 413,76 m2. Ker je te podatke, kot pojasnjuje organ, tožnica tudi sama navajala v svoji vlogi, ne drži očitek, da iz izpodbijane odločbe ni jasno, kako je organ ugotovil razliko v neto tlorisni površini.

33. Pravilnosti navedenih podatkov pa je tožnica v ponovnem postopku oporekala, in sicer je v vlogi z dne 18. 5. 2015, na katero se v tožbi sklicuje in jo v bistvenem delu povzema, navajala, da se neto tlorisna površina z rekonstrukcijo ni povečala, saj je bilo že v letu 1982 izdano gradbeno dovoljenje za objekt s tremi armiranobetonskimi ploščami, na vseh pa je bilo predvideno bivanje. Tožnica v bistvu trdi, da iz načrtov oziroma PGD za gradbeno dovoljenje iz leta 1982 izhaja drugačna neto tlorisna površina, kot jo je pri izračunu za objekt pred spremembo uporabila toženka in kot jo je sama navaja v vlogi za odmero komunalnega prispevka. Katera neto tlorisna površina objekta pred rekonstrukcijo, ki ju je v postopku zatrjevala tožnica, je pravilna, je stvar dokazne ocene. Ker pa se organ do tožničinih navedb v ponovnem postopku o neto tlorisni površini objekta pred rekonstrukcijo in v zvezi s tem predlaganih dokazov zaradi zmotnega stališča, da gre za nedovoljene novote, ni opredelil, je storil absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je tožnici s tem, ko se do njenih pravno pomembnih navedb ni opredelil, odrekel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev.

34. Tožnica je sicer predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in samo odmeri komunalni prispevek, toženki pa naj skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži vračilo preveč plačanega komunalnega prispevka na podlagi v prejšnjem sporu odpravljene odločbe. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi ni razlogov za prevzem upravnega odločanja. Po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; ali če izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.

35. V obravnavani zadevi zaradi zmotnega stališča organa, da tožnica v ponovnem postopku ne sme več navajati novih dejstev in dokazov, dejansko stanje ni bilo razčiščeno v meri, ki bi sodišču omogočala zanesljivo podlago za odločitev. Tako ravnanje organa tudi ni posledica nasprotovanja stališčem sodišča, ki so bila zavzeta v prvem odločanju v tej zadevi. Sodišče tudi sodi, da tožnica ni izkazala, da bi ji z vrnitvijo zadeve v ponoven postopek organu, nastala težko popravljiva škoda, saj gre v obravnavani zadevi za postopek odmere komunalnega prispevka, ki tožnice s svojim trajanjem ne ovira v drugih postopkih, gradbeno dovoljenje, za katerega se je zavzemala je po lastnih navedbah namreč že pridobila. Težko popravljive škode ne pomeni niti okoliščina, da je tožnica že plačala komunalni prispevek na podlagi odpravljene odločbe, zaradi česar je občina okoriščena, saj je to razlog za uveljavljanje zahtevkov v civilnem sodnem postopku (gl. sodbo I U 145/2013). Ker sodišče ni samo odmerilo komunalnega prispevka, pa tudi ni temelja za odločanje o tožničinem premoženjskopravnem zahtevku (prvi odstavek 67. člena ZUS-1).

36. Glede na navedeno je sodišče tožbi v delu, s katerim izpodbija odločbo o odmeri komunalnega prispevka, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku se bo moral organ glede na pojasnjeno pravno stališče sodišča opredeliti do vseh pravno odločilnih trditev tožnice in izvesti v zvezi s tem trditvami predlagane dokaze.

37. Sodišče je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K III. točki izreka:

38. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena navedenega pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).