Jedro

Odškodninska odgovornost po tretjem odstavku 46. člena OZ ne krije povrnitve pozitivnega pogodbenega interesa.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženki sami krijeta stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

**Oris dejanskega stanja**

1. Tožnik si je v pravdi prizadeval, da bi mu prvotoženka prodala sporne nepremičnine, oziroma vsaj povrnila škodo, ki naj bi mu nastala zaradi ravnanja toženih strank. Problem izvira iz postopka prodaje kmetijskih zemljišč. Prvotoženka je dala ponudbo po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), tožnik in drugotoženka pa sta, vsak zase, to ponudbo sprejela. To se je dogajalo v letu 2003. Ravnali so po praksi, ki je bila uveljavljena pred Načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 6. aprila 2012. Prvotoženka s tožnikom ni hotela skleniti pisne pogodbe, jo je pa sklenila z drugotoženko, vendar je upravni organ ni odobril. 2. Prvotoženka je pred oddajo ponudbe pridobila od drugotoženke lokacijsko informacijo, da so sporna zemljišča gozdovi s posebnim namenom prodaje (drugi odstavek 44. člena Zakona o gozdovih, ZG). Prodajna ponudba prvotoženke je koreninila prav v zavesti, da bo gozdove zato kupila drugotoženka kot lokalna skupnost, na katere območju ti gozdovi ležijo ter bi imela zato ona predkupno pravico na podlagi 47. člena ZG. Bilo naj bi namreč v javnem interesu, da so navedeni gozdovi, ki so namenjeni razvoju turizma, v lasti lokalne skupnosti. Ker se je lokacijska informacija izkazala za napačno, se je prvotoženka v postopku branila, da je bila njena ponudba zaradi nezakrivljene zmote neveljavna.

**Dosedanji potek postopka**

3. V tej zadevi je Vrhovno sodišče že dvakrat odločalo. S sklepom II Ips 210/2015 je razveljavilo tedaj izpodbijano sodbo VSM I Cp 1418/2014 ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Razveljavitveni razlog je bil tedaj procesne narave, saj je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku, ne da bi poprej odločilo o tem, ali se sprememba tožbe dovoli ali ne. Sam izrek sodbe pa se ni prilegal ne prvotnemu ne spremenjenemu zahtevku, z njim pa sta bili zajeti obe toženki.

4. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe in podrednega za povrnitev škode. Ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi za ugotovitev, da je prvotoženkina ponudba neveljavna, ter zavrglo podredni zahtevek po nasprotni tožbi, da prvotoženka s tožnikom ni dolžna skleniti pogodbe.

5. Sodišče druge stopnje je nato s sodbo VSM I Cp 687/2017 ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe in zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da je prvotoženkina ponudba neveljavna.

6. S sklepom II Ips 331/2017 pa je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe, da je prvotoženkina ponudba neveljavna, v ostalem delu pa jo je razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek. Razlog za spremembo je bila pravna togost stališča pritožbenega sodišča, da bi morala prvotoženka izpodbijati pogodbo, češ da je bila ta že veljavno sklenjena s sprejemom ponudbe, in da je potemtakem napačen zahtevek, s katerim izpodbija samo svojo ponudbo. Vrhovno sodišče je utemeljilo, da če sodno pravo v vmesnem času dopušča zahtevke, s katerimi se zahteva sklenitev pogodbe (čeprav sta se volji sicer že srečali prek ponudbe in njenega sprejema), potem mora dopuščati tudi obrambo, s katero prodajalec zaradi zmote izpodbija zgolj svojo izjavo volje (ne pa pogodbe). Uveljavljanje zmote pri pogodbah, sklenjenih po pravilih ZKZ, ni izključeno. Materialnopravno zmotno pa je očitati nekomu (pa čeprav profesionalnemu državnemu skladu), da je neskrben, čeprav se je zanesel na informacijo v javni listini. Razveljavitveni razlog pa je bil, da tožnikova pritožba glede zavrnitve podrednega zahtevka še ni bila izčrpana.

7. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje s sodbo I Cp 170/2018 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve primarnega zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe in zavrnitve podrednega zahtevka, naj toženi stranki tožniku nerazdelno povrneta nastalo škodo. Utemeljilo je, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom za sklenitev prodajne pogodbe zaradi odločitve, da je prvotoženkina ponudba neveljavna. Strinjalo se je tudi z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da vložitev tožbe leta 2005, s katero je drugotoženka od prvotoženke zahtevala ugotovitev lastninske pravice na spornih parcelah, ne pomeni protipravnega ravnanja. Pa tudi, da tožnik ni dokazal škode po višini, saj je postavil zahtevek v višini kupnine za sporne parcele, kar pa ne more pomeniti višine škode, ki mu je nastala z nesklenitvijo pogodbe.

**Revizijske navedbe**

8. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev procesnih določb. Opozarja, da sta sodišči nižjih stopenj spregledali, da je tožnik višino škode utemeljil z navedbami, da je vrednost zemljišč, ki so bile predmet pogodbe, vsaj enkrat višja od vrednosti, ki jo je prvotoženka navedla v ponudbi za prodajo kmetijskih zemljišč. Tožnik res do sedaj ni plačal kupnine, vendar to ne pomeni, da mu škoda ni nastala. Ko bi sklenil pogodbo in plačal kupnino, bi lahko naslednji trenutek iste nepremičnine prodal za vsaj enkrat višjo ceno. Za svoje trditve je predlagal tudi ustrezne dokaze, in sicer postavitev izvedenca - cenilca nepremičnin. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožnik po normalnem teku stvari pridobil sporna zemljišča, saj je za to izpolnjeval vse pogoje. Vse napake v postopku izvirajo izključno iz prvotoženkine sfere, čeprav je ta kot edini upravitelj državnih gozdov in zemljišč strokovnjak s tega področja.

9. Toženki vlagata odgovor na revizijo, v katerem nasprotujeta revizijskim navedbam in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Revizijske navedbe se osredotočajo na zavrnitev podrednega (odškodninskega) zahtevka. S tem je zamejena tudi presoja Vrhovnega sodišča v tem revizijskem postopku.

**Glede zavrnitve odškodninskega zahtevka zoper prvo in drugo toženko:**

12. Pravilni sta odločitvi sodišč nižjih stopenj, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja toženih strank. Vodenje pravde v zvezi s spornimi zemljišči v drugem postopku ni protipravno ravnanje. Niti ni protipravno, da je prvotoženka zaupala v lokacijsko informacijo občinskega organa, ter da je bila v zvezi s tem v zmoti, čeprav je strokovnjak na področju upravljanja državnih gozdov in kmetijskih zemljišč. Tožnik je lahko zahtevek za plačilo odškodnine nasproti drugotoženki utemeljeval samo na določbah o krivdni odškodninski odgovornosti, katere nujni pogoj je protipravnost ravnanja. Zato je bil zahtevek zoper njo na tej podlagi pravilno zavrnjen.

**Glede zavrnitve odškodninskega zahtevka zoper prvotoženko kot pogodbeno ponudnico (tretji odstavek 46. člena OZ):**

13. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi drugega odstavka 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ugotovilo, da prvotoženkina ponudba ni veljavna zaradi zmote, ki je ni zakrivila sama, in da zato s tožnikom ni dolžna skleniti kupoprodajne pogodbe. Vrhovno sodišče je takšni odločitvi sodišča prve stopnje pritrdilo. Takšen položaj pa narekuje tudi smiselno uporabo tretjega odstavka 46. člena, po katerem ima ob razveljavitvi pogodbe zaradi zmote druga poštena stranka pravico zahtevati povrnitev škode, ki ji je zaradi tega nastala, ne glede na to, da stranka, ki je bila v zmoti, za svojo zmoto ni kriva. Ker gre za objektivno odgovornost stranke v zmoti,1 okoliščina, da prvotoženka ni ravnala protipravno, ne utemeljuje zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine zoper njo.

14. Prav tako se tožnik v reviziji utemeljeno zoperstavlja razlogom pritožbenega sodišča, da višine odškodnine ni utemeljil na plačilu zneska kupnine, temveč na dobičku, ki bi mu ob realizaciji pogodbe nastal, če prvotoženkina izjava volje ne bi bila obremenjena z napako. V pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2013 (l. št. 54) je pojasnil, da je bila vrednost spornih zemljišč že tedaj dvakrat višja od cene, ki jo prvotoženka določila v ponudbi, zato bi lahko dvojno zaslužil že, če bi zemljišča takoj naslednji dan prodal. Kot dokaz je predlagal postavitev sodnega cenilca.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča pogodbeni stranki, ki je (zgolj) objektivno odgovorna za svojo zmoto, ni mogoče (vzročnostno) pripisati odškodninske odgovornosti za takšno obliko škode. Gre namreč za hipotetično škodo, ki zgolj navidez ustreza pravnemu pojmu izgubljenega dobička (132. člen OZ). Ne gre namreč za to, da bi toženka s prodajno ponudbo „preprečila povečanje tožnikovega premoženja“, se pravi: da bi storila nekaj, s čimer bi pretrgala reden tek stvari, ki naj privede do povečanja njegovega premoženja. V resnici je šlo zgolj za dobiček, ki se ga je tožnik nadejal ravno na podlagi prodajne ponudbe, ne pa za dobiček, ki bi ga zaradi te ponudbe, dane v zmoti, izgubil. 16. Tožnik torej zahteva, da se ga postavi v enak položaj, kot da bi bila pogodba med strankama izpolnjena – zahteva povrnitev pozitivnega pogodbenega interesa. Do tega po tretjem odstavku 46. člena OZ – glede na povedano - ni upravičen. Zahteva lahko samo ohranitev takšnega položaja, v katerem bi bil, če prvotoženka ponudbe sploh ne bi dala, torej povrnitev negativnega interesa kot povrnitev škode, ki jo je utrpel zato, ker se je zanesel na veljavnost prvotoženkine izjave volje in na tej podlagi gradil svoja pravnoposlovna razpolaganja (tj. škoda zaradi zaupanja). Tožnik bi glede na navedeno lahko npr. zahteval povrnitev škode, ker je zaradi zaupanja v toženkino ponudbo rezerviral sredstva za kupnino in zato ni sklenil nekega drugega dobičkonosnega posla, ki se mu je tedaj ponujal, ne more pa zahtevati razlike med dejansko vrednostno spornih zemljišč in v ponudbi določeno kupnino. Omejenost odškodnine na povrnitev negativnega pogodbenega interesa nujno izhaja tudi iz pravnih učinkov razveljavitve pogodbe (oziroma v tem primeru izjave volje): ko je namreč izpodbojna pogodba uspešno izpodbita, to je razveljavljena, je položaj enak kot pri ničnih pogodbah in zato takšni pogodbi pravna ureditev praviloma odreka vse učinke.2

17. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

18. Ker se toženki z zgornjimi pravnimi vprašanji v odgovoru na revizijo sploh ne ukvarjata, stroški za odgovor na revizijo ne ustrezajo pojmu potrebnih pravdnih stroškov (155. člen ZPP). Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da jih krijeta sami.

1 M. Dolenc v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.): Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 351. 2 Gl. prav tam in A. Polajnar Pavčnik, v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), nav. delo, str. 524.