Jedro

Delavec z denarnimi prejemki iz delovnega razmerja prosto razpolaga, zato se lahko odpove povračilu stroškov za prihod na delo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu tožena stranka plača za potne stroške za leto 1992 in 1993 skupno 192.684,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1994 dalje ter potne stroške za mesec januar in februar 1994. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik s posebnimi pismenimi izjavami odpovedal povračilu stroškov za prihod na delo. Čeprav mu povračilo stroškov zagotavlja kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa, je odpoved povračilu stroškov veljavna, ker ni bila dana zaradi napake volje, in ker ne gre za odpoved neodtujljivi pravici.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče navaja, da se delavec lahko odpove premoženjskim pravicam, ki mu pripadajo po kolektivni pogodbi, in da je taka odpoved veljavna, če ni nesoglasja med dejansko in izjavljeno voljo, da ni napak volje. V danem primeru pa ni šlo ne za prisilo, niti za nedopustno grožnjo.

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo. V njej navaja, da jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku, storjene pred sodiščem druge stopnje in zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Na tožnika bi se naj izvajal pritisk s pretnjo, da bo razporejen na drugo delovno mesto, v kolikor ne bo podpisal spornih izjav. Kot dodatna metoda pritiska so služili tudi sklepi o razporeditvi, saj je tožnik na tem delovnem mestu delal že 15 let. Revident očita sodišču druge stopnje, da v razlogih te sodbe navaja stvari, ki niso v zvezi s tožbenim zahtevkom oziroma so nepomembne za odločitev. Povzema pa iz sodbe tudi določene navedbe, ki da so nejasne. Izpodbijane sodbe zato v določenih delih ni mogoče preizkusiti. Revident zaključuje, da je s kolektivno pogodbo določen minimum pravic in da tega minimuma ni mogoče dodatno zmanjševati, kakor je v konkretnem primeru s pritiski želela storiti tožena stranka. Razlogovanja sodišča druge stopnje, da se lahko odpove premoženjskim pravicam ni prepričljivo. Delavec naj bi šele z izplačanim denarnim prejemkom prosto razpolagal. Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljena revizijska razloga nista podana. Tožnik - delavec s svojimi pravicami - s tovrstnimi denarnimi prejemki iz delovnega razmerja prosto razpolaga, zato se jim lahko tudi odpove. Le za pravico do letnega dopusta je v 2. odstavku 32. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) določeno, da se ji delavec ne more odreči. Tožnik se je torej lahko prostovoljno odrekel pravici do povračila stroškov za prihod na delo. Tožnik sicer trdi, da je izjave o odpovedi pravici do povračila stroškov za prihod na delo podpisal zaradi pritiska, ki ga je tožena stranka izvajala nanj, torej zaradi grožnje. Po določbi 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, se lahko zahteva razveljavitev pogodbe, če je ta bila sklenjena, ker se je pri stranki z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah. Strah se šteje za utemeljenega, če je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini. Tak strah pa pri tožniku ni izkazan. Tožnik ga kot takega niti ne opisuje oziroma zatrjuje. Pri tem tudi ni nepomembno, da je tožnik podpisal tri izjave v različnem času, 9/11-1991, 26/11-1992 in 9/12-1993. Torej se je tožnik pravnoveljavno odpovedal svoji pravici do povračila stroškov za prihod na delo, zato materialno pravo pri odločitvi o njegovem zahtevku ni bilo zmotno uporabljeno.

Prav tako niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijana drugostopna sodba ima vse potrebne sestavine, tudi razloge o odločilnih dejstvih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so ti razlogi tudi dovolj določni in razumljivo obrazloženi, zato je sodbo lahko preizkusilo. Na to ugotovitev ne more vplivati subjektivna ocena revidenta oziroma njegovega pooblaščenca, da določene navedbe niso potrebne, ker niso neposredno povezane z uveljavljenim zahtevkom. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).