Jedro

Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli).

V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo, saj bi bilo v nasprotnem sodno varstvo iz ničnostne tožbe povsem izničeno in izvotljeno.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica v postopku zavarovanja možnost dokazovati verjetnost obstoja terjatve tudi po zahtevku iz 83. člena DZ. Pritrditi ji namreč gre, da do pridobitve pravnomočne sodbe, na podlagi katere bi lahko po prvem odstavku 83. člena DZ zahtevala določitev deleža dolžnika, to je drugega toženca, na skupnem premoženju, lahko mine daljše časovno obdobje, v katerem bi prva toženka lahko s premoženjem, na katerem ima izključno lastninsko pravico (čeprav tožnica trdi, da gre za skupno premoženje), razpolagala in ga odtujila ter tožnica brez zavarovanja na to premoženje ne bi mogla poseči.

Glede razmerja med začasno odredbo in zaznambo spora je po oceni pritožbenega sodišča starejša sodna praksa, da zaznamba spora v celoti izključuje pravico do začasne odredbe, presežena.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, in se sklep v izpodbijanem delu, to je v točkah I., II. in III. izreka, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi z dne 17. 12. 2024 (list. št. 63) prvi toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev parcel 0000 1032/1 in 0000 1017/1 (družinska hiša tožencev v kraju A. s pripadajočim zemljiščem), dela stavbe 0001-46-2 in parcele 0001 1239/4 (poslovni prostori prve toženke v B.), parcele 0002 669/1 (kmetijsko gozdno zemljišče v C. vasi) ter osebnega vozila Marcedes Benz (I. točka izreka). Organizacijam za plačilni promet je naložilo rubež polovice razpoložljivih denarnih sredstev ter prepoved izplačila prvi toženki ali komu drugemu po njenem nalogu na njenih treh osebnih računih (II. točka izreka). Predlog je v delu, ki se nanaša na poslovne transakcijske račune prve toženke, zavrnilo (III. točka izreka) ter je za vsako kršitev tožencema izreklo denarno kazen v višini 5.000 EUR (IV. točka izreka). Odločilo je, da morebitna pritožba ali ugovor zoper sklep ne zadržita njegove izvršitve (V. točka izreka), da začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe v tem pravdnem postopku (VI. točka izreka) in da bo o stroških zavarovanja odločilo po zaključenem pravdnem postopku (VII. točka izreka). Ugovoru tožencev je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo. Začasno odredbo je razveljavilo glede prepovedi odtujitve in obremenitve parcele 0002 669/1 ter rubeža in prepovedi razpolaganja z denarnimi sredstvi na treh osebnih transakcijskih računih prve toženke (I. točka izreka), opravljena dejanja zavarovanja v zvezi s tem pa razveljavilo (II. točka izreka). V preostalem delu je ugovor prve toženke zavrnilo (III. točka izreka). Ugodilo je ugovoru drugega toženca tako, da je za njega razveljavilo izrek denarne kazni (IV. točka izreka), odločitev o stroških postopka zavarovanja pa je pridržalo do končne odločitve o glavni stvari (V. točka izreka).

2.Tožnica izpodbija celotno I. in II. točko izreka izpodbijanega sklepa zaradi bistvenih postopkovnih kršitev, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obširno povzema trditveno podlago, ki jo je podala v tožbi. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi ugotovilo, da parcela 669/1 predstavlja skupno premoženje tožencev, čeprav je v zemljiški knjigi vpisana na prvo toženko, saj je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze ali v času trajanja zunajzakonske skupnosti s skupnimi sredstvi. Ugotovilo je, da tudi denarna sredstva na treh osebnih transakcijskih računih prve toženke predstavljajo skupno premoženje tožencev, saj so bili računi odprti v času trajanja zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti. Zato ni jasno, zakaj je sodišče v izpodbijanem sklepu svoje stališče spremenilo, spremembe pa ni obrazložilo, pri čemer izpostavlja, da toženca ugotovitev sodišča o skupnem premoženju v tem delu nista prerekala, kar bi sodišče moralo pri odločanju upoštevati, pa je navedeno enostavno spregledalo, obširnih trditev tožnice v zvezi s tem premoženjem pa ni obravnavalo. V tem delu je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj toženca nista prerekala niti dejstva, da sta več let pred sklenitvijo zakonske zveze skupaj bivala in živela v partnerski skupnosti, da je prva toženka v juniju 2004 zanosila, ter da je bila nepremičnina pridobljena ravno z namenom zgraditve njunega skupnega doma zgolj dobro leto pred sklenitvijo uradne zakonske zveze v novembru 2005. V zvezi s tem je tožnica predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika D. D., kar je sodišče prve stopnje prav tako spregledalo. Enako velja za denarna sredstva na osebnih transakcijskih računih prve toženke, saj ta ni nasprotovala tožbenim trditvam, da gre za skupno premoženje, nadaljnja obrazložitev v izpodbijanem sklepu pa je protispisna, saj ne drži, da tožnica ni navedla, do katere višine naj se zarubijo denarna sredstva. Izrecno je navedla, da se zarubijo do polovice. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s temi računi je tudi konfuzna, nerazumljiva, in nasprotuje sama sebi, tako, da je tožnica ni mogla preizkusiti. Zato so podane postopkovne kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je nedvomno podan tudi pogoj iz prvega odstavka 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj je edino z vsebino začasne odredbe, kot je predlagana, mogoče doseči zavarovanje njenih terjatev. V nasprotnem primeru bo uveljavljanje zahtevkov na ugotovitev obstoja skupnega premoženja tožencev povsem izgubilo pomen. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče toženkin ugovor zavrne tudi v tem izpodbijanem delu, podredno, da sklep v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter priglaša pritožbene stroške.

3.Toženca v pritožbi kot toženo stranko opredelita oba, v nadaljevanju pa je navedeno, da se pritožuje toženka. Ker ni popolnoma jasno, ali se pritožujeta oba ali samo prva toženka, pritožbeno sodišče šteje, da sta pritožbo vložila oba. Toženca iz vseh pritožbenih razlogov izpodbijata III. točko izreka sklepa, torej v delu zavrnitve njunega ugovora. Navajata, da se sodišče glede verjetnosti vtoževanih terjatev v celoti sklicuje na razloge, ki jih je podalo v sklepu o začasni odredbi, a jih tam sploh ni podalo, na kar sta opozorila že v svojem ugovoru. Ni se opredelilo do navedb tožencev, da sta po 82. členu Družinskega zakonika (DZ) solidarno odgovorna za plačilo tožničinih denarnih terjatev, zato njeni zahtevki nimajo ustrezne pravne podlage. Toženca pri sklenitvi sporazuma nista imela namena oškodovati tretje osebe, še posebej, ker za njene dolgove solidarno odgovarjata. Kot že v ugovoru, izpodbijata pravne podlage, na katere se sklicuje tožnica. Tako navajata, da v konkretnem primeru tožnica nima na razpolago ugotovitev ničnosti sporazuma ampak zgolj paulijansko tožbo po 255. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Posledično tudi nima pravice do izbrisne tožbe, saj ni imetnica stvarne ali obligacijske pravice, ampak zatrjuje terjatev do drugega toženca, kar pa ji po po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ne daje aktivne legitimacije. Pravice na nepremičnini, ki je kršena z materialnopravno neveljavno vknjižbo, tožnica v tožbi ni zatrjevala, kaj šele, da bi jo dejansko imela. Napačno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica lahko poseže na skupno premoženje tožencev. Na to lahko poseže le skladno z 83. členom DZ na podlagi pravnomočne sodbe za plačilo njenih terjatev, ki se obravnavajo v gospodarskih sporih. Na koncu navaja, da tožnica ni izkazala niti verjetnosti obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj bi morala izkazati, da je prva toženka od sklenitve sporazuma do sedaj na kakršenkoli način razpolagala s katerimkoli delom njenega premoženja, ki ga je pridobila s sporazumom. Abstraktno vedno grozeča možnost kršitve pravice pa ne zadošča. Prav tako za izkaz nevarnosti ne zadošča razpolaganje v sporazumu. Ob povedanem je neutemeljen tudi sklep glede izreka denarne kazni. Toženca predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi še preostalemu delu njunega ugovora in sklep o začasni odredbi razveljavi, tožničin predlog pa zavrne, ter priglašata pritožbene stroške.

4.Tožnica je na pritožbo tožencev odgovorila, pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

Glede dejanskega stanja

6.Iz podatkov sodnega spisa in trditev obeh pravdnih strank izhaja, da sta toženca zakonca, ki sta zakonsko zvezo sklenila v letu 2005, tožnica pa zatrjuje, da sta že pred letom 2004 živela v izvenzakonski skupnosti. Nadalje izhaja, da je brat drugega toženca E. D. kot edini družbenik ustanovil družbo tožnice, katero sta od leta 1997 do 2011 vodila skupaj. Konec leta 2011 je direktor in zakoniti zastopnik postal sin E. D., D. D., kot zakoniti zastopnik družbe tožnice pa je bil vpisan tudi F. D., sin drugega toženca. E. D. in drugi toženec sta bila od začetka leta 2014 v registru navedena kot prokurista družbe. V februarju 2022 sta G. D. in njegov sin F. D. v družbi tožnice prenehala delovati, v začetku marca 2022 pa sta ustanovila družbo H., d. o. o. Tožnica kot gospodarska družba ima do drugega toženca visoke, že zapadle terjatve za povračilo škode v skupni višini 1.187.063,23 EUR s pripadki, in sicer zaradi kršitve ter zlorabe položaja drugega toženca kot dejanskega poslovodje v višini 615.063,23 EUR, kar vse je predmet gospodarskega spora pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opravilno številko I Pg 93/2023, in iz naslova nelojalne konkurence in kršitve poslovnih skrivnosti v višini 572.000 EUR, kar vse je predmet gospodarskega spora pred istim sodiščem pod opravilno številko I Pg 99/2023. Tožnica navaja, da sta toženca le dober mesec za tem, ko sta bili drugemu tožencu vročeni tožbi v obeh gospodarskih sporih, kot zakonca sklenila sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa, v katerem sta si skupno premoženje razdelila tako, da je bil pretežni del tega prenesen na prvo toženko, drugi toženec pa je iz tega naslova prevzel (le) deleže v novo ustanovljeni gospodarski družbi.

Glede trditvene podlage in zahtevkov

9.Ni dvoma, da aktivna legitimacija predstavlja del verjetnosti vtoževane terjatve. Trditve in pravna stališča pravdnih strank glede dopustnih materialnopravnih podlag in s tem (ne)obstoja tožničine aktivne legitimacije v tem postopku so obširna. Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS (VSRS), da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, to je odločbo II Ips 10/2020 z dne 12. 6. 2020, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli). Glede na takšno uveljavljeno sodno prakso bo moralo sodišče prve stopnje, ko bo v rednem postopku presojalo tožničine zahtevke, na podlagi dejanskega stanja ugotoviti, ali bo ničnostni zahtevek dopustilo, ali pa bo obravnavalo podredni, izpodbojni zahtevek. V tej fazi postopka zavarovanja pa navedeno niti ni bistveno, saj gre pri obeh zahtevkih za zavarovanje nedenarne terjatve.

10.Dalje gre pritrditi tožnici v tožbi in tam navedeni sodni praksi, da ima v primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, na razpolago tudi izbrisno tožbo, saj bi bilo v nasprotnem sodno varstvo iz ničnostne tožbe povsem izničeno in izvotljeno. V tem konkretnem primeru bi to pomenilo, da če bi tožnica dosegla ničnost sporazuma, pravice do izbrisne tožbe pa ne bi imela, bi bila prva toženka še naprej kot lastnica vpisana na nepremičnem premoženju, s katerim bi lahko prosto razpolagala, tožnica pa na njega ne bi mogla poseči, saj zatrjuje terjatev do drugega toženca. Sicer pa je ničnosti zahtevek vmesni ugotovitveni zahtevek in (le) z njim stranka praviloma ne more doseči pravnih posledic, ki jih zasleduje.

11.Toženka v ugovoru in pritožbi izpostavlja, da gre v obravnavanem primeru tožničine terjatve za solidarno obveznost po 82. členu DZ. Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ocenjuje, da tožničine terjatve niso takšne, ki bi jih bilo šteti za skupne obveznosti zakoncev, ki so navedene v tem členu in za katere odgovarjata solidarno. Poleg tega gre pritrditi tožnici, da od prve toženke v gospodarskih sporih ničesar ne zahteva, torej da terjatev do tožencev ni skupna in da ni moč govoriti o njuni solidarni obveznosti pri plačilu teh terjatev.

12.Toženca tožnici ne priznavata aktivne legitimacije za zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja po nedoločenih deležih. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se bo moralo o dopustnih pravnih podlagah najprej izreči sodišče prve stopnje v rednem postopku, šele nato bo o tem lahko presojalo samo. Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica v postopku zavarovanja možnost dokazovati verjetnost obstoja terjatve tudi po tem zahtevku. Pritrditi ji namreč gre, da do pridobitve pravnomočne sodbe, na podlagi katere bi lahko po prvem odstavku 83. člena DZ zahtevala določitev deleža dolžnika, to je drugega toženca, na skupnem premoženju, lahko mine daljše časovno obdobje, v katerem bi prva toženka lahko s premoženjem, na katerem ima izključno lastninsko pravico (čeprav tožnica trdi, da gre za skupno premoženje), razpolagala in ga odtujila ter tožnica brez zavarovanja na to premoženje ne bi mogla poseči.

13.Glede razmerja med začasno odredbo in zaznambo spora je po oceni pritožbenega sodišča starejša sodna praksa, da zaznamba spora v celoti izključuje pravico do začasne odredbe, presežena. Tako je bilo v zadevi VSL II Cp 444/2019 zavzeto stališče, da ima stranka pravico do obeh pravnih institutov, pri čemer mora izkazati strožje pogoje za izdajo začasne odredbe. V zadevi VSL I Cp 1991/2019 je bilo zavzeto stališče, da mora upnik v postopku za izdajo začasne odredbe navesti razloge, zaradi katerih zaznamba spora ne zadostuje za zavarovanje njegovega pravnega položaja. Nekoliko drugačno stališče je bilo npr. zavzeto v odločbi VSL II Cp 226/2022, kjer je bila zaznamba spora vezana na postavko nevarnosti, za katero je sodišče ugotovilo, da ravno zaradi zaznambe spora ni več podana. V tem konkretnem primeru je tožnica tekom postopka, pa tudi v pritožbi, obrazložila, da je začasna odredba predlagana širše kot zavarovanje pokriva zaznamba spora, in da ne držijo ugovori tožencev, da bi se s prepovedjo obremenitve in odtujitve doseglo enako pravno varstvo kot v primeru zaznambe spora. Ob zgoraj navedeni sodni praksi pritožbeno sodišče zaenkrat pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Glede ničnosti sporazuma

14.Sodišče prve stopnje je po tožničinem predlogu izdalo sklep o izvršbi (list. št. 63). V 6. točki je povzelo tožničine trditve in obrazložilo dejansko stanje, v 7. točki je navedlo relevantne pravne podlage, v nadaljevanju pa ugotovilo, da nepremičnine (A., B., C. vas), premično premoženje (osebno vozilo Mercedes Benz) in denarna sredstva na osebnih transakcijskih računih prve toženke predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Glede poslovnih transakcijskih računov prve toženke je ugotovilo, da v skupno premoženje ne spadajo. Nato je v 12. točki zgolj v enem stavku zaključilo, da je sporazum ničen, torej je podan verjeten obstoj tožničine terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni z ničemer obrazložilo svoje odločitve. Ne samo, da bi bili razlogi za zaključek sodišča pomanjkljivi, ampak so povsem izostali, na kar sta toženca pravilno opozorila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in opozarjata tudi v pritožbi z navedbami, da verjetnost vtoževane terjatve po tem zahtevku ni izkazana.

15.Navedeno napako bi sodišče prve stopnje lahko popravilo z izpodbijanim sklepom, s katerim je odločalo o ugovoru tožencev, vendar tudi v tem sklepu tega ni storilo. V 6. točki obrazložitve se je v zvezi z verjetnostjo obstoja ničnosti sporazuma v celoti sklicevalo na ugotovitve v sklepu o začasni odredbi, v 7. točki je navedlo, da se je glede časa in okoliščin sklepanja sporazuma prav tako opredelilo že v sklepu o izvršbi, kar pa, kot je navedeno zgoraj, ne drži. V 10. točki pa je navedlo, da ugovoru v tem delu ni ugodilo, saj je ocenilo, da je tožničina terjatev verjetno izkazana na osnovi tožbe in njenih zatrjevanj, da sta toženca sporazum sklenila z namenom skrivanja njunega skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil po podaji ugovora vzpostavljen kontradiktorni postopek, zato sodišče ni smelo soditi le na podlagi zatrjevanj v tožbi, ampak bi moralo preizkusiti trditveno podlago obeh pravdnih strank.

16.Ob povedanem je pritožba tožencev v izpodbijanem delu (III. točka izreka) utemeljena, sklep pa je bilo treba v tem delu razveljaviti že iz razlogov absolutne bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede preostalega premoženja

17.Po vpogledu v sklep o začasni odredbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje, čeprav je tožničinemu predlogu v pretežnem delu ugodilo, ni podalo nobenih razlogov v zvezi z verjetnostjo terjatve glede zahtevka za določitev skupnega premoženja po nedoločenih deležih za v pritožbi izpostavljeno premoženje, to je za parcelo 669/1 in denarna sredstva na treh osebnih transakcijskih računih prve toženke. Na to pomanjkljivost sta toženca opozorila v svojem ugovoru, to je, da je sodišče presojalo le verjetnost terjatve v zvezi z ničnostjo sporazuma. Sodišče prve stopnje je sklep o začasni odredbi v tem delu razveljavilo z razlogi, ki so navedeni v 8. točki obrazložitve. To odločitev (I. in II. točka izreka izpodbijanega sklepa) tožnica utemeljeno izpodbija. Pritrditi ji gre, da je sodišče v sklepu o začasni odredbi glede parcele 669/1 in denarnih sredstev na treh osebnih transakcijskih računih prve toženke ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje tožencev, kar v ugovoru nista konkretno prerekala. Prepričljivih razlogov o tem, zakaj je spremenilo svoje stališče, da parcela 669/1 in denarna sredstva ne predstavljajo skupnega premoženja, v izpodbijanem sklepu ni najti. Sodišče je zgolj poenostavljeno verjelo navedbam tožencev v ugovoru, da je bilo navedeno premoženje v sporazumu določeno kot posebno premoženje prve toženke, pri tem pa se, kljub vzpostavljenemu kontradiktornemu postopku, ko je imelo za presojo na razpolago trditve obeh strank, ni izreklo o trditveni podlagi tožnice v zvezi s tem premoženjem, niti trditev obeh strank ni soočilo.

18.Glede parcele 669/1 sodišče ni celovito presojalo tožničinih trditev, da je bila kupljena v času izvenzakonske skupnosti za namen graditve skupnega doma, ampak se je postavilo na stališče, da zgolj nosečnost prve toženke še ne pomeni, da je izvenzakonska skupnost obstajala, in to kljub temu, da ni prerekano, da sta toženca kmalu za tem sklenila zakonsko zvezo. Seveda so okvirji ugotavljanja obstoja izvezakonske skupnosti širši, a pritožbeno sodišče, nasprotno sodišču prve stopnje, na splošno ocenjuje, da nosečnost partnerke lahko predstavlja enega glavnih pokazateljev obstoja izvenzakonske skupnosti, če ni dokazano nasprotno. Dalje ne drži, da tožnica za te svoje trditve ni predložila nobenega dokaza, saj je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika. Na vse navedeno pritožba utemeljeno opozarja.

19.Ugotovitve sodišča prve stopnje v drugem delu 8. točke obrazložitve glede osebnih transakcijskih računov prve toženke pa so tako pomanjkljive, nejasne in med seboj nasprotne, da jih tudi s strani pritožbenega sodišča ni bilo mogoče preizkusiti. Pri tem pa je protispisna navedba, da tožnica ni navedla, do katere višine naj se zarubijo denarna sredstva, saj je očitno izhajala iz zakonske domneve enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju in predlagala rubež do polovice sredstev.

20.V tem delu je sodišče storilo postopkovne kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Sklepno

21.Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbam pravdnih strank ugodilo, sklep v izpodbijanem delu (v točkah I., II. in III. izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

Navodila sodišču prve stopnje

22.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je o stališčih in ugovorih pravdnih strank glede pravnih podlag v obsegu, kolikor je potreben za ta postopek zavarovanja, izreklo zgoraj, razlogov, ki jih sodišče za svoje odločitve ni podalo, pa ni smelo nadomeščati, saj bi bila s tem strankam odvzeta pravica do pritožbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretehtati verjetnost vtoževanih terjatev za vse tožničine zahtevke, naprej primarne, po potrebi tudi podredne. Pri tem bo moralo upoštevati trditveno in dokazno podlago obeh pravdnih strank v predlogu in ugovoru. Glede verjetnosti vtoževanih terjatev bo moralo podati utemeljene, razumne in zadostne razloge, da bo odločitev možno preveriti s strani strank in v morebitnem pritožbenem postopku. Ker je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavilo glede razlogov, ki se nanašajo na obstoj verjetnosti vtoževanih terjatev, se do pritožbenih navedb v zvezi z obstojem pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ ni izrekalo. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožničine terjatve (vse ali nekatere) za verjetno obstojijo, bo moralo v nadaljevanju presojati tudi, ali so podani pogoji po drugem odstavku 272. člena ZIZ, ter za svojo odločitev prav tako podati utemeljene, razumne in zadostne razloge, da jo bo mogoče preizkusiti.

23.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1V pritožbi je očitna pisna pomota s tem, ko toženca navajata 63. člen DZ.

2Primerjaj 17. točko obrazložitve navedene sodbe - sodnik poročevalec T. Pavčnik.

3Ničnost sporazuma in izbris pravic oziroma razveljavitev učinkov sporazuma in dopustitev poplačila iz premoženja v izvršbi.

4Stran 59 - list. št. 30.

5Opombi 44 in 45.

68. do 11. točka obrazložitve.

7Tako imenovani pravni oziroma sodniški silogizem, ko spodnjo premiso predstavlja dejanski stan (konkretni življenjski primer), zgornjo premiso pravni stan (zakonska norma), sodišče pa mora napraviti zaključek, ali spodnja premisa ustreza zgornji premisi.

8Ugodilo ni le glede poslovnih transakcijskih računov prve toženke.

9Pa tudi ne za nepremičnine v B. in vozilo Mercedez Benz, kar vse je predmet tega zahtevka.

10Pri čemer sodišče prve stopnje na materialno pravna izhodišča pritožbenega sodišča ni vezano.