Jedro

1. V okvir nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela so skladno z 2. odstavkom 17. člena ZTPDR vključeni tudi delovni odnosi. Pri navedeni razporeditvi je poleg ugotovljenih potreb delovnega procesa bistveno, da je delavec prerazporejen na tako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim ter za katerega so podane potrebe dela. Ker je bil tožnik prerazporejen zaradi organizacije dela in ne zaradi nedoseganja pričakovanega obsega dela, je neutemeljeno stališče pritožbe, da bi tožena stranka morala izvesti postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela po 18. členu ZTPDR in 23. členu ZDR.

2. Odločitev o uvedbi disciplinskega postopka je v sferi odločanja delodajalca in upravičenega predlagatelja za izdajo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Če zahteva za uvedbo disciplinskega postopka ni podana, delodajalec takega postopka ne uvede.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe direktorja tožene stranke št. 32/97 z dne 2.4.1997 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe št. 1/97 z dne 29.5.1997, s katerim je bil tožnik razporejen na delovno mesto vodja oddelka v L. št. 53, ocenjeno s 4,8, pri čemer se ugotovi, da je tožnik ves čas razporejen na delovno mesto 71 vodja PE, ocenjeno 7,5, točk in da je tožena stranka dolžna plačati tožniku mesečno prikrajšanje pri plači v bruto zneskih, ki bi jih prejemal na delovnem mestu št. 71 in ki jih je prejemal na delovnem mestu št. 53 za čas od 26.6.1997 dalje do pravnomočnosti te sodbe, s poprejšnim odvodom davkov in prispevkov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi odmerjenimi od neto zneskov in obračunanih od dneva zapadlosti posameznih mesečnih prikrajšanj ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 8-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, vse pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 59.772,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep (pravilno: sodbo) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik meni, da je za pravilno uporabo materialnega prava bistveno to, da je tožena stranka tožnika razporedila na drugo delovno mesto zaradi njegovega slabega dela, katerega vzrok naj bi bilo njegovo prekomerno uživanje alkohola, zaradi česar naj bi prišlo do slabših rezultatov PE B.in neustreznih slabih odnosov znotraj kolektiva. Določba 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki ureja razporeditev delavca zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela, ne predpisuje delavčeve razporeditve zaradi neustreznega, slabega dela oz. nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Za te primere je zakonodajalec predvidel postopek v 18. členu ZTPDR in 23. členu ZDR. Pravnega standarda "nujne potrebe delovnega procesa" in "organizacije dela", ki vsebuje 2. odst. 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ni mogoče razlagati tako, kot je to razvidno iz izpodbijane sodbe. V primerih, da delavec ne dela tako, kot bi bilo potrebno oz. se od njega pričakuje, je predpisan postopek po 23. členu Zakona o delovnih razmerjih. Navedbe tožene stranke, da ji je tožnik poslovno škodoval zaradi prekomernega uživanja alkohola so neresnične in žaljive. V kolikor delavec na delovnem mestu pod vplivom alkohola povzroči škodo oz. škodljivo vpliva na delovni proces, je zoper njega potrebno sprožiti disciplinski postopek v skladu z zakonom, drugimi predpisi in splošnimi akti. Nezakonito pa je disciplinski postopek nadomestiti z odločitvijo direktorja o razporeditvi na podlagi 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Tako je uporaba določbe 2. odst. 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja nezakonita in sta odločbi, ki jih je tožnik izpodbijal pred sodiščem nezakoniti in zahtevek utemeljen.

Podredno tožnik ugovarja, da sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj tožena stranka ni predložila niti enega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da je toženčevo delo vplivalo na poslovne rezultate PE B.. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožnika naj toženi stranki naloži, da sodišču predloži ustrezno dokumantacijo, iz katere bodo razvidni poslovni rezlutati po tožnikovi razporeditvi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bil tožnik prerazporejen na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovno izobrazbi, znanju in zmožnostim v skladu s 17. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. V kolikor bi tožena stranka želela uvesti disciplinski postopek, bi ga lahko uvedla, vendar s tem najverjetneje ne bi dosegla pričakovanega rezultata. Tožnik je namreč dolgoletni delavec tožene stranke in ga le-ta ni imela namena dokončno izločiti iz podjetja. Tožnik je sam zaslišan kot stranka povedal, da se je takoj po sporni razporeditvi pričel zdraviti zaradi alkoholizma in zdravljenje uspešno končal. Korekten odnos tožene stranke do tožnika se jasno odraža tudi v razporeditvah, ki so sledile, saj je bil tožnik razporejen na delovna mesta, ki jih skladno s svojo izobrazbo obvlada. Postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del ne bi bil smiselen oz. smotern, saj se v konkretnem primeru tožnikova uspešnost pri delu ni obravnavala, saj so že objektivno ugotovljene nujne delovne potrebe v PE B. in odklonilno stališče vseh zaposlenih do tožnika v PE B. narekovale prerazporeditev vodje PE.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da tožena stranka ni imela pravne podlage za razporeditev tožnika v 2. odst. 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in da bi morala zoper tožnika uvesti disciplinski postopek oz. postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela po 18. členu ZTPDR in 23. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93).

Odločitev o uvedbi disciplinskega postopka je v sferi odločanja delodajalca in upravičenega predlagatelja za izdajo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Če predlog za uvedbo disciplinskega postopka ni podan, delodajalec takega postopka ne uvede. Zakona ne predpisuje obvezne uvedbe disciplinskega postopka, ne da bi bila podana vsaj pobuda za začetek disciplinskega postopka. Zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bi morala tožena stranka zoper tožnika uvesti disciplinski postopek neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožbe, da bi tožena stranka morala izvesti postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela po 18. členu ZTPDR in 23. členu ZDR, saj tožnik ni bil prerazpojen zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, temveč zaradi nujnih potreb v delovnem procesu. Nujne potrebe delovnega procesa pa so tudi organizacijske narave. Sodišče je v drugih primerih že zavzelo stališče, da v okvir delovnih potreb spada tudi organizacija dela, v katero so vključeni delovni odnosi. Zato je bistveno, da je delavec v primeru razporeditve po 2. odst. 17. člena ZTPDR prerazporejen na tako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim ter za katerega so podane potrebe dela. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so bile delovne razmere v PE B., v času, ko je bil vodja tožnik, take, da je bil delovni proces moten tako navznoter med samimi zaposlenimi in navzven do poslovnih partnerjev. Tožena stranka je po izpovedi priče A.Ž. reševala problematiko tožnika tako, da ga je razporedila za vodjo enote v PE L., kjer se je povečal obseg dela, a je bilo v poslovni enoti manj zaposlenih. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da so bili s tem podani pogoji za razporeditev tožnika v skladu z 2. odst. 17. člena ZTPDR, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilna.

Določba 2. odst. 17. člena ZTPDR delodajalcu omogoča, da delavca zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporedi na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostmi. Ta določba zakona je bila v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča v celoti spoštovana. Pri toženi stranki so bile namreč ugotovljene nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela, zaradi česar je bil tožnik prerazporejen na ustrezno delovno mesto. V primeru, da delodajalec objektivno ugotovi, da bo delovni proces nemoteno potekal s prerazporeditvijo delavca na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, je taka razporeditev zakonita. Da je bila ocena delodajalca pravilna, pa izhaja iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je na podlagi izpovedi zaslišanih prič in z vpogledom v listinsko dokumentacijo ugotovilo, da so bile podane objektivne potrebe delovnega procesa in organizacije dela pri toženi stranki za prerazporeditev tožnika. V takem primeru ni potrebno izvajati postopka po 23. členu ZDR, kot se to zavzema tožnik. Postopek po 23. členu se namreč izvede, kadar delavec ne dosega pričakovanih rezultatov dela in ne zaradi potreb organizacije dela.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo k razrešitvi pritožbe ni pripomogel.