Jedro

Ne gre prezreti, da je izvedenec finančne stroke dr. A. A. v izvedenskem mnenju zaključil, da nespornega zneska plačil z gotovino na podlagi listin, ki so v sodnem spisu, ni mogoče ugotoviti. To je pomembno, saj višina protipravno prilaščenega denarja v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak, ki mora biti kot tak nedvomno z gotovostjo ugotovljen. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti zaključkov izvedenca dr. A. A., ki je pojasnil, da znesek potnih nalogov (za katere sicer po podatkih spisa ni mogel oceniti ali so dejanski ali fiktivni) v višini 34.564,40 EUR, ni zajet v znesku 65.665,55 EUR (kar bi naj po zaključkih izvedenca predstavljalo znesek "upravičenih" gotovinskih dvigov). Takšen zaključek izvedenca tako še dodatno ustvari dvom v višino zneska gotovine, ki bi si jo naj obdolženca neupravičeno zadržala, pri čemer je poudariti še, da bi se ob morebitni resničnosti in obstoju potnih nalogov, znesek neupravičeno zadržanih sredstev zmanjšal na manj kot 50.000 EUR, kar pomeni, da ne bi šlo za premoženje velike vrednosti (četrti v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1). Po obrazloženem okrožni državni tožilec ne more uspeti niti s subjektivno oceno o izkazanosti najmanj 58.625,46 EUR neupravičeno dvignjenega denarja, saj takšna njegova ocena predstavlja le neustrezno in selektivno razlago izvedenskega mnenja.

Izrek

I.Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Potrebni izdatki in nagrada obdolženčevih zagovornikov na pritožbeni stopnji bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžena B. B. in C. C. oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo D. d.o.o. v stečaju, s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva storitve očitanega jima kaznivega dejanja ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugega sodnika - predsednika senata.

3.Na pritožbo je podal odgovor zagovornik obdolženega B. B., odvetnik E. E., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Odgovor na pritožbo je podal tudi zagovornik obdolženega C. C., odvetnik F. F., ki predlaga zavrnitev pritožbe in priznanje pritožbenih stroškov obdolženca.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Okrožni državni tožilec se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe, saj meni, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni, zagovora obdolžencev pa pavšalna, prilagojena in nepotrjena. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovora obdolžencev in izvedene dokaze pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da jima očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar ju je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih izpodbijane sodbe. Pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca, v katerih se zavzema predvsem za drugačno oceno zagovora obdolžencev in izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa pravilnosti oprostilnega izreka ne morejo omajati.

6.Uvodoma je poudariti, da so z inkriminacijo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 varovani premoženjski interesi oškodovanca (in ne upnikov), kar pomeni, da so pritožbene navedbe glede oškodovanja upnikov družbe D. d.o.o., neutemeljene. Pri tem je izpostaviti še obtožbeni očitek konkretnega kaznivega dejanja, in sicer da bi naj obdolženca neupravičeno porabila del gotovine, ki sta jo dvignila iz transakcijskih računov družbe D. d.o.o. V luči razumevanja takšnega očitka se zato kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe s katerimi okrožni državni tožilec polemizira o premoženju družbe ter trdi, da je bila družba v stečajnem postopku izbrisana brez razdelitve premoženja, saj le tega ni bilo, ter da bi bil dolg družbe do upnikov vsaj delno poravnan, če obdolženca ne bi izvrševala očitanih dvigov. Kot že pojasnjeno, je namreč bistvo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja zadržanje dela dvignjene gotovine iz transakcijskih računov družbe in ne samo dvigovanje le-te. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil očitka, da bi si naj obdolženca na škodo družbe protipravno prilastila najmanj 58.625,46 EUR, ter da sta ta znesek zadržala zase. Za takšen zaključek je imelo oporo v sprejemljivih zagovorih obdolžencev (ki sta pojasnila vrsto izdatkov za poslovanje delavcev v tujini) ter zlasti v izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke dr. A. A., ki je pojasnil, da je za poslovanje družbe in za poplačilo računov bila porabljena tudi gotovina (kot sta v zagovorih zatrjevala obdolženca), da pa na podlagi spisovnih podatkov ni mogoče enoznačno odgovoriti na vprašanje, kateri od očitanih dvigov se lahko razknjižijo. Po navedenem zato okrožni državni tožilec ne more uspeti z navedbami, da sami dvigi niso element očitanega kaznivega dejanja, ter da znesek v višini najmanj 58.625,46 EUR predstavlja denar, ki sta si ga na škodo družbe protipravno prilastila obdolženca in predstavlja konstitutivni element tega kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi se obdolžencema očita storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, in sicer da bi si naj protipravno prilastila premoženje velike vrednosti, s tem ko sta del dvignjene gotovine porabila za poslovanje družbe, preostanek pa zadržala zase. V tej zvezi pa ne gre prezreti, da je izvedenec finančne stroke dr. A. A. v izvedenskem mnenju zaključil, da nespornega zneska plačil z gotovino na podlagi listin, ki so v sodnem spisu, ni mogoče ugotoviti. To je pomembno, saj višina protipravno prilaščenega denarja v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak, ki mora biti kot tak nedvomno z gotovostjo ugotovljen. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti zaključkov izvedenca dr. A. A., ki je pojasnil, da znesek potnih nalogov (za katere sicer po podatkih spisa ni mogel oceniti ali so dejanski ali fiktivni) v višini 34.564,40 EUR, ni zajet v znesku 65.665,55 EUR (kar bi naj po zaključkih izvedenca predstavljalo znesek "upravičenih" gotovinskih dvigov). Takšen zaključek izvedenca tako še dodatno ustvari dvom v višino zneska gotovine, ki bi si jo naj obdolženca neupravičeno zadržala, pri čemer je poudariti še, da bi se ob morebitni resničnosti in obstoju potnih nalogov, znesek neupravičeno zadržanih sredstev zmanjšal na manj kot 50.000 EUR, kar pomeni, da ne bi šlo za premoženje velike vrednosti (četrti v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1). Po obrazloženem okrožni državni tožilec ne more uspeti niti s subjektivno oceno o izkazanosti najmanj 58.625,46 EUR neupravičeno dvignjenega denarja, saj takšna njegova ocena predstavlja le neustrezno in selektivno razlago izvedenskega mnenja.

7.Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje okrožni državni tožilec ne more omajati niti s trditvami, da obdolženca nista predložila ustrezne dokumentacije. Dokazno breme v kazenskem postopku namreč nosi (upravičeni) tožilec, ki mora krivdo obdolženca dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. V kolikor tega dokaznega bremena ne zmore, pa mora sodišče obdolženca oprostiti. Obdolženec bo tako torej oproščen ne samo v primeru dvoma (in dubio pro reo), temveč tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Po obrazlo
7enem je vsakr1na prevalitev dokaznega bremena, kot se za to o
0ditno zavzema okro
7eni dr
7eavni to
7eilec, povsem zgre1ena.

8.Brez uspeha so tudi pritoebni oditki o "loginosti in razumljivosti" opredeljenosti zneskov v obtobi, medtem ko je za kontradiktorne oceniti pritobene navedbe, kjer okro
7eni dr
7eavni to
7eilec na eni strani trdi, da iz obtobe izhajajo vsi dvigi, ki sta jih obdolenca opravila brez pravne podlage (v skupnem znesku 124.291,01 EUR), na drugi strani pa da je bilo (na podlagi mnenja izvedenca dr. A. A.) najmanj 58.625,46 EUR neupravieno dvignjenega denarja. Poudariti je, da ni naloga sodi1a ali obrambe, da zneske iz izreka obtonice "preraunava" oziroma sklepa, kaj je imelo toilstvo v mislih pri oblikovanju le-tega, temve je na upravienem toilcu, da oblikuje jasen in popoln tenor obtobe, ki omogoa sodni preizkus in (kvalitetno) obrambo. S povzetki vseh dvigov, ko torej niti ni mogoe razmejiti kateri zneski so bili namenjeni in porabljeni za namene poslovanja drube, katere pa sta obdolenca (neupravieno) zadrala zase, pa temu ni bilo zado1eno. Navsezadnje pa ni mogoe prezreti 1e, da obdoleni C. C. z banno kartico ni razpolagal v celotnem inkriminiranem obdobju, kar je pojasnil v svojem zagovoru in kar je potrdil tudi obdoleni B. B. To pomeni, da obdolenemu C. C. niti ni mogoe pripisati celotne asovne dinamike dvigov, kot je to (nerazdelno) storil okro
7eni dr
7eavni to
7eilec. Po obrazlo
7enem zbledijo tudi vsi pritobeni pomisleki glede izrauna o vrnitvi zneskov drubi; obdobja zaposlitve obdolencev v drubi; njunega dela za drubo ter pravice do nagrade ali nadomestila za opravljeno delo in pobota pla.

9.Neutemeljeno je tudi pritobeno izraanje dvoma v nepristranskost sodi1a iz razloga, ker je sodi1e prve stopnje postavilo novega izvedenca finanne stroke. Po dolobi prvega odstavka 17. lena ZKP morajo sodi1e in dr
7eavni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odlobe. Dokazovanje po drugem odstavku 329. lena ZKP pa obsega vsa dejstva, za katera sodi1e misli, da so pomembna za pravilno presojo. V skladu z navedenim je postopalo tudi sodi1e prve stopnje v obravnavani zadevi, ko je na predlog obrambe angairalo novega izvedenca finanne stroke dr. A. A., saj predhodno angairana izvedenka G. G. kljub vekratnim dopolnitvam izvedenskega mnenja, ni podala jasnih odgovorov na zastavljena vpra1anja. Zgolj okoli1cina, da okro
7eni dr
7eavni to
7eilec ocenjuje korektnost podaje odgovorov izvedenke, zato ne more pomeniti, da bi sodi1e v obravnavani zadevi bilo kakorkoli nepristransko.

10.V zvezi s sklicevanjem okro
7nega dr
7eavnega to
7ilca na zakljuno besedo, podano na obravnavi dne 17. 10. 2024, pa je dodati le, da tak1nih navedb pritobeno sodi1e ni presojalo. S pritobo se namre izpodbija prvostopenjska sodba, razgla1ena in spisana po konani glavni obravnavi, torej tudi po besedi strank. Glede na navedeno je tako oitno, da z navedbami iz besede strank ni mogoe izpodbivati odlobe sodi1a, ki ji je sledila in ki je obrazloena v izpodbijani pisno izdelani sodbi.

11.Po obrazlo
7enem, ko okro
7ni dr
7eavni to
7ilec glede odloilnih dejstev in okoli1in ne navaja niesa drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritobenega sodi1a, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z dolobo prvega odstavka 383. lena ZKP ni ugotovilo kr1itev, ki jih je dolno upo1tevati po uradni dolnosti, je njegovo pritobo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodi1a prve stopnje (391. len ZKP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki zajemajo nagrado in potrebne izdatke zagovornikov obdolžencev, je posledica potrditve izrečene oprostilne sodbe obdolžencema in temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

-------------------------------

1Glej sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.

2Glej A. Erbežnik v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 863.

Zveza: