Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločalo o zakonitosti odločbe in sklepa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, čeprav je predhodno upravno sodišče, v zvezi z zakonitostjo navedenih sklepov, že odločilo s pravnomočno sodbo, da je bil tožnik pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv III. stopnje - podsekretar, bistveno kršilo določila ZPP, saj je obstajala procesna ovira za meritorno sojenje v tej zadevi, ker gre za res iudikata (pravnomočno razsojene stvari). Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti trditveni podlagi in je zato med tožbenim zahtevkom v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi, obravnavani pred Upravnim sodiščem RS, podana objektivna identiteta spora. V obeh primerih tožnik na isti trditveni podlagi uveljavlja razveljavitev spornih odločb tožene stranke in imenovanje tožnika v uradniški naziv sekretar. Zato je potrebno tožnikovo tožbo v tem delu zavreči. ZDR v 73. členu določa, da v primeru prevzema preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZUTD, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2011, pa je v 190. členu določil, da zavod in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (tožena stranka) skleneta sporazum o prevzemu delavcev zavoda. V 2. ter 3. členu sporazuma je bilo določeno, da bo zavod k toženi stranki prenesel 3 javne uslužbence ter da bodo, na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi delo nastopili 1. 1. 2011. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. V konkretnem primeru je šlo za prevzem tožnika kot javnega uslužbenca in je morala tožena stranka pri njegovem prevzemu upoštevati določbe ZJU in sicer 23., 25. in 84. člen, Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organov. Pri toženi stranki je možno sistemizirati le delovna mesta, ki so določena v navedeni kolektivni pogodbi in Uredbi. To pomeni, da tožena stranka ni mogla dosledno slediti določbi 73. člena ZDR in v celoti ohraniti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno z zavodom. Zato ni utemeljen tožnikov zahtevek na ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar, ki ga opravlja v nazivu sekretar z 51. plačnim razredom, izročitev nove pogodbe o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv sekretar.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I do III spremeni tako, da se v tem delu tožba zavrže; v IV. točki se spremeni tako, da glasi: Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 541,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 245,60 EUR, v roku 8 dni.

Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. ... z dne 23. 12. 2010, sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. ... z dne 26. 1. 2011 ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 2. 3. 2011 (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožnik na dan 31. 12. 2010 izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv sekretar na delovnem mestu podsekretar z 49. plačnim razredom (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku, za čas od 1. 1. 2012 do vključno 26. 9. 2012, obračunati bruto razliko v plači in sicer med plačo, do katere bi bil tožnik upravičen, če bi bil imenovan v naziv sekretar, to je 49. plačni razred, in dejansko prejeto plačo v tem obdobju, od tako dobljene bruto razlike odvesti davek in prispevek, nato pa mu izplačati ustrezne neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka); kar je zahteval tožnik s podrednim zahtevkom več, to je ugotovitev, da ima od 1. 1. 2011 dalje pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar, ki ga opravlja v nazivu sekretar z 51. plačnim razredom oziroma osnovno plačo 3.383,19 EUR bruto, izročitev nove pogodbe o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv sekretar, je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi primarni zahtevek tožnika (V. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 292,52 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (I. - III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in posledično zoper sklep o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, neutemeljeno ugotavljalo izpolnjevanje pogojev tožnika za napredovanje v višji naziv, glede na zahtevek, ki ga je tožnik postavil v tožbi. Tožnik namreč ni zahteval imenovanja v višji naziv, to je sekretar ampak ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in razveljavitev odločb tožene stranke ter ugotovitev, da velja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor področja. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov in bi zato moralo sodišče odločiti v mejah zahtevka, kot ga je tožnik postavil v tožbi. Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. IV U-79/2011 z dne 4. 12. 2012 zavrnilo zahtevek tožnika in odločilo, da je bil tožnik pravilno in zakonito imenovan v naziv podsekretar. Delovno in socialno sodišče sploh ni pristojno za odločitev o imenovanju v naziv, saj je upravno sodišče pristojno soditi v sporih v zvezi z imenovanjem v naziv. Zato bi moralo Delovno in socialno sodišče tožbo v tem delu zavreči. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da niti Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), niti drug predpis ne določata izjeme od 8. odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih, ki izrecno določa, da se ob sklenitvi delovnega razmerja oziroma premestitvi na uradniško delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu uradnika imenuje v najnižji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge tega delovnega mesta, razen če bi bil že pred premestitvijo imenovan v naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na delovnem mestu. Sodišče tudi ni obrazložilo zakaj v primeru tožnika ta določba ne velja. V primeru, da bi bil tožnik že pri prejšnjem delodajalcu na uradniškem delovnem mestu in imenovan v naziv, bi postopek prevzema v celoti potekal v skladu z navedenimi določbami Uredbe o notranji organizaciji in Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih. Prav tako tožena stranka poudarja, da tožnik ni izkazal, zakaj bi bil imenovan v naziv sekretar, niti ni izkazal, da se njegovo delo v čemerkoli razlikuje od dela ostalih javnih uslužbencev, ki odločajo v postopkih enake težavnosti niti, v čem se njegovo delo razlikuje od ostalih prevzetih javnih uslužbencev, ki so imenovani v naziv podsekretar. Sicer pa tožena stranka meni, da pa je potrebno upoštevati pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, s katero je upravno sodišče odločilo o pravilnosti in zakonitosti imenovanja tožnika v naziv podsekretar. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Zoper zavrnilni del (IV. in V. točko izreka) izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in navaja, da je bil pri delodajalcu prenosniku razporejen v 51. plačni razred in v kolikor bi tožena stranka v večji meri upoštevala kogentno določbo 73. člena ZDR in Direktivo sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2011, bi tožniku vse do izpolnitve pogojev za določitev višje plače pri toženi stranki morala zagotavljati pravico do plače, ki je bila tožniku določena pri delodajalcu prenosniku. Tožnik vztraja, da je nova pogodba o zaposlitvi nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR. Vrhovno sodišče RS je v eni izmed odločb (sodba in sklep opr. št. VIII Ips 559/2007) zavzelo stališče, da je bistvo inštituta po 73. členu ZDR v tem, da se ohranijo vse pravice, ki jih je delavec imel pri delodajalcu prenosniku. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišča ES je cilj Direktive sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe lastništva. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožnikom in toženo stranko z dne 30. 12. 2010 nična in bi mu moralo priznati razliko v plači glede na plačni razred 51. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je zmotno pritožbeno stališče tožnika, da bi bilo potrebno upoštevati kogentno določilo 73. člena ZDR in Direktivno sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2011, saj je država morala upoštevati nacionalno zakonodajo glede plač javnih uslužbencev. Tožena stranka poudarja, da je za presojo pravilnosti o imenovanju v naziv pristojno upravno sodišče, in da je upravno sodišče, glede imenovanja tožnika v naziv, odločilo s pravnomočno sodbo opr. št. VI U-79/2011 z dne 4. 12. 2013, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati ter tožbo zavreči, ker je o sporu že odločeno.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in ponovno poudaril, da bi tožena stranka bila dolžna upoštevati kogentno določilo 73. člena ZDR in Direktivo sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 in tožniku priznati vse pravice, ki jih je imel na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo naj sodišče, po mnenju pritožbe, storilo s tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Absolutna bistvena kršitev določb postopka, po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, res pa je sodišče v delu sodbe (I. - III. točka), zmotno uporabilo določila ZPP, saj ni upoštevalo, da gre za odločitev o pravnomočno razsojeni zadevi. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali je o stvari že pravnomočno razsojeno in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže. Pravnomočno razsojena stvar (res judikata) namreč predstavlja procesno oviro za meritorno sojenje v zadevi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 23. 12. 2010, sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 26. 1. 2011 in Sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 2. 3. 2011 in ugotovilo, da tožnik na dan 31. 12. 2010 izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv sekretar na delovnem mestu podsekretar z 49. plačnim razredom ter toženi stranki naložilo, da mu je dolžna, za čas od 1. 1. 2012 do vključno 26. 9. 2012, obračunati bruto razliko v plači in sicer med plačo do katere bi bil tožnik upravičen, če bi bil imenovan v naziv sekretar, to je 49. plačni razred in dejansko prejeto plačo v tem obdobju, od tako dobljene bruto razlike pa odvesti davke in prispevke, nato pa tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je že pravnomočno razsojeno s sodbo Upravnega sodišča RS opr, št. IV U-79/2011 z dne 4. 12. 2012, s katero je upravno sodišče odločilo, da je bil tožnik pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv III. stopnje - podsekretar z izpodbijano odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 23. 12. 2010 s 1. 1. 2011. Sodišče je ugotovilo, da v zadevi ni sporno, da tožnik opravlja javne naloge, le-te pa, ob upoštevanju določbe 1. odstavka 79. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) lahko opravlja (med drugim) le, če je imenovan v naziv. Imenovanje v naziv je tako pogoj za izvrševanje javne naloge oziroma zasedbo delovnega mesta, samo imenovanje pa mora temeljiti na Uredbi in biti skladno s kolektivno pogodbo. V navedeni sodbi sodišče zaključuje, da je bilo imenovanje tožnika v naziv III. stopnje podsekretar zakonito in ni bilo v nasprotju z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organov (Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami) ter kolektivno pogodbo, zato so izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 23. 12. 2010 in sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 26. 1. 2011 ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 3. 2011, pravilni in zakoniti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o zakonitosti odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 23. 12. 2010 in sklepa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 26. 1. 2011 ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 3. 2011, čeprav je predhodno upravno sodišče, v zvezi z zakonitostjo navedenih sklepov, že odločilo s pravnomočno sodbo dne 4. 12. 2012, bistveno kršilo določila ZPP, saj je obstajala procesna ovira za meritorno sojenje v tej zadevi in sicer v obliki res judikata (pravnomočno razsojene stvari). Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti trditveni podlagi in je zato med tožbenim zahtevkom v tej zadevi (I. - III. točka) in v že pravnomočno razsojeni zadevi, obravnavani pred Upravnim sodiščem RS opr. št. IV U-79/2011 z dne 4. 12. 2012, podana objektivna identiteta spora. V obeh primerih tožnik na isti trditveni podlagi uveljavlja razveljavitev spornih odločb tožene stranke in imenovanje tožnika v uradniški naziv sekretar.

Upravno sodišče RS je v sodbi opr. št. IV U-79/2011 z dne 4. 12. 2012 izrecno navedlo, da pa se do pravilnosti in zakonitosti sklenitve sporazuma, na podlagi 190. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010, ZUTD), sklenjenega med ZRSZ in Ministrstvom za delo ne opredeljuje, ker je o teh ugovorih pristojno odločati Delovno in socialno sodišče, zato se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do pritožbe tožnika, ki sodbo sodišča prve stopnje izpodbija predvsem iz razloga, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in predvsem napačno tolmačilo 73. člen ZDS v povezavi z Direktivo sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 305/2012 z dne 30. 5. 2012 zapisalo, da je zmotno sklicevanje tožnika na 73. člen Zakona o delovnih razmerjih, saj Direktiva sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001, na katero se prav tako sklicuje tožnik določa, da je mogoče v javnem sektorju te pravice urediti drugače, torej tudi z znižanjem nekaterih pravic, v konkretnem primeru plače. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno v obravnavani zadevi upoštevati posebnosti, ki so določene za urejanje delovnih razmerij v javnem sektorju. Prehod delavcev in nalog je določil 190. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010), po katerem Zavod RS za zaposlovanje in ministrstvo, pristojno za delo skleneta sporazum o prevzemu delavcev zavoda, ki so odločali o pravicah po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006 s spremembami), na drugi stopnji. Torej je vsebino dogovora določi že zakon, ki je za te delavce uredil status po prenehanju njihovega dela pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Po določbi 2. odstavka 47. člena ZDR je potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v primeru, ko se spremeni naziv delovnega mesta. S prehodom tožnika k toženi stranki se ni spremenil le naziv njegovega delovnega mesta, temveč tudi plača in delovne naloge, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko mu je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik pri toženi stranki, v okviru svojih delovnih nalog, odloča na drugi stopnji, kar je javna naloga, ki jo lahko v skladu s 23. členom ZJU, opravljajo samo uradniki na uradniških delovnih mestih, zato ga je tožena stranka tudi morala razporediti na uradniško delovno mesto ter upoštevati zahtevnost in primerljivost nalog z ostalimi zaposlenimi oziroma svoj akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Sprememba naziva in delovnih nalog pa pogojujeta sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in imenovanje v naziv, zato zgolj uporaba 73. člena ZDR v konkretnem primeru ni utemeljena.

ZDR v 73. členu določa, da v primeru prevzema, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZUTD, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2011, pa je v 190. členu določil, da zavod in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (tožena stranka) skleneta sporazum o prevzemu delavcev zavoda in v 2. ter 3. členu sporazuma je bilo določeno, da bo zavod k toženi stranki prenesel 3 javne uslužbence ter da bodo, na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, delo nastopili 1. 1. 2011. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da je v konkretnem primeru šlo za prevzem tožnika kot javnega uslužbenca in je morala tožena stranka pri njegovem prevzemu upoštevati določbe ZJU in sicer 23., 25. in 84. člen, Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 60/2008 s spremembami) ter Uredbo in da je pri toženi stranki možno sistemizirati le delovna mesta, ki so določena v navedeni kolektivni pogodbi in Uredbi, kar pomeni, da tožena stranka ni mogla dosledno slediti določbi 73. člena ZDR in v celoti ohraniti pogodbo o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno z zavodom. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek tožnika v IV. točki izreka pravilna.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo. Zaradi zmotne materialne presoje je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v točki I - III izreka in tožbo v tem delu zavrglo. V celoti pa je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (IV. in V. točka izreka).

Glede na navedeno je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tožnik v sporu ni uspel, zato je v skladu s 154. členom ZPP dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer nagrado za postopek v višini 183,30 EUR in nagrado za narok 2 x 169,20 EUR (tudi za ponovljen postopek) ter pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR, skupaj torej 541,70 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe, glede na to, da s pritožbo ni uspel in prav tako stroške odgovora na pritožbo, ker z njo ni prispeval k razrešitvi zadeve.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbe v višini 245,60 EUR (nagrada za pritožbo 225,60 EUR in 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev).