Jedro

Iz sodne prakse je razvidno, da se zavarovanje z začasno odredbo uporablja le za dajatvene zahtevke, vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz že omenjene sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.

Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Odločilen je le pogoj težko nadomestljive škode, ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

Izrek

I.Pritožba zoper sklep z dne 11. 3. 2024 se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožbi zoper sklep z dne 28. 5. 2024 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovor toženke zoper I. in III. točko sklepa o izdani začasni odredbi z dne 11. 3. 2024 zavrne.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Tožnica je kot kreditojemalka s toženko kot kreditodajalko 18. 10. 2007 sklenila kreditno pogodbo, katere predmet je bil namenski - stanovanjski kredit v znesku 152.880,00 CHF, kar je na dan sklenitve v evrski protivrednosti znašalo 91.179,10 EUR, z dobo vračanja v 240 mesečnih anuitetah. Za zavarovanje denarne terjatve toženke je bila z neposredno izvršljivim notarskih zapisom z dne 6. 11. 2007 ustanovljena hipoteka pri nepremičnini tožnice. S tožbo zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti v zemljiški knjigi ter njun izbris in plačilo zneska 28.850,97 EUR, kar predstavlja razliko med plačanim in prejetim zneskom.

2.Dne 29. 2. 2024 je tožnica vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora, toženki pa se prepove, da razpolaga s terjatvami po kreditni pogodbi in notarskem zapisu in da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožnico ali uveljavlja kakršnokoli njihovo drugačno poplačilo. Za primer kršitve prepovedi razpolaganja, izterjave in uveljavljanja obravnavanih terjatev je predlagala kaznovanje z izrekom in izterjavo denarne kazni v višini 50.000 EUR.

3.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. 3. 2024 predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa začasno zadržalo do pravnomočnosti končanja tega pravdnega postopka (I. in III. točka izreka), v preostalem delu, to je glede prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave v izvršilnem postopku ali uveljavljanjem kakršnegakoli drugačnega plačila teh terjatev ter glede kaznovanja z denarno kaznijo v primeru kršitve navedenih prepovedi, pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da so stroški izdaje začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški (IV. točka izreka). S sklepom z dne 28. 5. 2024 je nato ugovoru toženke ugodilo in sklep o izdani začasni odredbi z dne 11. 3. 2024 v I. in III. točki izreka razveljavilo in predlog tožnice v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da so stroški v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo nadaljnji pravdni stroški (II. točka izreka).

Pritožbi

4.Zoper zavrnilni del sklepa z dne 11. 3. 2024 in sklep z dne 28. 5. 2024 tožnica po svojem pooblaščencu vlaga pravočasni pritožbi iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ter kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena Ustave RS.

5.V pritožbi zoper sklep z dne 11. 3. 2024 navaja, da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, zato mora vsebovati dejanje, ki se dolžniku nalaga, in izvršilno sredstvo, s katerim se bo začasna odredba realizirala. Pri nenadomestnih nedenarnih obveznostih je to denarna kazen (227. v zvezi z 226. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Tožnica je med drugim predlagala izrek prepovedi razpolaganja s terjatvami, njihove izterjave v izvršilnem postopku in kakršnega koli drugačnega poplačila teh terjatev na podlagi pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov in katerih izvrševanje je bilo začasno zadržano. V primeru takšne začasne odredbe mora sklep vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer kršitve te prepovedi, razlogi za zavrnitev tega dela predloga za izdajo začasne odredbe pa so zmotni in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (VSL Sklep I Cp 585/2023, VSC Sklep I Cp 88/2022 in drugi). Če tožnica ne bi predlagala ustreznega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v delu, v katerem je bilo predlogu ugodeno, ker zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja skladno z določilom, da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi. Toženka bi lahko zoper tožnico predlagala izvršbo in bi se tožnica lahko upirala le z ugovorom v izvršilnem postopku, zoper toženko pa ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave terjatev v izvršilnem postopku, če toženka ne bi spoštovala začasne odredbe v delu, kjer je sodišče predlogu ugodilo. Takšno zavarovanje je brez smisla ter docela neučinkovito in v nasprotju z zakonskim namenom. Toženka bi lahko predlagala izvršbo, vložitev ugovora tožnice bi bila brez suspenzivnega učinka in bi toženka lahko takoj dosegla blokado sredstev na bančnih računih tožnice, lahko bi bil opravljen tudi rubež nepremičnin, z vsem tem pa bi prišlo do izvotlitve samega namena začasne odredbe. O teh vprašanjih obstaja že dolgo časa ustaljena sodna praksa in cela vrsta zapisov v pravni literaturi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi tudi v izpodbijanem delu, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški, katere naj sodišče naloži v plačilo toženki.

6.V pritožbi zoper sklep z dne 28. 5. 2024 sodišču prve stopnje očita, da je povsem nekritično upoštevalo neizkazane in tudi nepravilne navedbe toženke, da tožnica ne živi v kupljeni nepremičnini, temveč jo oddaja v najem dvema pravnima osebama. Ne drži, da tožnica v odgovoru na ugovor teh navedb ni prerekala. Tožnica v nepremičnini v A. živi skupaj s svojo hčerko in je ne oddaja v najem. Na naslovu imata sicer dve pravni osebi prijavljen sedež in poštni predal, a tam dejansko ne poslujeta. Sodišče bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati, da je tožnica brezposelna oseba, upravičena do denarnega nadomestila v višini 892,50 EUR do 31. 7. 2024. Od tega dne dalje tožnica ne bo prejemala nobenih dohodkov in bo torej praktično brez denarnih sredstev za plačilo obrokov kredita, ki so že novembra 2023 znašali 789 EUR. Obstaja torej resno tveganje, da tožnica ne bo več zmožna kriti nujnih eksistenčnih potreb, kar nedvomno predstavlja težko nadomestljivo škodo. Sodišče tako v 15. točki izpodbijanega sklepa povsem napačno navaja, da tožnica okoliščin glede ogroženosti nadaljnjega preživljanja ni pojasnila. Tožnica je te okoliščine pojasnila že v V. točki predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-287/22 je treba pravni in dejanski položaj tožnice presojati širše in ne le v luči vpliva nadaljnjega odplačevanja pogodbene obveznosti na življenjski standard tožnice in v luči nepotrebnih, za tožnico stroškovno in duševno obremenjujočih nadaljnjih postopkov. Tudi glede pogoja reverzibilnosti je že v predlogu za izdajo začasne odredbe podala jasne navedbe o tem, da je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče začasno zadržanje v celoti odpraviti, kar toženki ne bo povzročilo nenadomestljivih ali težko nadomestljivih posledic. Banka ima svojo terjatev zavarovano s hipoteko, iz katere bo lahko poplačala svojo terjatev, če tožnica po koncu postopka ne bi bila več sposobna odplačati kredita in bi se tako vzpostavilo prejšnje stanje. Sodišče je s svojo odločitvijo izvotlilo razlago prava SEU, ki predstavlja formalni pravni vir. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor toženke zavrne kot neutemeljen in potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 3. 2024, pritožbeni stroški pa so nadaljnji pravdni stroški tožnice, ki se naložijo v plačilo toženki, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odgovora na pritožbo

5.Toženka v odgovorih na pritožbo predlaga zavrnitev pritožb. Odločitev o zavrnitvi predloga tožnice za izdajo začasne odredbe je pravilna že zaradi neizkazanosti pogoja težko nadomestljive škode. Tožnica se do navedb toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opredelila in jih ni prerekala, s čimer jih je priznala za resnične po tretjem odstavku 53. člena ZIZ.

Presoja utemeljenosti pritožb

6.Pritožba zoper sklep z dne 11. 3. 2024 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 28. 5. 2024 je utemeljena.

O pritožbi zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi z dne 11. 3. 2024

7.V skladu z določbo 273. člena ZIZ izda sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Če predlagatelj predlaga katero od začasnih odredb, ki v zakonu niso naštete, mora sodišče opraviti še preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, ki naj se doseže z njeno izdajo.

8.Ob tem preizkusu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je namen predlaganega zavarovanja dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa in dodatno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja s terjatvami, izterjave v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno. Začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe namreč učinkuje na zapadlost terjatve, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem tudi vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A. Zaradi začasnega zadržanja učinkovanja kreditne pogodbe obroki kredita od izdaje začasne odredbe ne zapadejo več v plačilo in jih tožnici ni treba plačevati, že iz tega razloga pa tudi toženka začasno ne more ničesar izterjevati, niti s temi terjatvami ne more razpolagati oziroma uresničiti odstopnega upravičenja zaradi neplačila obrokov.

9.Če bi toženka razpolagala s terjatvami ali bi jih v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba) poskušala izterjati v izvršilnem postopku, ima tožnica že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne procesne varovalke (možnost ugovora, odloga izvršbe ali nasprotne izvršbe), ki so predpisane z zakonom. Takšno stališče je bilo že zavzeto tudi v sodni praksi. Pritožbeni očitki o neučinkovitosti izdane začasne odredbe in izvotlitvi njenega namena so zato neutemeljeni. Do kršitev pritožničinih ustavnih pravic ni prišlo. Tožnica bi namreč tudi v primeru, če bi bile izrečene nadaljnje zahtevane prepovedi, pa bi toženka vseeno predlagala izvršbo, morala vložiti ugovor in bi bil torej njen položaj povsem enak položaju, kakršen je v tem trenutku z začasno odredbo, kot je že izdana.

10.Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ je tudi določitev denarne kazni za primer kršitve ravnanja, ki je dolžniku naloženo s sklepom o izvršbi, na kar pravilno opozarja pritožba, a pri tem spregleda, da je bil predlog za začasno odredbo zavrnjen v delu prepovedi razpolaganja, izterjave v izvršilnem postopku ali uveljavljanje kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, v zvezi s katerim je tožnica kot izvršilno sredstvo predlagala izterjavo denarne kazni.

11.Iz sodne prakse je razvidno, da se sicer zavarovanje z začasno odredbo uporablja le za dajatvene zahtevke (taki so tudi primeri, ki jih iz sodne prakse navaja pritožba), vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava Evropske unije (EU). Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz že omenjene sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni - zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.

12.Ustrezno zavarovanje tožnikove terjatve je torej doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe in notarskega zapisa, zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe v ostalem delu pravilno zavrnilo. Zavarovanje terjatve se namreč dovoli in opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno zavarovanje (3. člen ZIZ).

13.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep o ugoditvi ugovoru z dne 28. 5. 2024

14.V ugovornem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni uspela z verjetnostjo izkazati obstoja predpostavk po 2. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in t. i. pogoja reverzibilnosti, zato njen predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe ni utemeljen. Postavilo se je na stališče, da tožnici nenadomestljiva škoda ne nastaja, saj v nepremičnini, nakup katere je financirala s kreditom po kreditni pogodbi in katero je zastavila v zavarovanje terjatve toženke, ne živi, temveč jo oddaja v najem dvema pravnima osebama. Prav tako po mnenju sodišča prve stopnje vsako nadaljnje odplačevanje kredita slabša finančni položaj kreditojemalca, kar pa še ne pomeni nujno nenadomestljive škode, upoštevajoč tudi dejstvo, da slovenski pravni red pozna sistem brezplačne pravne pomoči in oprostitev plačila sodnih taks, ki strankam s šibkim socialnim položajem omogočata dostop do sodišča. Po drugi strani pa je ocenilo, da bi toženki vse do pravnomočno končanega pravdnega postopka mesečno izpadel prihodek v višini obroka kredita.

15.V sodbi C-287/22 se je SEU izreklo, da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov, in da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

16.Sodna praksa je zato v zadnjih odločbah upoštevaje gornjo sodbo zavzela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Odločilen je le še pogoj težko nadomestljive škode, ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Odločilna je torej možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogoja. SEU je pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do takšne vzpostavitve, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo.

17.Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pogojev za začasno odredbo ni izkazala, se tako izkaže za nepravilen. Za verjetno izkazan nastanek težko nadomestljive škode kot odločilen pogoj glede na pojasnjeno zadošča ugotovitev, da je tožnica toženki plačala višji znesek od prejetega kredita, in bi morala ob nadaljnjem plačevanju mesečnih obrokov tožbo razširiti oziroma vložiti novo tožbo, oboje pa bi bilo povezano z dodatnim plačilom stroškov postopka, kar bi še poslabšalo finančni položaj tožnice. Tožnica je že v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala in dokazovala, da bi ji plačevanje kredita pomenilo veliko finančno breme, saj je od 1. 11. 2023 dalje brezposelna oseba, ki ji je za čas 9 mesecev priznana pravica do denarnega nadomestila v višini 892,50 EUR bruto, kar ne zadošča niti za poplačilo mesečnega obroka, toženka pa ob izdani začasni odredbi tudi ne bo utrpela hujših neugodnih posledic. V postopku zavarovanja mora stranka (upnik) trditve in dokaze, ki izkazujejo utemeljenost izdaje predlagane začasne odredbe, podati že v samem predlogu. Pri uporabi domneve resničnosti ugovornih navedb iz tretjega odstavka 58. člena ZIZ, na katero je sodišče prve stopnje med drugim tudi oprlo svojo odločitev o neizkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe, je treba upoštevati, da se v teh postopkih za resnične štejejo le navedbe, ki niso v nasprotju z upnikovimi navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe. Če dolžnik v ugovoru zanika dejstva iz predloga v postopku zavarovanja, upnik pa na tak ugovor ne odgovori, niti ni potrebno vlagati odgovora na ugovor, saj podvajanje istih navedb in dokazov ne bi bilo smiselno.

18.Pritožba tožnice je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor toženke zavrnilo in potrdilo izdani sklep o začasni odredbi z dne 11. 3. 2024 (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbenih stroških

19.Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo.

-------------------------------

1Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da svoj zahtevek uveljavlja v sodnem postopku. Ob tehtanju ustavne pravice tožnika do zasebne lastnine ter njune pravice kot potrošnikov ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva pretehta slednja.

2Tako VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in VSL Sklep II Cp 735/2024 z dne 24. 5. 2024, glej tudi VSL Sklep I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020 in VSL Sklep I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021.

3Glej predlog za izdajo začasne odredbe na list. št. 83.

4M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.

5Sodišče izda tako začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka). Možnost izdaje regulacijske začasne odredbe je po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 nadalje omejena še z dodatnim pogojem reverzibilnosti, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.

6Tako VSL Sklep II Cp 1364/2024 z dne 24. 10. 2024.

7Tako VSL Sklep II Cp 554/2023 z dne 31. 3. 2023, VSL Sklep IV Ip 210/2023 z dne 22. 2. 2023 in VSL Sklep IV Ip 295/2024 z dne 19. 3. 2024.