Jedro

Ureditev, da zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog na podlagi 5. odstavka 34. člena ZST-1 pravno sredstvo oziroma zahteva za sodno varstvo ali pritožba ni dovoljena, je veljala le do uveljavitve ZST-1A.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklepa sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom ZSV 159/2012 z dne 7. 6. 2012 je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo storilke zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 159/2012 z dne 2. 4. 2012, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo storilke zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse Mestne občine Ljubljana, Mestnega redarstva z dne 2. 11. 2011 zavržena kot nedovoljena, storilki pa naložilo tudi plačilo sodne takse kot stroška postopka.

Zoper sklep je storilka vložila pravočasno pritožbo, z zahtevo za razveljavitev sklepa, ker navedena odločitev nima podlage v zakonu.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 168. člena v zvezi s 159. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ureditev, da zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog na podlagi petega odstavka 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pravno sredstvo oziroma zahteva za sodno varstvo ali pritožba ni dovoljena, ker ZST-1 zahteve za sodno varstvo oziroma pritožbe zoper ta sklep ne predvideva, veljala le do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1A, Ur. l. RS, št. 39/2010), ki je začel veljati 1. 1. 2011. S tem zakonom pa je bil 1. člen ZST-1 dopolnjen z določbo tretjega odstavka, v skladu s katerim se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, če ta zakon ne določa drugače. ZST-1 izrecno ne izključuje pravice do pritožbe zoper sklep, s katerim je odločeno o ugovoru zoper plačilni nalog (sedaj 34.a člen ZST-1). ZP-1 pa v določbi prvega odstavka 46. člena določa, da prekrškovni organ o storitvi prekrška, sankciji in drugih vprašanjih postopka o prekršku odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ZP-1; v peti alineji 62. člena ZP-1 pa, da je z zahtevo za sodno varstvo mogoče izpodbijati odločbo prekrškovnega organa med drugim tudi zaradi stroškov postopka. Glede na navedeno pravno podlago ter upoštevaje, da sodna taksa spada med stroške postopka o prekršku, je sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo napačno zakonsko določbo 66. člena ZP-1, ki v drugem odstavku izključuje pravico do pritožbe glede stroškov postopka v odločbah sodišča prve stopnje, ter tako storilki prekrška neutemeljeno odreklo pravico do pravnega sredstva. V obravnavanem primeru je namreč z zahtevo za sodno varstvo izpodbijani sklep z dne 2. 11. 2011 izdal prekrškovni organ (ne sodišče), zoper takšno odločbo pa je skladno s peto alinejo 62. člena ZP-1 dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 16/2012 z dne 20. 3. 2012).

Zoper sklep sodišča, s katerim je zahteva za sodno varstvo zavržena, pa je v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZP-1 dovoljena pritožba iz vseh razlogov po 154. členu tega zakona, tako da je tudi pravni pouk v sklepu sodišča prve stopnje z dne 2. 4. 2012 napačen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 168. člena v zvezi s petim odstavkom 163. člena ZP-1 sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku zahtevo za sodno varstvo storilke zoper sklep prekrškovnega organa z dne 2. 11. 2011 obravnava kot dovoljeno ter o zadevi na novo odloči.