Jedro

Sodišče sodi, da gre pri ocenjevanju izpolnjenosti kriterijev za strokovno presojo, ki jo mora ocenjevalec ustrezno utemeljiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v zadevi Javnega razpisa „Krepitev kompetenc in inovacijskih potencialov podjetij“ zavrnila tožničino vlogo na razpisu.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je komisija, ki jo je imenoval direktor toženke, ugotovila, da je tožničina vloga, s katero se je prijavila na razpis, pravočasna, pravilno označena in formalno popolna ter da izpolnjuje vse pogoje za kandidiranje in jo je kot takšno uvrstila v postopek ocenjevanja. Tožničina vloga je v skladu s 5. točko razpisa po merilih za ocenjevanje vlog in v skladu z razpisno dokumentacijo dosegla skupno 60,5 od možnih 100 točk. Pri merilu 2 je dosegla 8 točk, s tem pa ni dosegla minimalnega praga za sofinanciranje, ki pri navedenem merilu znaša najmanj 9 točk. Podrobnejša obrazložitev točkovanja je razvidna iz ocenjevalnih obrazcev, ki sta priloga izpodbijanega sklepa.

3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je za uspeh na razpisu zbrala eno točko premalo pri merilu 2 ter da iz ocenjevalnih listov izhaja, da obstojijo bistvene razlike med ocenjevalcema pri oceni pri podmerilih 2.3 in 2.5. 4. Pri podmerilu 2.3 je pri enem ocenjevalcu dosegla maksimalno število točk, to je 5, pri drugem pa ni dosegla nobene točke, torej sta ocenjevalca prišla do diametralno nasprotnih ugotovitev in odločitev. Navaja, da se pri tem merilu ocenjuje prijaviteljeva udeležba na tekmovanjih oziroma natečajih s področja inovativnosti ter da je v prijavni dokumentaciji podala natančne podatke. Glede dokazil za nagrade pa se je sklicevala na internetno stran, na kateri je taka nagrada objavljena. Nagrade namreč ne obstojijo v fizični obliki - ne obstojijo potrdila, plakete, listine o podelitvi ipd, zato kopij iz objektivnih razlogov ni mogla predložiti, je pa nagrado obširno opisala - individualizirala in jo za komisijo in ocenjevalce naredila maksimalno spoznavno in prepoznavno. To je ocenjevalec, ki ji je podelil 3 točke pri tem podmerilu, spoznal in pravilno ugotovil ter uporabil javno dostopne podatke in evidence ter na internetu pridobil vedenje, da je tožnica nagrado pridobila. Ocenjevalec, ki ji pri tem podmerilu ni dodelil nobene točke, pa ni ravnal v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in kljub zelo natančnemu opisu nagrade ni preveril njemu dostopnih javnih podatkov, niti tožnice ni pozval k dopolnitvi vloge, temveč je odločil brez potrebnih dejanj, s tem pa naj bi bistveno kratil tožničine pravice in koristi po ZUP. Navaja še, da je v tej rubriki sicer mogoče pridobiti tri točke, torej tudi dve ali eno, in da je drugi ocenjevalec, ki ji ni dodelil nobene točke, sicer ugotovil, da je prejela vse tri nagrade ter da za eno od njih (iz leta 2011) obstojijo dokazila, za kar bi ji moral prisoditi najmanj eno točko, pa tega nezakonito ni storil. 5. Glede podmerila 2.5 navaja, da je od enega ocenjevalca prejela 3, od drugega pa 2 točki. Ker se pod to točko ocenjujejo štirje kriteriji, pridobi pa se lahko od 0 do 5 točk, bi ji moral ocenjevalec, ki je ugotovil, da izpolnjuje tri od štirih kriterijev, dodeliti 4 točke od možnih 5 točk, ne pa le tri. Meni, da je ta ocenjevalec napačno ocenil kriterije in njihovo pomembnost, saj so najpomembnejši prvi trije od navedenih kriterijev, kriterij, ki ga ni uspela izkazati, pa je zadnje naveden kriterij. Ocenjevalec, ki ji je pri tem podmerilu, dodelil 2 točki, pa obstoja drugega in tretjega kriterija sploh ni presojal, zaradi česar je zmotno ugotovil dejansko stanje, sprejel napačne zaključke in ji ni podelil vsaj še ene točke oziroma dveh, saj tožnica izpolnjuje tri od štirih kriterijev, ki so primarni in najpomembnejši pri tem podmerilu.

6. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in med drugim navaja, da gre v tej zadevi za javno pravno stvar, ne pa za odločanje o tožničini pravici. Sklicuje se na javno objavljen razpis v Ur. l. RS št. 88/2016 z dne 30. 12. 2016 in razpisno dokumentacijo. Trdi, da so bili za ocenjevanje vlog angažirani zunanji strokovnjaki, njihovo ocenjevanje pa je temeljilo na strokovnem mnenju. Navaja še, da ocenjevanje ni matematično eksaktno dejanje ter da sta zaradi zagotavljanja večje ravni objektivnosti vsako vlogo ocenjevala dva strokovno usposobljena ocenjevalca. Sklicuje se na stališča sodišča, npr. v sodbi III U 20/2014, po kateri se sodišče ne spušča v presojo primernosti ocen strokovne komisije.

7. Glede ocene pri podmerilu 2.3 meni, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na nagrado, ki jo je prejela 2011, saj se upoštevajo le nagrade ali sodelovanja na tekmovanjih oziroma natečajih v preteklih 5 letih. Glede dokazil pa navaja, da je v za to predvideno rubriko obrazca vpisala le hiperpovezavo do spletne strani, iz katere naj bi izhajalo dokazilo o nagradi za leto 2015, za nagrade iz drugih let pa dokazil oziroma napotitev na dokazil v smislu navedbe hiperpovezave ni podala. Trdi, da je ocenjevalec 2 izvedel predlagani dokaz z vpogledom v spletno stran in se do tega ustrezno opredelil, da gre za nagrado tretjega subjekta. Meni, da je tožnica sama odgovorna za pripravo kvalitetne in ustrezne vloge ter da tožničina vloga ni bila nepopolna, saj pomanjkljivosti niso bile formalne narave.

8. Glede ocene pri podmerilu 2.5 trdi, da iz ocenjevalnega lista ne izhaja, da bi bil kateri od kriterijev pomembnejši od drugih in da nima vsak kriterij svojega števila točk, saj so kriteriji štirje, dobiti pa je mogoče 5 točk. Meni, da se sodišče ne more spuščati v primernost ocene ter povzema obrazložitve obeh ocenjevalcev.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet obravnavane zadeve je odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge na javnem razpisu „Krepitev kompetenc in inovacijskih potencialov podjetij“, ker ni dosegla postavljenega minimalnega praga pri merilu 2 „Sposobnost prijavitelja“, saj je dosegla 8 točk, v razpisu postavljen minimalni prag pa je bil 9 točk, kar ni sporno.

11. Sporna je ocena tožničine vloge pri podmerilih 2.3 „Udeležba na tekmovanjih oz. natečajih s področja inovativnosti“ in 2.5 „Raziskovalno-inovacijska in upravljavska sposobnost prijavitelja“.

12. Sodišče je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.1

13. Glede na povedano se je sodišče v obravnavani zadevi v mejah tožbenih navedb omejilo na presojo uporabe materialnega in procesnega prava ter ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je upoštevalo, da sta ocenjevalna lista, na katera se izpodbijani sklep izrecno sklicuje in sta mu priložena (kar ni sporno), sestavni del izpodbijanega sklepa, v njih navedeni razlogi ocenjevalcev pa so zato sestavni del njegove obrazložitve.

14. Glede podmerila 2.3 „Udeležba na tekmovanjih oz. natečajih s področja inovativnosti“ je za tožnico sporno, da ji ocenjevalec z datumom ocene 25. 4. 2017 (v nadaljevanju drugi ocenjevalec) pri tem podmerilu ni dodelil nobene točke, medtem ko ji je ocenjevalec z datumom ocene 14. 4. 2017 (v nadaljevanju prvi ocenjevalec), priznal 5 točk. 15. Iz 5. točke javnega razpisa, objavljenega v Ur. l. RS, izhaja, da je pri tem podmerilu 2.3 mogoče doseči največ točk 5, iz razpisne dokumentacije pa, da se prijavitelju, ki je bil v preteklih petih letih nominiran za nagrado ali je sodeloval kot razstavljavec na tam opisnih tekmovanjih oziroma natečajih, prizna 3 točke, prijavitelju, ki je v istem obdobju prejel nagrado oziroma priznanje za inovacijo na istih prireditvah pa 5 točk. Iz razpisne dokumentacije še izhaja, da je potrebna utemeljitev s priloženimi ustreznimi dokazili.

16. Tožnica je prejem nagrade dokazovala z navedbo spletnega mesta, na katerem naj bi bilo mogoče preveriti prejem nagrade. Ugotovitvi obeh ocenjevalcev, da v tožničini vlogi navedeno spletno mesto prejema nagrade ne izkazuje, tožnica vsebinsko ne nasprotuje, zmotno pa meni, da je bila dolžnost ocenjevalcev, da na svetovnem spletu mimo tožničinih navedb preverjata obstoj dokazov o prejeti nagradi, in sicer ne glede na to, da je prvi ocenjevalec to storil in ji na tej podlagi dodelil 5 točk. 17. Tožnica tudi zmotno meni, da bi bil organ v dani situaciji dolžan njeno vlogo obravnavati kot nepopolno. Vloga se skladno z določbami 67. člena ZUP, kakor tudi 27. člena ZPOP-1, na katerega se sklicuje toženka, za nepopolno šteje le, če ima pomanjkljivosti, zaradi katere je ni mogoče obravnavati. Če tožnica, ki trdi, da je mogoče prejem nagrade preveriti le na spletu, ni navedla pravilnega spletnega mesta, na katerem je to mogoče storiti, pa njena vloga ni nesposobna za obravnavano in zato nepopolna, tako da bi jo bil organ dolžan pozivati na odpravo pomanjkljivosti.

18. Tožnica prav tako ne more uspeti z očitkom, da drugi ocenjevalec, ki ji ni dodelil nobene točke, ni ovrednotil ugotovitve o udeležbi na natečajih s področja inovativnosti za leto 2011. Iz pojasnjene opredelitve obravnavanega podmerila in možnega števila točk v razpisni dokumentaciji namreč ne izhaja, da bi bilo mogoče točke dodeliti v razponu, temveč je možna le dodelitev 5 točk za nagrado ali 3 točk, če je bil prijavitelj za nagrado nominiran ali pa je sodeloval kot razstavljavec, ne pa tudi zgolj za udeležbo na tekmovanjih in natečajih. Ker je drugi ocenjevalec, na podlagi podatkov, ki jih je v svoj vlogi navedla tožnica, za leto 2011 ugotovil zgolj udeležbo na tekmovanju oziroma natečaju, za leto 2013, da ni priloženih ustreznih dokazil, za leto 2015 pa, da je nagrado prejelo partnersko podjetje, ni zmotno uporabil materialnega prava, ko tožnici ni dodelil nobene točke.

19. Pri podmerilu 2.5 „Raziskovalno-inovacijska in upravljavska sposobnost prijavitelja“ je prvi ocenjevalec tožnici priznal 2 točki, drugi pa 3 točke. Tožnica izpodbijani odločbi ne očita, da so razlogi, s katerimi sta ocenjevalca utemeljila svoji oceni, pomanjkljivi in da zato ocene ne bi bilo mogoče preizkusiti, temveč, da sta ocenjevalca zmotno uporabila materialno pravo in napačno ugotovila dejansko stanje, in sicer da nista pravilno upoštevala in ovrednotila število in pomembnost izpolnjenih kriterijev, oziroma za prvega ocenjevalca, da ni ugotovil, da izpolnjuje tri od štirih kriterijev.

20. Za to podmerilo je v 5. točki javnega razpisa določeno, da je na tej podlagi mogoče doseči največ 5 točk, iz razpisne dokumentacije pa izhaja, da se prijava v tem delu ocenjuje v razponu od 0 do 5 ter da se ocenjuje, ali ima prijavitelj glede na kompleksnost prijavljenega projekta primerne reference, in sicer reference na področju RRI (izvedeni projekti etc.); upravljavske reference (vodstvene in organizacijske reference); strokovno usposobljenost raziskovalne skupine (reference); potrebno opremo za izpeljavo projekta in ostale potrebne kapacitete za izvedbo projekta.

21. Sodišče sodi, da gre pri ocenjevanju izpolnjenosti teh kriterijev za strokovno presojo, ki jo mora ocenjevalec ustrezno utemeljiti. Glede na to, da se pri tem podmerilu ocenjuje raziskovalno-inovacijska in upravljavska sposobnost prijavitelja na podlagi štirih opisnih kriterijev, in sicer v razponu od 0 do 5 točk, ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da je treba izpolnjenost prvih treh kriterijev oceniti s 4 točkami. Glede na navedeno vsebino podmerila in opisnih kriterijev namreč ni mogoče sklepati o tem, kako se vrednoti izpolnjenost posameznega kriterija in v kakšnem vrednostnem razmerju so si ti kriteriji med seboj, tako da bi sodišče zgolj na tej podlagi (ne da bi se spuščalo v strokovno presojo) lahko presodilo o zmotni uporabi materialnega prava in pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnica zato ne more uspeti s svojimi navedbami, da bi ji drugi ocenjevalec za ugotovitev, da so izpolnjeni trije kriteriji od štirih, glede na pomembnost izpolnjenih kriterijev po vrstnem redu njihove navedbe v razpisni dokumentacij, moral priznati štiri točke, saj gre za strokovno oceno, pri presoji katere je sodišče zadržano. Enako pa glede na pojasnjeno opisno naravo kriterijev velja tudi za očitek prvemu ocenjevalcu, da ni ugotovil izpolnjenosti treh od štirih navedenih kriterijev.

22. Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

23. V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj tožnica v tožbi ne navaja novih dejstev in dokazov, ki so pomembni za odločitev.

24. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Npr. sodbe I U 1162/2016 z dne 21. 3. 2017, I U 506/2016 z dne 9. 5. 2017, I U 508/2016 z dne 24. 5. 2018.