Jedro

Kriterijev, ki utemeljujejo odločitev o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga stranke, je več. Sodišču predlaganih dokazov ni treba izvajati zlasti če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če so dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva. Izpolnjevanje kriterijev za izvedbo posameznega predlaganega dokaza sodišče tehta samo, če gre za takšen dokazni predlog, ki ga sme upoštevati.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki toženko zavezuje, da mora tožniku plačati 51.964,10 EUR v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi za čas od 1. 2. 2001 do plačila.

2. Odločitev pritožbenega sodišča toženka izpodbija z revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“ ter predlaga njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo tožbeni zahtevek (tudi) v tem obsegu zavrnjen. Trdi (tako kot ves čas postopka), da posojila, k vrnitvi katerega jo zavezuje pravnomočna sodba, ni prejela od tožnika, pač pa od družbe P., kar potrjujeta dve od treh potrdil o prejemu denarja, na katerih je poleg imena tožnika navedena tudi firma dejanskega posojilodajalca P. in o čemer je v postopku tudi sama izpovedala. Da pripisa v potrdilih P. v dveh potrdilih ni mogoče razumeti zgolj kot navedbo tožnikove zaposlitve, dokazuje tudi dopis takratnega tožnikovega pooblaščenca E. B. z dne 18. 6. 1999 revidentkinemu prejšnjemu pooblaščencu. S tem dopisom toženka do vložitve revizije ni bila seznanjena, zato ocenjuje, da predstavlja pravočasen dokaz, ki ga je treba presojati v smeri njene trditve, da je posojilo prejela od tožnikovega podjetja in ne od tožnika kot fizične osebe. V ponovljenem postopku predlaga zaslišanje avtorja in prejemnika dopisa z dne 18. 6. 1999 o tem, ali je bil ta dopis poslan tudi toženki. Ta nov dokaz revidentka predlaga, ker se nanaša na bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Procesne kršitve so bile zagrešene tudi zato, ker je sodišče neobrazloženo zavrnilo toženkine dokazne predloge, naj zasliši nekatere priče, opravi poizvedbe na DURS in vpogleda izvirnik individualne pogodbe o zaposlitvi med njo in P. ter zato, ker se ni ukvarjalo z njenim ugovorom zastaranja terjatve. V zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve je tudi materialno pravo uporabilo zmotno.

3. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih nobena stranka ni izpodbijala s pritožbo ali ki so prestale pritožbeni preizkus. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik osebno (ne torej kot direktor oziroma lastnik gospodarske družbe P. ) toženki posodil sporni znesek in da mu ga toženka ni vrnila. Sodišče druge stopnje je te ugotovitve sprejelo kot pravilne. Revizijsko sodišče je zato nanje vezano, če se ne ugotovi, da so bila v zvezi z njihovim sprejemom kršena procesna pravila, ki jih uveljavlja revident. In v konkretnem primeru podlage za takšno ugotovitev ni bilo.

6. Okoliščina, da stranka po pravnomočnosti izpodbijane sodbe zve za nova dejstva oziroma pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ne predstavlja (dovoljenega) revizijskega razloga (370. člen ZPP). Zato reviziji priloženo potrdilo odvetnika E. B. odvetniku K. G. z dne 18. 6. 1999 za odločitev o izrednem pravnem sredstvu ni pomembno. Po določbi 372. člena ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Toženka sicer trdi prav to, vendar pri tem ne pojasni, na katero bistveno kršitev procesnih pravil se nov dokaz nanaša. Zgolj nekonkretizirano sklicevanje na določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne zadošča: ker revizijsko sodišče na revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (371. člen ZPP), mora biti ta obrazložena – vsebovati mora navedbo ravnanja ali opustitve sodišča, ki je v nasprotju s procesnimi pravili. Tej zahtevi revidentka ni zadostila.

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ker je sodišče neobrazloženo zavrnilo zgoraj že navedene dokazne predloge toženke. Vse te dokazne predloge je namreč toženka podala na drugem naroku za glavno obravnavo. Po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenim navedb, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Po določbi drugega odstavka istega člena to sicer lahko stori tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo, vendar le pod pogojem, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo.

8. O tem, katere dokaze bo izvedlo in katerih ne (zaradi česar bo predlog stranke glede njih zavrnilo), sodišče odloči z dokaznim sklepom (drugi odstavek 213. člena ZPP). Kriterijev, ki utemeljujejo odločitev o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga stranke, je več. Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede.(1) Kljub tej načelni dolžnosti pa sodišču predlaganih dokazov ni treba izvajati zlasti (i) če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, (ii) če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in (iii) če so dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva.(2) Izpolnjevanje kriterijev za izvedbo posameznega predlaganega dokaza sodišče tehta samo, če gre za takšen dokazni predlog, ki ga sme upoštevati. V konkretnem primeru predloga tožene stranke za izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, poizvedbami pri Davčni upravi Republike Slovenije in z vpogledom v izvirnik individualne pogodbe o zaposlitvi med toženko in P. ni zavrnilo, saj ga ni smelo upoštevati: toženka je namreč izvedbo teh dokazov predlagala šele po izteku roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP, ne da bi pri tem zatrjevala razloge, zaradi katerih tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej, do konca prvega naroka za glavno obravnavo (drugi odstavek istega člena ZPP). V zadnjem odstavku 286. člena ZPP je namreč izrecno določeno, da se dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim odstavkom, ne upoštevajo. Kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) torej ni bilo.

9. Neutemeljen je tudi očitek, da je pritožbeno sodišče zato, ker ni opravilo pritožbene obravnave, kršilo določbo 347. člena ZPP, zaradi česar dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno nepopolno. Po določbi drugega odstavka 347. člena ZPP v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP–D) in ga je treba uporabiti, ker je sodišče prve stopnje odločilo pred uveljavitvijo navedene novele, je moral senat sodišča druge stopnje razpisati obravnavo, če je spoznal, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje. Temeljni razlog odločitve senata pritožbenega sodišča, ki praviloma o pritožbi odloča brez obravnave (prvi odstavek 347. člena ZPP), da se opravi obravnava pred pritožbenim sodiščem, predstavlja dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Funkcija pritožbenega sodišča je kontrolna. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje to funkcijo opravilo in v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča sprejelo kot pravilne in navedlo razloge za svojo oceno pravilnosti dejanskih ugotovitev. Procesne določbe, ki jih je treba uporabiti v konkretnem primeru, pa mu niso dovoljevale, da bi „ugotavljalo dejansko stanje“, kot zmotno meni revizija. Zato tudi kršitve določb 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije ni bilo.

10. Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da se ni ukvarjalo z ugovorom zastaranja. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo (tretji odstavek na 4. strani sodbe), sodišče druge stopnje pa po določbi prvega odstavka 350. člena ZPP preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. In v konkretnem primeru toženka odločitve o ugovoru zastaranja v pritožbi ni izpodbijala.

11. Revizija je torej neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Aleš Galič, V: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list RS in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, Prva knjiga, stran 56. Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 368/2004.