Jedro

V socialnih sporih se lahko skladno s 64. členom ZDSS-1 naroke opravlja poleg na sedežu sodišča tudi na zunanjih oddelkih, ali na sedežu ali zunanjih oddelkih delovnih sodišč, če ima zavarovanec stalno oz. začasno prebivališče na tem območju.

Diskrecijska odločitev sodišča, da glavne obravnave ne razpiše izven svojega sedeža mora biti obrazložena. Dejstvo, da je socialno sodišče organizirano za območje cele Slovenije in da ni posebej razdelana krajevna pristojnost, še ne pomeni, da bi bilo dopustno postopati tako, da bi bil drugače kot v ostalih sporih (kazenskih, civilnih in delovnih) strankam otežen dostop do sodišča. Zato je potrebno oceniti, ali so zatrjevani razlogi na strank tožnika (bolezen, invalidnost, ekonomski status) takšni, da mu bistveno otežujejo prihod na narok na sedež sodišča v Ljubljani in s tem onemogočajo uresničitev pravice do sodnega varstva in ali so torej podani pogoji za razpis glavne obravnave v kraju stalnega prebivališča tožnika.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, ni mogoče uporabiti določb v zvezi z izostankom strank z naroka (1., 2., in 3., odstavke 28. člena ZDSS-1 - zamudna sodba oz. fikcija umika tožbe), ampak bi moral uporabiti določbo 4. odstavka 28. člena ZDSS-1 in odločiti glede na stanje spisa. Ker sodišče prve stopnje ni postopalo po

4. odstavku 28. člena ZDSS-1, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, I. točka izreka izpodbijanega sklepa se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu (II.

točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v predmetnem socialnem sporu ustavilo postopek, ker je ugotovilo, da se šteje tožba za umaknjeno (I. točka izreka) in hkrati zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Odločitev je utemeljena s procesno-pravnimi razlogi, in sicer štetje tožbe za umaknjeno kot posledica izostanka tožnika z glavne obravnave, zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe pa s tem, da je ni mogoče obravnavati po vsebini, ker ni bila popravljena in dopolnjena v skladu s sklepom sodišča.

Cit. sodno odločbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri odprave izpodbijanega upravnega akta z dne 17.6.1996; izdaje sklepa o nadaljevanju postopka; prekinitve postopka do pravnomočne odločitve v Republiki Avstrije; odločitve o pritožbah z dne 19.12.1998, 16.12.1998,

22.2.1999 in 23.12.1999, ter naložitve povračila stroškov postopka. V laični pritožbi poudarja, da je predlagal prekinitev postopka do pravnomočne rešitve spora pred avstrijskim nosilcem zavarovanja in da je hkrati predlagal nadaljevanje postopka, ter da bi zato sodišče moralo postopati po 2. in 3. odstavku 210. člena Zakona o pravdnem postopku. Nadalje navaja, da je v zvezi s

4. odstavkom 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pojasnil svojo materialno stisko, zaradi katere se ni mogel udeležiti obravnave, ravno tako pa zdravstveno somatsko in psihično stanje, ki opravičuje njegovo odsotnost. Prepričan je, da bi sodišče moralo izdati sklep o preložitvi naroka, ter da se mu ne zdi smiselno, da bi bil že četrtič zaslišan. Tudi glede zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe meni, da ni zakonito, saj naj bi 3.10.2004 vlogo dopolnil v skladu z zahtevo sodišča, s predlagano odredbo pa je želel, da bi se preprečila uporaba sile in nastanek precejšnje škode, kar naj bi izkazal z izvršilnimi postopki. Cit. dopisi in vlogi, ki jih je naslavljav na sodišče, naj bi izkazovali zatrjevane okoliščine. Ker so bila vsa pravna sredstva in vloge vložena pred uveljavitvijo novega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 1.1.2005, meni, da bi postopek moral biti voden po starem Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih.

Pritožba je delno utemeljena.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatve iz spora o glavni stvari. Glede na Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 40/2004; v nadaljevanju ZIZ-UPB1) jih je mogoče izdati pred uvedbo, med in celo po končanju sodnega postopka, vse dokler ni opravljena izvršba (267. člen). Sklep o začasni odredbi ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen), ki pa ga sodišče izda le, če so zanj izpolnjene predpisane formalno-pravne in vsebinske predpostavke. Začasna odredba za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve je namreč dopustna, če je terjatev verjetno izkazana, in če so hkrati izpolnjene vse ostale predpisane predpostavke iz 270. člena oziroma 272. člena ZIZ-UPB1. Seveda mora predlog vsebovati vse sestavine, kot jih mora vsebovati vsaka vloga, vključno z vrsto predlagane začasne odredbe iz 271. ali 273. člena ZIZ-a. Tudi za predlog za izdajo začasne odredbe namreč velja, da mora obsegati sestavine iz 105. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), in sicer navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, sporni predmet, vsebino izjave in podpis vlagatelja.

Ker vloga, poimenovana predlog za izdajo začasne odredbe z dne

28.8.2004 (list. št. 142 v sodnem spisu) takšnih sestavin ni vsebovala, je bilo z njo pravilno postopano po 1. odstavku 108. člena ZPP in tožniku naloženo, da jo v odrejenem 15-dnevnem roku vrne popravljeno in dopolnjeno z navedbo sodišča, imenom strank, spornim predmetom in vsebino izjave ter podpisom. Tožnik je v dopolnitvi vloge (list. št. 148 v sodnem spisu) sicer namesto tujega nosilca zavarovanja, kot naslovnika navedel prvostopenjsko sodišče, vendar pa je tudi ta vloga ostala brez poimenovanja tožene stranke, jasno opredeljenega spornega predmeta, vsebine izjave ter brez ustrezno predlagane vrste oziroma ukrepa zavarovanja. Na podlagi predloga za začasno odredbo v zvezi s postopkom, ki se vodi pri naslovnem sodišču in tujem nosilcu zavarovanja, tako niti ni mogoče sklepati, zakaj in kakšna terjatev ter s kakšnim ukrepom naj bi bila zavarovana. Ker vloga poimenovana predlog za izdajo začasne odredbe ni bila dopolnjena in popravljena tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati po vsebini, je z 2. odstavkom izpodbijanega sklepa ob pravilno uporabljenem

4. odstavku 108. člena ZPP, zakonito zavržena, in je iz istih razlogov tudi pritožba v tej smeri ostala brezuspešna.

Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper I. odstavek izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka zaradi štetja tožbe za umaknjeno. Ne sicer zaradi smiselno uveljavljane procesne kršitve, ker ni bil izdan sklep o nadaljevanju mirujočega postopka iz 210. v zvezi z

208. členom ZPP, kot zmotno meni pritožitelj. Od 1.1.2005 velja in se uporablja nov Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.

l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), ki v 27. členu izrecno določa, da v delovnih in socialnih sporih ni mirovanja postopka. V zadevah, v katerih je bil socialni spor pričet pred uveljavitvijo navedenega zakona, pa na prvi stopnji do uveljavitve zakona ni bila izdana odločba, s katero bi bil postopek končan, namreč glede na 84. člen ZDSS-1 sploh ne morejo nastati pravne posledice v zvezi z institutom mirovanja in zato tudi ne more priti do procesnih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodnega postopka, ki se po 1.1.2005 nadaljuje, kot da mirovanja postopka sploh ne bi bilo.

V predmetni zadevi pa je prišlo do kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker je bilo postopano po 3. odstavku 28. člena ZDSS-1, čeprav bi glede na okoliščine konkretnega primera sodišče moralo uporabiti 4. odstavek 28. člena ZDSS-1. V zadevi je bila namreč že 2.10.1998 izdana meritorna zavrnilna sodba, ki pa jo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 4/2004 z dne 16.1.2004 v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up 146/01 z dne 16.1.2003 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno meritorno sojenje. V takšnih okoliščinah pa določbe ZDSS-1 o posledicah izostanka s prvega poravnalnega naroka ali s prvega naroka za glavno obravnavo iz 1., 2. ali 3. odstavka 28. člena ZDSS-1, ki velja šele od 1.1.2005 dalje niso uporabljive in zato ne more priti niti do posledic eventuelnega izostanka na način, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Postopati je potrebno po

4. odstavku 28. člena ZDSS-1, ki izrecno določa, da če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče lahko odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno.

Nadalje niso bile upoštevane določbe ZDSS-1, ki bi morale biti uporabljene, zato izpodbijani sklep nima vseh relevantnih procesno-pravnih razlogov. Res je sicer, da zatrjevane težke materialno-ekonomske oziroma socialne razmere niso upravičljiv razlog v smislu 5. odstavka 28. člena, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, vendar le, če bi bila določba 3. odstavka

28. člena ZDSS-1 sploh uporabljiva. Zatrjevane okoliščine ter invalidnost tožnika bi lahko bile tehten razlog za postopanje po

3. odstavku 13. člena ZDSS, o čemer pa izpodbijani sklep nima razlogov. Po tej določbi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v socialnih sporih sicer res odloča na sedežu sodišča. Vendar pa glede na 64. člena ZDSS-1 lahko naroke opravlja tudi na svojih zunanjih oddelkih, ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč. Sodišče narok opravi na svojih zunanjih oddelkih ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč, če ima zavarovanec stalno, oziroma začasno prebivališče na tem območju. Gre za diskricijsko odločitev sodišča, da glavno obravnavo v socialnih sporih ne razpiše izven svojega sedeža, ki pa mora biti obrazložena. Dejstvo, da je socialno sodišče organizirano za območje cele Republike Slovenije, in da ni posebej razdelane krajevne pristojnosti, še ne pomeni, da bi bilo pri izvrševanju sodne oblasti prav na tem področju dopustno postopati tako, da bi bil drugače, kot v vseh ostalih sodnih sporih (kazenskih, civilnih in tudi delovnih) strankam otežen dostop do sodišča. Zato je tudi v konkretnem primeru potrebno oceniti, ali so razlogi na strani tožnika (od zatrjevanega zdravstvenega stanja oziroma bolezni, težkih socialnoekonomskih razmer in invalidnosti) morebiti takšni, da mu bistveno otežujejo prihod na narok na sedež sodišča v Ljubljani in s tem onemogočajo učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva. Torej ugotoviti, ali so okoliščine takšne, da narekujejo razpis naroka za glavno obravnavo v kraju njegovega stalnega prebivališča in s tem na sedežu ali zunanjem oddelku drugega delovnega sodišča v smislu 64. člena ZDSS-1. Ker izpodbijani sklep v tej smeri nima razlogov in ga zato ni mogoče preizkusiti, je bilo potrebno pritožbi tožnika iz tega razloga ugoditi, I. točko izreka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bo ugotovljeno, da so pri tožniku dejansko obstajale takšne okoliščine, ki so bistveno oteževale prihod na glavno obravnavo v Ljubljano, bo potrebno razpisati nov narok v kraju njegovega stalnega prebivališča, in s tem preprečiti posledice izostanka ter o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini v skladu z napotili iz sklepa opr. št. Psp 4/2004 z dne 16.1.2004. Tedaj bo potrebno odločiti tudi o priglašenih stroških postopka, ki so na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP, pridržani za končno odločbo.