Jedro

Skladno s 1. odstavkom 146. člena ZDavP-2 je odločba izvršilni naslov le, če je opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Obstoj izvršilnega naslova pa predstavlja procesno predpostavko za izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom DT 42913-13/2009-08202-03 z dne 27. 10. 2009 zavrgel predlog tožeče stranke za upravno izvršbo nedavčne denarne obveznosti v znesku 3.821,42 EUR zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za okolje in prostor, na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35203-8/2008-jv z dne 31. 3. 2008. Odločba ni opremljena s potrdilom o izvršljivosti, kar je pogoj za začetek postopka izvršbe po določbah ZDavP-2 (146. člen).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-30-20/2010-2 z dne 27. 9. 2010 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (1. odstavek 146. člena ZDavP-2). V obravnavanem primeru odločba s potrdilom o izvršljivosti ni opremljena in zato ne predstavlja veljavnega izvršilnega naslova za začetek davčne izvršbe. Davčni organ po določbah ZUP in ZDavP-2 izvršljivosti odločbe ni pristojen ugotavljati, ker mu mora predlagatelj izvršbe predložiti odločbo, ki je izvršilni naslov. Svojo odločitev prvostopni organ sicer napačno utemelji z določbo 129. člena ZUP, saj bi moral predlog tožeče stranke kot nepopoln zavreči ali pa o zadevi vsebinsko odločiti in predlog tožeče stranke, ob upoštevanju 146. člena ZDavP-2, zavrniti. V vsakem primeru so pravne posledice za tožečo stranko enake, saj pogoj za začetek davčne izvršbe ni izpolnjen.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo odpravi in ju nadomesti sklepom o davčni izvršbi (s predlagano vsebino), podredno pa, da izpodbijani sklep in odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Stališče, da odločba, ki s potrdilom o izvršljivosti ni opremljena, ne predstavlja izvršilnega naslova, je neskladno z določbami ZUP in ZDavP-2. Kdaj je odločba dokončna in izvršljiva, določa zakon (ZUP). Skladno z 282. členom ZUP se odločba izvrši, ki postane izvršljiva. Zakon ne zahteva nobenega potrdila o izvršljivosti kot predpostavke za to, da se odločba izvrši. Ob upoštevanju 2. odstavka 146. člena ZDavP-2 pa potrdilo tudi ni pogoj po določbah tega zakona. Potrdilo se zahteva le v primerih, ko je v zadevi možna pritožba. Če ta, kot v obravnavanem primeru, ni možna, o izvršljivosti odločbe ne more biti dvoma. Davčni organ je kršil tudi 1. odstavek 146. člena ZDavP-2, ki ga je treba razumeti tako, da implicitno (posredno) navaja to, da za samodejno izvršljive odločbe potrdilo ni potrebno. Ureja namreč situacije, ko je mogoča pritožba. Primeri, ko pritožba ni mogoča, so urejeni v specialni določbi 1. alinee 2. odstavka 224. člena ZUP (odločba prve stopnje postane izvršljiva, ko se vroči stranki) oziroma v določbi 4. odstavka istega člena (potek paricijskega roka). Odločbe, zoper katere ni pritožbe so redkost in zato v 1. odstavku 146. člena ZDavP-2 niso izrecno navedene. Davčni organ je zato pri svojem delu vezan na ZUP kot temeljni postopkovni zakon.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Določbe 224. člena ZUP niso specialne v razmerju do določbe 1. odstavka 146. člena ZDavP-2, kot meni tožeča stranka, temveč so določbe ZDavP-2 o davčni izvršbi specialne v razmerju ZUP o upravni izvršbi. Po obeh zakonih tako splošnemu kot specialnemu, se odločba izvrši, ko postane izvršljiva. Izvršljivost odločbe, kot lastnost, ki dovoljuje izvršbo, se po določbah obeh zakonov vselej tudi formalno ugotavlja. Ugotavlja jo organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji. Če je za upravno izvršbo pristojen kakšen drug organ, potrdi izvršljivost s potrdilom o izvršljivosti. Upravna izvršba, za katero je pristojen kakšen drug organ, se opravi na podlagi odločbe, na kateri je potrdilo o izvršljivosti, in sklepa o dovolitvi izvršbe (4. odstavek 290. člena ZUP, 2. odstavek 291. člena ZUP). Izvršilni naslov, kot ga opredeljuje 1. odstavek 146. člena ZDavP-2, se po navedenem ne razlikuje od izvršilnega naslova po določbah ZUP.

Skladno s 1. odstavkom 146. člena ZDavP-2 je odločba izvršilni naslov le, če je opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Obstoj izvršilnega naslova pa predstavlja procesno predpostavko za izdajo sklepa o davčni izvršbi. Navedenega tudi ne spreminja 2. odstavek 146. člena, ki specialno ureja izvršbo obveznosti iz izvršilnih naslovov, ki se davčnemu organu pošiljajo v elektronski obliki.

V obravnavanem primeru ni spora, da je tožeča stranka predlagala izvršitev odločbe, ki s potrdilom ni bila opremljena. Spora tudi ni, da je navedena formalna predpostavka za izdajo sklepa o davčni izvršbi tudi po pozivu davčnega organa ostala neizpolnjena. Odločitev, da se predlog zaradi neizkazane procesne predpostavke za uvedbo postopka zavrže, je zato pravilna in skladna z določbo 67. člena ZUP.

Pravilnosti potrdila pa, kot pravilno poudari že tožena stranka, izvršilni organ ni pristojen presojati. Prav tako tudi ni pristojen presojati odločitve organa, ki je odločbo izdal, da zahtevo za izdajo potrdila zavrne. Navedb, s katerimi tožeča stranka ugovarja stališču Ministrstva za okolje in prostor, da pogoji za izvršljivost odločbe po določbah 173. člena SZ-1 niso izpolnjeni, zato tudi sodišče (v tem upravnem sporu) ni presojalo. Njihovo utemeljenost je presojalo v upravnem sporu pod opr. št. I U 1158/2009, v katerem je tožeča stranka izpodbijala odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35203-8/2008-JV z dne 25. 1. 2010 o zavrnitvi njene zahteve za izdajo potrdila o izvršljivosti odločbe z dne 31. 3. 2008. Izpodbijana odločba je iz navedenih razlogov pravilna in skladna z zakonom. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev sodišča o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 13. člena istega zakona.