Jedro

Vsaka delavčeva dejavnost, ki je v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 7.člena ZDR, pomeni torej eno od oblik nelojalne oziroma prepovedane konkurence. V tem določilu je vsebovano generalno pravilo, ki določa znake na abstrakten način tako, da zajema dejanja delavca, ki so v nasprotju ne samo z interesi delodajalca, temveč tudi z dobrimi poslovnimi običaji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.3.1997, potrjenega s sklepom odbora za pritožbe z dne 15.5.1997 in 28.5.1997, na podlagi katerih je bil B. Z. zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti opredeljenih v 9. točki 10. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke kot zloraba pravice do bolezenskega dopusta in v 29. točki 9. člena istega pravilnika v zvezi z drugim odstavkom 7. člena Zakona o delovnih razmerjih kot kršitev konkurenčne prepovedi, izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pritrdilo oceni disciplinskih organov tožene stranke, da je tožnik s tem, ko je v času bolniškega staleža - v trajanju katerega zaradi bolezni ni bil sposoben opravljati dela vodje prodaje - opravljal iste posle za konkurenčno firmo, izpolnil znake očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti. Zato mu je bil zakonito izrečen najstrožji ukrep.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve, da je obstajal opravičljiv razlog za tožnikovo neudeležbo na seji disciplinske komisije, prav tako tudi za njegov izostanek na zadnji glavni obravnavi pred sodiščem. Kot uradni predstavnik Slovenije ni mogel odkloniti udeležbe na teniškem prvenstvu v Italiji, za katero je vabilo prejel šele dan pred razpisano obravnavo. Ravnanje sodišča, ki je končalo obravnavanje zadeve v nenavzočnosti tožnika in ne, da bi ugodilo dokaznim predlogom njegove pooblaščenke, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku ( Zakon o pravdnem postokpu iz leta 1977 - v nadaljevanju:ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje, je tožeča stranka uveljavljala s pritožbo, saj sklepanje tega sodišča, "da so priče prepričljivo izpovedale, da kasneje v te prodajalne niso več dostavljali blaga, ker je blago dostavljala konkurenčna firma G.", ni temeljilo na izpovedbah zaslišanih prič. Zato je po mnenju tožnika o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar so izpovedale priče in razlogi izpodbijane sodbe. Nasprotja med izpovedbami prič - ki so o očitanem ravnanju tožnika le slišale, niso pa bile same očividci - in trditvami tožnika, bi morala biti odstranjena z njegovim zaslišanjem. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revizija v nenatančni časovni opredelitvi tožniku očitane kršitve - to je obdobju po 15.11.1996 - in posledično nemožnosti preizkusa zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka. V preostalem pa se tožnik v celoti sklicuje na dosedanje navedbe v postopku, zlasti na pritožbena izvajanja in predlaga, da se njegovi reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se obe sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila skladno določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti. Tudi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih tožnik foramlno ni opredelil (v smislu 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim oziroma drugim odstavkom 354. člena ZPP), temveč le vsebinsko, niso bile ugotovljene.

Z revizijsko trditvijo, da je tožnik moral zagotoviti udeležbo na teniškem prvenstvu v Italiji, ki je bilo istega dne, kot razpisana glavna obravnava, je smiselno uveljavljana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP. Ta je podana samo v primeru, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V obravnavanem primeru, ko je bil tožnik na glavni obravnavi dne 22.4.1998 (listovna številka 11) seznanjen z datumom njene preložitve na dan 15.5.1998 in je zaradi lastne izbire (udeležbe na teniškem prvenstvu) z nje izostal, ne da bi opravičil svojo odsotnost, ne gre za očitano kršitev. Sodišču ni mogoče očitati, da je nezakonito postopalo s tem, da bi tožnika in njegove pooblaščenke ne seznanilo ali ju prepozno seznanilo z datumom obravnave, zato posledic neudeležbe tožnika ni pripisati ravnanju sodišča, pač pa tožniku samemu.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka z zavrnitvijo pritožbenega vztrajanja pri zaslišanju poslovodij trgovin, poimensko navedenih v dispozitivu disciplinske odločbe. Z njihovim zaslišanjem bi se potrditvah revizije odstranil dvom v resničnost izpovedb že zaslišanih prič, ki naj bi o očitanem ravnanju tožnika slišale le posredno. Te trditve kažejo, da ima tožnik v mislih procesno kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, na katero je odgovorilo že pritožbeno sodišče v svoji obrazložitvi v zadnjem odstavku na strani štiri. To pa pomeni, da gre pri tej revizijski graji za prikrito uveljavljanje nepopolnosti dokaznega postopka in s tem zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Tudi očitek, da so v izpodbijani sodbi nasprotja med odločilnimi dejstvi, kot jih je v razlogih ugotovilo sodišče in izpovedbami prič zaslišanih v postopku, ne drži. Razlogi o pravni podlagi disciplinske odgovornosti tožnika so razlogi o materialnopravni presoji, zato jih ni mogoče uveljavljati kot procesno kršitev.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prav tako ni utemeljena. Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP) le na dejansko podlago, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ni pa omejeno zgolj v preizkus pravnih presoj sodišča druge stopnje ali revizijskih razlogov o uporabi materialnega prava. Njegovo pooblastilo je po 386. členu ZPP tudi v tem, da po uradni dolžnosti preizkusi uporabo materialnega prava v mejah izpodbijanega dela pravnomočne sodbe.

Disciplinski postopek je bil zoper tožnika uveden na zahtevo direktorja tožene stranke kot pristojnega organa v smislu prvega odstavka 61. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) oziroma 17. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti. Ta zahteva je vsebovala, kot sta pravilno ugotovili obe nižji sodišči, vse bistvene elemente potrebne za preizkus njene identitete s sprejeto disciplinsko odločbo, saj so bile tožniku očitane kršitve vsebinsko, časovno in pravno opredeljene. Zato so ponavljajoči se očitki revidenta o kršitvi načela objektivne identitete neutemeljeni.

Prav tako je neutemeljena graja o zmotni uporabi določila 67. člena ZTPDR. Po tem določilu objektivno zastara uvedba disciplinskega postopka v roku 6 mesecev in vodenje postopka po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena oziroma v subjektivnem roku treh mesecev od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca (za uvedbo) oziroma po šestih mesecih (za vodenje postopka). Zastaralni rok za postopek zaradi kršitve obveznosti se podaljša samo takrat, kadar ima očitano dejanje za posledico tudi kazensko odgovornost storilca (drugi odstavek 67. člena ZTPDR). V obravnavanem primeru je začel teči subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje postopka za očitana dejanja tožnika od dneva, ko je bil direktor tožene stranke seznanjen z njegovim ravnanjem, ki je imelo vse formalne in materialne znake disciplinske kršitve iz 9. točke 10. člena oziroma 29. točke 9. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti. To je bilo po prejemu pisnih pobud delavcev z dne 20.1., 2.2. in 20.2.1997. Tako je bila zahteva direktorja z dne 24.2.1997 vložena v okviru subjektivnega zastaralnega roka treh mesecev iz prvega odstavka 67. člena ZTPDR, postopek pa je bil izveden v okviru šestmesečnega roka iz tretjega odstavka tega člena s sprejetjem dokončne odločbe drugostopnega organa z dne 28.5.1997. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnik, zaposlen pri toženi stranki kot vodja prodaje, v času trajanja bolniškega staleža ponujal blago konkurenčne firme v poslovalnicah, s katerimi je bila tožena stranka v poslovnem razmerju. Takšno ravnanje pa ima vse znake, kot sta pravilno ocenili obe nižji sodišči, hujše kršitve delovne obveznosti iz 29. točke 9. člena pravilnika v zvezi s takrat veljavnim prvim in drugim odstavkom 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR, razveljavljeni z odločbo Ustavnega sodišča RS - Ur. l. RS, št. 12/99). Po tej določbi stori hujšo kršitev delovne obveznosti delavec, ki med trajanjem delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravlja dela ali sklepa posle, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije oziroma delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese organizacije oziroma delodajalca (prvi odstavek 7. člena).

Vsaka delavčeva dejavnost, ki je v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka tega člena, pomeni torej eno od oblik nelojalne oziroma prepovedane konkurence. V tem določilu je vsebovano generalno pravilo, ki določa znake na abstrakten način tako, da zajema dejanja delavca, ki so v nasprotju ne samo z interesi delodajalca, temveč tudi z dobrimi poslovnimi običaji. S to določbo so varovani interesi delodajalca tako, da je šteti ravnanje iz prvega odstavka 7. člena ZDR kot dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji in toženo stranko, ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij. Ravnanje delavca, da med trajanjem delovnega razmerja ne sme opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije oziroma delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese delodajalca, je torej prepovedano zato, ker bi se s takšnim ravnanjem lahko poslabšal konkurenčni položaj delodajalca. Nelojalna konkurenca je prepovedana tudi zato, ker s takimi dejanji storilec krši lastno dolžnost lojalnosti do svojega delodajalca.

Ker je bilo prav takšno ravnanje tožnika v izpodbijani sodbi ugotovljeno, pomeni tudi po presoji revizijskega sodišča po svoji naravi in pomenu dejavnost, naperjeno v prekinitev poslovnega razmerja med toženo stranko in njenimi dosedanji komitenti. Pri tem ni pravno pomembno, da bi družba G., za katero je tožnik opravljal posle, sama vstopila v taka razmerja, odločilno je, da jih je tožnik sklepal v takšnih okoliščinah, da bi njihova izpolnitev povzročila posledice, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem. Zato ni utemeljeno sklicevanje revizije, da bi morala tožena stranka dokazati prekinitev poslovnih razmerij s poslovalnicami, v katerih je tožnik ponujal blago konkurenčne firme. Za opredelitev obstoja nelojalne konkurence zadošča že stanje, ki vsebuje možnost nastanka prekinitve teh razmerij.

Ker revizijska graja uporabe materialnega prava glede tožnikove disciplinske odgovornosti ni utemeljena, in ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri ni vzbudil nobenega dvoma o pravilnosti njene pravne presoje, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji sodba revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustanega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).