Jedro

Vprašanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni vprašanje procesnega, ampak je vprašanje materialnega prava. Zato je sodišče druge stopnje ob upoštevanju dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, smelo drugače

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki iz naslova odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo 500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1998 dalje do plačila. Glede stroškov postopak je odločilo, da krije vsaka stranka svoje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 200.000 SIT, tožeči stranki pa naložilo, da mora toženi stranki povrniti 22.006 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Že sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo prenizko odškodnino, vendar se tožeča stranka zaradi slabih izkušenj s pravno državo, dolgotrajnosti sodnih postopkov in izgubljenega zaupanja v sodstvo, proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe ni pritožila. Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se je pritožila tožena stranka, sodišče druge stopnje pa je njeni pritožbi neutemeljeno ugodilo. Ravnanje pritožbenega sodišča je v nasprotju z določbami ZPP, saj je znižalo odškodnino brez neposrednega izvajanja dokazov, z le abstraktno presojo in le na podlagi listin. Tako pavšalno in "ad hoc" reševanje zadeve s strani pritožbenega sodišča predstavlja kršitev postopka, zaradi teh kršitev pa je napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

V postopku, ki je bil opravljen na podlagi 390. člena ZPP/77, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1997 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Tožeča stranka v reviziji sicer zatrjuje, da uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve pravdnega postopka, vendar pa je iz vsebine revizijskih trditev razvidno, da ji ni povsem jasno, katera pravna vprašanja, na katera je potrebno odgovoriti pri obravnavanju odškodninskih zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode, so materialnopravne in katera procesnopravne narave. To ugotovitev potrjujejo revizijske trditve tožeče stranke, da je pritožbeno sodišče kršilo procesne predpise s tem, da je "ocenjevalo višino nepremoženjske škode brez neposrednega izvajanja dokazov, ad hoc, pavšalno in abstraktno ter le z vpogledom listin, ki so v spisu".

Vprašanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni vprašanje procesnega, ampak je vprašanje materialnega prava. Zato je sodišče druge stopnje ob upoštevanju dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, smelo drugače (po njegovem mnenju pravilno) uporabiti materialno pravo. Z drugimi besedami to pomeni, da je, ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava, smelo poseči v višino s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine. Kot je v razlogih svoje sodbe korektno navedlo sodišče druge stopnje (prvi odstavek na tretji strani razlogov sodbe), tak poseg v provostopno sodbo dovoljuje tudi procesni predpis (4. odstavek 373. člena ZPP/77).

Tožeča stranka je v reviziji sicer zapisala, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, vendar pa te revizijske trditve ni z ničimer obrazložila in utemeljila.

Navedla je le, "da je psihična prizadetost tožnice pripeljala do razveze zakonske zveze", vendar pa te revizijske navedbe, ki predstavlja revizijsko novoto, pri odločanju ni bilo mogoče upoštevati (tretji odstavek 385. člena ZP/77).

Ob izostanku opredeljenih revizijskih trditev o tem, zakaj naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava opravilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) in pri tem ugotovilo, da je bilo, ob upoštevanju vseh okoliščin primera (zlasti pa časa, trajanja in intenzivnosti duševnih bolečin, ter v sodbi sodišča druge stopnje izrečno navedene ugotovitve, da so se odnosi med tožečo stranko in njenim možem po razjasnitvi zadeve izboljšali), s prisojo denarnega zadoščenja v znesku 200.000 SIT pravilno uporabljeno materialno pravo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).