Jedro

Tožena stranka ni raziskala in ugotovila dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev obsega denacionalizacije ter pogojev za uporabo izjem iz 19. člena ZDen v postopku denacionalizacije, zato je ostalo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za kulturo RS št. ... z dne 28.8.2008 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za kulturo RS v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 80,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, za čas zamude do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je Ministrstvo za kulturo RS (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) odločilo, da se denacionalizacijski upravičenki Župniji A. (rimskokatoliško župnijstvo B.) s sedežem v B., vzpostavi lastninska pravica na nepremičnini s parc. št. 1998-dvorišče 996 m2, poslovna stavba 792 m2, park 352 m2 in pot 174 m2 vse vpisano v vl. št. 1095 k.o. C. z vknjiženo lastninsko pravico za Občino D.. Pod točko 2, da je zavezana stranka za vrnitev premoženja iz točke 1 izreka odločbe Občina D., dejanski upravljalec nepremičnin pa Center za usposabljanje E.E., katerega ustanovitelj je Občina D. Pod točko 3 je odločilo, da mora zavezana stranka predati nepremičnino iz točke 1 izreka upravičeni stranki postopno v posest skladno z izvršenimi fazami preselitvi, pri čemer znaša rok za končno prepustitev v posest 1 leto od dneva pravnomočnosti odločbe. Pod točko 4 je bilo odločeno, da vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške postopka, pod točko 5 pa, da se po pravnomočnosti izpodbijane odločbe v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v D. po uradni dolžnosti izvedejo spremembe zemljiškoknjižnega stanja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku po tem, ko je Upravno sodišče RS, Oddelek v F. s svojo sodbo opr. št. U 257/2005 z dne 23.2.2006, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 796/2006 z dne 25.10.2007 odpravilo delno odločbo tožene stranke št. ... z dne 12.4.2005 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z navodilom, da zanesljivo ugotovi, ali je podan kateri od razlogov iz 19. člena ZDen. V nadaljevanju izpodbijane odločbe navaja aktivnosti, ki sta jih uporabnik sporne nepremičnine Center za usposabljanje E.E. (v nadaljevanju Center) in denacionalizacijski zavezanec Občina D. izvajala v smeri preselitve dejavnosti Centra iz prostorov sporne nepremičnine. Na glavni obravnavi dne 19.5.2008 je bila sicer denacionalizacijska zavezanka pripravljena skleniti poravnavo, vendar je še zmeraj vztrajala pri zatrjevanju, da so podane ovire iz 19.člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91 do 18/05 odl. US v nadaljnjem besedilu ZDen). Ker med denacionalizacijskim upravičencem poravnava ni bila sklenjena je denacionalizacijski zavezanec – tožeča stranka vztrajala, da se v skladu s stališči Upravnega in Vrhovnega sodišča postavi nov izvedenec gradbene stroke, ki bo ocenil nadomestitvene stroške, še pred tem pa tudi izvedenec šolske stroke, ki bo ocenil, ali bi bila z vrnitvijo nepremičnine v naravi bistveno okrnjena dejavnost centra ter kakšne prostore bi bilo potrebno zagotoviti za nadomestitev obstoječih samostanskih prostorov, saj je G. inženiring v letu 2000 ugotovil, da bi bilo potrebno zagotoviti bistveno večje prostore od obstoječih, prav tako predvidena investicija ne pomeni dokončne prostorske rešitve, saj se z njo znižuje obstoječi standard. Upravljalec nepremičnine in Ministrstvo za šolstvo in šport RS pa naj bi ne glede na sodbo Upravnega sodišča z dne 23.3.2006 in sodbo Vrhovnega sodišča z dne 25.10.2007 nadaljevala z obnovo hiše na parc. št. 2009 k.o. C. za namene domske oskrbe, za štiri učilnice in naj bi v kratkem pričakovala gradbeno dovoljenje za izvedbo delilne kuhinje z jedilnico v šolski zgradbi, za katero naj bi bil načrt izdelan leta 2008 in za katero naj bi imela deloma že zagotovljena proračunska sredstva, manjkajoča sredstva pa naj bi v letu 2008 iskala pri Ministrstvu za šolstvo in šport, ki je v načelu predmetno preselitev razumelo kot interventno soinvesticijo. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke denacionalizacijska zavezanka dejansko zanikala realnost svojih navedb glede obstoja ovir za vrnitev v naravi. Vrednost predmetne investicije v višini cca 135.000 EUR pa je v primerjavi z vrednostjo izgradnje drugega enakega objekta, ki je v cenitvi izdelani po s strani zavezane stranke predlaganem izvedencu H.H. ocenjen na 1.496.600,00 DEM po opisanem očitno za več kot 50 % večja za upravičenca in ne za zavezanca iz česar tožena stranka zaključuje, da ovire za vrnitev podržavljenega samostana v naravi niso izkazane. Glede na dejstvo, da se preselitev dejavnosti zavoda izvaja po fazah ter glede na to, da je upravičena stranka, kot to izhaja iz njenih vlog ter vlog Centra, z razumevanjem sprejela faznost preselitve ter na izjavo upravičene stranke na ustni obravnavi, da lahko izselitveni rok znaša eno leto, z možnostjo podaljšanja, če gradnje in ostale adaptacije ne bi uspele je tožena stranka ob uporabi 2. odstavka 22. člena ZDen določila za celotni prevzem vrnjene nepremičnine v posest rok enega leta od pravnomočnosti odločbe. V zvezi z ugovorom, da se na delu parc. št. 1998 nahaja parkirišče, ki služi celotnemu šolskemu kompleksu in dostopna pot zaradi česar je potrebno navedeno zemljišče šteti kot pozidano zemljišče, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, tožena stranka navaja, da v naravi predstavlja ta del nepremičnine makadamsko dvorišče na katerem so bili parkirani nekateri avtomobili uslužbencev, kar ne pomeni gradbenega objekta po 2. odstavku 32. člena ZDen, zavezanka pa zanj tudi ni mogla predložiti gradbenega dovoljenja. Avtomobili uslužbencev pa se parkirajo tudi pod šolskim poslopjem na obsežnem neizrabljenem makadamskem področju parc. št. 2014. Zavezanka po mnenju tožene stranke tako ni izkazala, da navedene nepremičnine predstavljajo javno dobro ali da so del javne infrastrukture (2. oziroma 3. točka 1. odstavka 12. člena ZDen). Postavitev izvedenca geodetske stroke, ki naj bi ugotovil ali sta navedeni zemljišči pozidani je tako brezpredmetna, saj glede na navedeno posega v področje pravne presoje ministrstva o možnosti vračanja v naravi skladno z ZDen. V zvezi z ugovori denacionalizacijske zavezanke, da se parc. št. 2014 in 2009 k.o. C. nahajata na področju krajinskega parka B. in je zaradi tega nepremičnina prešla v last države, in je na podlagi Zakona o ohranjanju narave (ZON) z njimi prepovedan promet pa je navedla, da je bil predmetni zakon sprejet po uveljavitvi ZDen zaradi česar ne more posegati v pričakovane pravice denacionalizacijskih upravičencev. Upoštevaje katastrske in zemljiškoknjižne podatke ter identifikacijsko potrdilo družbe I. d.o.o. z dne 5.9.2002 izhaja, da sedanja parc. št. 1998 vl. št. 1095 k.o. C., ustreza delu parc. št. 33/2 k.o. D. v stari izmeri cca 300 m2, delu parc. št. stavbna parcela 11 k.o. D. II v stari izmeri 316 m2, delu parc. št. 34/1 k.o. D. II v izmeri 1462 m2 in delu parc. št. 34/2 k.o. D. II v stari izmeri 113m2 ter delu parc. št. 123/2 k.o. D. II v stari izmeri 48 m2. Glede na to, da se za preostale dele podržavljenih premičnin pričakuje nadaljnje identifikacijsko potrdilo in glede na to, da je zgradba podržavljenega samostana skupaj s pripadajočim zemljiščem vknjižena v zemljiško knjigo kot parc. št. 1998 za katero je v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZDen zavezana stranka za vrnitev Občina D. je odločila kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo parc. št. 1998 k.o. C. napačno ugotovljeno, saj del sedanje parc. št. 1998 k.o. C., ki ustreza nekdanji parc. št. 34/2 k.o. C. ne more biti predmet denacionalizacije, saj ni bil niti predmet nacionalizacije niti zahteve za denacionalizacijo. Upravni organ je na obravnavi dne 19.5.2008 denacionalizacijsko upravičenko pozval, da mu predloži identifikacijsko potrdilo za nepremičnine, ki so bile predmet nacionalizacije. Upravni organ pa je nato izdal delno odločbo, ne da bi pridobil novo identifikacijsko potrdilo, ki je glede na spremembe katastrske občine nujno potrebno. Tožeči stranki pa bi morala biti dana tudi možnost, da se o novo pridobljenem identifikacijskem potrdilu lahko izjasni toliko bolj glede na to, da je tožeča stranka že z laičnim pregledom katastrskih podatkov ugotovila, da so bile v postopku denacionalizacije storjene napake. Dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno tudi glede obstoja ovir za vrnitev v naravi. Upravno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS sta toženi stranki naložili, da mora ugotoviti ali nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije služi za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in ali bo z vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti Centra, tega pa upravni organ ni naredil, prav tako pa se v izpodbijani odločbi ni opredelil do tega, ali bi vrnitev nepremičnine v last pomenila bistveno okrnitev možnosti za opravljanje dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja. Zgolj dejstvo, da se je tožeča stranka zaradi odgovornosti do učencev Centra odločila in pričela z aktivnostmi v smeri zagotovitve najnujnejših nadomestnih prostorov v primeru vračila spornega objekta še ne pomeni, da se z vrnitvijo nepremičnin ne bi bistveno okrnila možnost opravljanja dejavnosti. Upravni organ pa tudi nima ustreznega znanja, da bi sam ocenil nadomestitvene stroške za tožečo stranko. Dejansko stanje pa je bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno tudi glede obstoja ovir za vrnitev dela parc. št. 1998 k.o. C., na kateri se nahaja parkirišče in dostopna pot. Navedena parcela je opredeljena kot dvorišče, poslovna stavba, park in pot vse navedeno pa predstavlja skladno z veljavno zakonodajo pozidano stavbno zemljišče. Zaključek tožeče stranke, da so bili na dan ogleda na navedeni parceli parkirana osebna vozila, ki so ogrožala varen prehod gojencev šole v samostan pa ne temeljijo na spisovni dokumentaciji (predvsem ne na zapisniku o ogledu, izvedenem dne 16.3.2005). Tožena stranka tožeče stranke nikoli ni pozvala, da bi predložila gradbeno dovoljenje za navedene objekte, prav tako pa obstoj gradbenega dovoljenja z vidika obstoja ovir po 32. členu ZDen upoštevaje veljavno sodno prakso za odločitev ni relevantna. Ugovarja pa tudi sami denacionalizaciji. Kot temelj za denacionalizacijo tožena stranka navaja 4. člen ZDen, iz odločbe o nacionalizaciji pa izhaja, da je bila za odvzeto premoženje jasno določena odškodnina. Denacionalizacijski upravičenec pa le ugovarja, da te odškodnine ni prejel. Za ugotavljanje, ali je določena odškodnina presegala 30 % pa se uporablja izvedeniško mnenje izvedenca J.J., ki ga v preostalem delu tožena stranka ni sprejela. Glede na spornost same identifikacije parcel, pa tudi niso podane procesne predpostavke za izdajo delno odločbe.

Tožena stranka je sodišču posredovala zadevni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Prizadeta stranka Župnija A. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke glede obstoja ovir iz 1. točke 1. in 3. odstavka 19. člena ZDen ter 32. člena ZDen. V zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem glede uporabe samostana, ki je predmet denacionalizacije navaja, da ni sporno, da se je objekt uporabljal za potrebe otrok, ki so obiskovali šolo Centra. Ob obravnavanju vprašanja ali je možno objekt vrniti denacionalizacijskemu upravičencu, ne da bi prišlo do bistveno okrnjene možnosti izvajanja dejavnosti vzgoje in izobraževanja pa je navedla, da je tožena stranka skupaj s Centrom pripravila načrt postopnega umika šolskih programov iz prostorov samostana. Tožeča stranka je začela pripravljati načrt zato, da bi najceneje poskrbela za Center in se ognila visoki odškodnini. V ta namen je tožeča stranka pristopila k spremembi namembnosti in dozidavi novozgrajenega objekta šole na parc. št. 2014 k.o. C. Prizadeti stranki je nadalje znano, da je Center v letošnjem šolskem letu v samostanu opustil kuhinjo in za svoje gojence hrano dovaža. Ob upoštevanju aktivnosti za nadomestitev kuhinje in jedilnice v skladu s projektom, bi postavitev izvedenca gradbene stroke predstavljala predvsem nepotreben strošek in zavlačevanje postopka. Z obnovo stavbe na parc. št. 2009 k.o. C. za dom in štiri učilnice, pa se bi v celoti poskrbelo za nadomestne prostore, ki so potrebni za preselitev vseh dejavnosti iz samostana. V zvezi z vračilom dela parc. št. 1998 k.o. C. na katerem naj bi se nahajalo parkirišče pa navaja, da ta del parcele po katastrskih podatkih v naravi predstavlja dvorišče, kar je potrebno šteti kot gradbeno parcelo k samostanu, ki se zato skladno z določbo 2. odstavka 32. člena ZDen vrača v naravi. Za preverjanje tega dejstva pa ni potreben izvedenec geodetske stroke, ker gre v obravnavanem primeru za povsem jasno pravno presojo. Pred objektom šole na parc. št. 2014 k.o. C. se nahaja obsežno zemljišče, kjer je možno parkirati avtomobile, razen tega pa je zavezanka na obravnavani lokaciji lastnica kompleksa zemljišč v izmeri 11.425 metrov. V zvezi z zatrjevanjem, da se nepremičnina na parc. št. 1998 k.o. C. nahaja znotraj krajinskega parka B. in da je zaradi tega v skladu z 85. členom Zakona o ohranjanju narave promet nepremičnin omejen, pa dodaja, da samostan ni naravna vrednota, pač pa gre v obravnavanem primeru za sakralni spomenik, kakor ga je opredelila tožeča stranka sama (odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine D. uradne objave št. ...). Ker samostan ni naravna vrednota tudi ni v lasti države, če nepremičnina ni v lasti države zanjo ne velja omejitev, ki jo je določil zakonodajalec v 85. členu ZON. Tožeča stranka pa tudi ugovarja tožbenim navedbam glede pravnega temelja za denacionalizacijo. Obravnavano premoženje je bilo stranki z interesom podržavljeno na podlagi odločbe Komisije za razlastitev pri OLO L. z dne 30.3.1955, to je pred časovno mejo, ki je določena v 4. členu ZDen. Z navedeno odločbo je bila sicer določena odškodnina, kar pa ne pomeni, da naj bi to pomenilo oviro za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, kajti upravičenost do denacionalizacije ni odvisna od tega ali je nekomu bila za razlaščeno premoženje določena odškodnina in ali mu je bilo premoženje podržavljeno neodplačno. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS št. U I 58/04-7 z dne 10.2.2005 (Uradni list RS št. 18/2005), ki je v 4. členu ZDen razveljavilo besedo „neodplačno“, kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi. Sodišču zato predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne, podrejeno pa v primeru, če v predlogu za obnovo postopka ne bo prej odločeno, da odločbo odpravi v delu, ki obsega površino zemljišča v izmeri 167 m2 parc. št. 1998 k.o. C. in zadevo le v tem delu vrne toženi stranki v ponovno obravnavanje.

Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno dejansko stanje glede identifikacije parcel, ki so bile predmet nacionalizacije ter parcel, ki so predmet odločbe o denacionalizaciji. Sporno pa je tudi ali obstajajo za vrnitev denacionaliziranih nepremičnin na parc. št. 1998 in 2000 obe k.o. C. ovire s 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91-I, 56/92-odl.us, 13/93-odl.us, 31/93, 24/95-odl.us, 20/97 – odl.us, 23/97 – odl.us, 65/98, 76/98 – odl.us in 70/98 odl.us, 83/98 – odl.us, 60/99 – odl.us, 66/00, 11/01 – odl.us in 54/02 – odl.us (v nadaljnjem besedilu ZDen), ki določa, da nepremičnine, ki služi za opravljanje državnih organov ali za dejavnost s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, kjer je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, ni mogoče vrniti. V 3. odstavku istega člena ZDen pa je določeno, da se šteje, da bi bili stroški s 1. točke 1. odstavka navedenega člena nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo uporabiti za namen, katerega je služila pred podržavljenjem.

Iz upravnih spisov izhaja, da so bile nepremičnine; stavbna parcela št. 11, zemljiška parcela št. 33/2 – vinograd, parc. št. 34/1 njiva in parc. št. 123/2 njiva, vpisane v vl. št. 2562 k.o. D. podržavljenje podružnici Župnije D., katere naslednica je Župnija A., z odločbo komisije za razlastitev pri OLO L. s sedežem v D. opr. št. ... z dne 3.3.1955, na temelju odloka o razlastitvi z dne 14.10.1948. Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da so bile zgoraj navedene parcele na osnovi citirane odločbe o razlastitvi, odpisane iz navedenega vložka ter vpisane v vložek št. 4616 iste k.o. Iz lista C sedanjega vložka pa je izhajalo, da je ležal podržavljeni samostan kot umetnostni in arhitekturni spomenik na parcelah št. 11, 33/2 in 34/1 vse k.o. D. Zgradba podržavljenega samostana je skupaj s sedaj pripadajočimi zemljišči k zgradbi vknjižena kot parc. št. 1998 v vložek vl. št. 1059 k.o. C., z vknjiženim lastnikom Občine D. kot ustanoviteljem Centra za usposabljanje E.E., pred tem z vknjiženo družbeno lastnino v uporabi vzgojnega zavoda E.E. Poleg novoustanovljene parcele št. 1998, k podržavljenemu samostanskemu kompleksu po sedanjem stanju sodi še novoustanovljena parc. št. 2000 park ter novoustanovljena parc. št. 2001 pot in park in funkcionalni objekt. Z zgoraj navedenimi nepremičninami upravlja od podržavljanja dalje Center za usposabljanje E.E. Ugovor tožeče stranke, kateremu pritrjuje tudi denacionalizacijski upravičenec, da je bilo dejansko stanje glede identifikacije nacionaliziranih parcel nepravilno in nepopolno ugotovljeno je utemeljen. Zaradi navedenega je sodišče že iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo, v ponovnem postopku bo morala tožena stranka pravilno in popolnoma ugotoviti identifikacijo nacionaliziranih parcel, kar je osnovni pogoj za izdajo morebitne odločbe o vrnitvi nacionalizirane nepremičnine v naravi. To sodišče je že v svoji sodbi U 257/2005-10 z dne 23.2.2006 ugotovilo, da sta dva izvedenca – cenilca različno ocenila vrednost podržavljenih nepremičnin, predvsem pa popolnoma nasprotujoče ocenila stroške za nadomestilo podržavljene nepremičnine, pri tem pa ne prvi ne drugi izvedenec, predvsem svojih ugotovitev glede višine stroškov, za nadomestilo nepremičnine nista podkrepila s konkretnimi izračuni. Eden izvedenec je le zaključil, da stroški gradnje nadomestnega objekta ne morejo biti za upravičenca višji od 50 % , drugi izvedenec pa, da bi za zavezanca nastali za več kot 50 % večji stroški kot bi bili stroški za upravičenca, če bi želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo vzpostaviti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da je v tem delu odločitev tožene stranke vsaj preuranjena. Ravno tako pa je tudi preuranjena odločitev v delu, ko se ugotavlja ali bi bila z vrnitvijo navedenih nepremičnin v naravi bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti Centra. Sodišče pri tem opozarja, na ugotovitve izvedenca gradbene stroke J.J., da je v času izdelave izvedeniškega mnenja zavezanec uporabljal objekt v povezavi s celotnim novo prizidanim kompleksom in da bi moral za svoje dijake zagotoviti nov bivalni objekt, v kolikor bi se nepremičnina vrnila v naravi. Okolje B., na katerem se nahaja Center za usposabljanje E.E. je opredeljeno kot krajinski park, zato je vprašljivo, ali bi bila gradnja takega objekta na podlagi veljavne prostorske dokumentacije sploh mogoča. Tožena stranka dejanskega stanja v tej smeri ni popolno ugotovila. Sklicevanje tožene stranke na časopisne članke ter ugotovitve, ki jih je upravni organ sam ugotovil na kraju samem, na katere pa stranke niso imele možnosti dajanja pripomb in nasprotnih dokazov ni mogoče upoštevati, saj so bila pri tem kršena pravila postopka.

Ker torej tožena stranka ni raziskala in ugotovila dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev obsega denacionalizacije ter pogojev za uporabo izjem iz 19. člena ZDen v postopku denacionalizacije, je ostalo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi iz navedenih razlogov ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo iz razloga 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na 3.odstavku 25. člena ZUS-1. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške odmerjene v skladu z 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS št. 24/07) v višini 80,00 EUR.