Jedro

Tožena stranka bi morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik v Bolgariji v primeru predaje dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo na način, kot je to predlagano v izvedeniškem mnenju. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da kljub temu, da pri tožniku ni podana huda duševna bolezen (npr. psihoze in posledično motene realitetne kontrole ter motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja), pa je vendarle izkazano, da ima psihične težave. Po mnenju izvedenke je predaja tožnika v Republiko Bolgarijo sicer mogoča, vendar le ob predpogoju, da se bo tudi tam nadaljevalo njegovo zdravljenje tako z zdravili kot tudi z ustreznim psihiatričnim vodenjem, zaradi česar je izvedenka tudi predlagala preventivne ukrepe ter zapisala, da mora biti zagotovljena ustrezna psihološka in psihosocialna podpora na obeh straneh, torej v primeru izročitve, tudi Republike Bolgarije. Iz odgovora pristojnih bolgarskih organov, s katerimi sprejemajo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pa je razvidno zgolj to, da bo azilni postopek potekal v skladu z evropsko zakonodajo in nacionalno zakonodajo. Tak odgovor pa ne more nadomestiti individualnega zagotovila, da bo tožnik dejansko tudi prejel zdravniško pomoč in oskrbo, in ki bi predstavljalo specifično individualno jamstvo za njegov konkreten primer.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3336/2025/11 (1221-06) z dne 18. 12. 2025 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 25. 9. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 17. 9. 2025 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne baze EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen, in sicer 2. 9. 2024 v Republiki Bolgariji. Glede na navedeno je pristojnemu organu Bolgarije v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 25. 9. 2025 prejela odgovor, da Bolgarija sprejema pristojnost za obravnavo tožnika na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe.

3.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

5.Tožnik je v postopek predložil tudi prostoročno zapisan izvid, ki ga je spisal prof. dr. A. A. dr. med., specialist psihiatrije in klinične farmakologije, iz katerega je razvidno, da je zdravnik na podlagi pregleda zapisal diagnozo D 43.1, s katero se označuje posttravmatska stresna motnja.

6.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo trditev, da se ne želi vrniti v Bolgarijo, utemeljuje s tem, da je bil tam deležen slabe zdravstvene oskrbe, slabe prehrane in slabih življenjskih razmer ter poniževalnega ravnanja in ustrahovanja. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka citira sodbo Sodišča EU v zadevah C-185/24 in C-189/24, kjer je med drugim navedeno, da morajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu dosegati posebej visok prag resnosti in da ta prag ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Tožnik pa se ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju, saj sta mu bili zagotovljeni tako hrana kot nastanitev, zagotovljena pa mu je bila tudi zdravniška oskrba. Zgolj dejstvo, da zagotovljena hrana in zdravniška oskrba nista bili primerni, ni mogoče šteti kot sistemske pomanjkljivosti v sistemu sprejema prosilcev. Glede navedb tožnika, da si je moral sam kupovati potrebna zdravila, tožena stranka pojasnjuje, da so prosilci v popolnoma enakem položaju kot državljani Republike Bolgarije, kot izhaja iz javno dostopnih informacij. Posamezne pritožbe na račun bivalnih okoliščin pa so prisotne v vseh državah članicah, še posebej v tistih, ki so izpostavljene krepitvi migracijskega pritiska, med katerimi je tudi Slovenija. Prisotnost insektov v nastanitvenih kapacitetah je neizogibna in je ni mogoče obravnavati kot pomanjkljivost v sistemu sprejema. Iz javno dostopnih podatkov pa je razvidno, da so bile na področju zatiranja zajedavcev aktivne tudi pristojne službe in nevladne organizacije. Tožena stranka tudi ni našla podatkov, ki bi potrjevali tožnikove navedbe, da so tujci ali prosilci kjerkoli prisiljeni bivati in spati neprestano izpostavljeni lučem. Tožnik ni posredoval morebitnih gradiv, s katerimi bi lahko podkrepil te svoje navedbe. Zavrnitev prošnje za azil v Bolgariji pa tudi ne pomeni sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku ali nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. V pristojni državi članici ima prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če prosilec v pristojni državi članici izgubi status prosilca, ga tudi kot tujca v postopku odstranitve iz države še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju.

7.Glede zdravstvenega stanja tožnika pa tožena stranka ugotavlja, da iz zdravniškega izvida ni razvidno, da bi lečeči zdravnik prepoznal katerokoli od bolezenskih stanj, ki bi bilo tako resno, da bi lahko šlo za ogrožujoče okoliščine, ki bi ob zapisani obrazložitvi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.

8.Tožena stranka je prejela tudi dokument "Informacije o stanju v Bolgariji" in ga preučila. Iz predloženih informacij, med drugim tudi iz poročil AIDA, izhaja, da se od leta 2015 razmere v nacionalnih sprejemnih centrih v Bolgariji slabšajo, pri čemer je podpora omejena na namestitev, prehrano in osnovno zdravstveno pomoč brez zagotavljanja psihološke oskrbe ali pomoči. Tožena stranka izpostavlja, da je iz aktualnejših virov razvidno, da število prosilcev v Bolgariji upada, kar je vodilo tudi k temu, da so Zdravniki brez meja zaustavili svoje delovanje v centru Harmlanli. Glede navedb o korupciji in kriminalnih združbah pa tožena stranka poudarja, da prisotnost teh elementov sicer predstavlja zaskrbljujoč trend, vendar pa ni razvidno, da bi bila prosilcem zaradi tega zavrnjena pravica do nastanitve, ustrezne obravnave ali zdravstvenega varstva med njihovim bivanjem v Bolgariji.

9.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka navaja, da je tožnika seznanila z informacijami o dublinskih povratnikih v Republiki Bolgariji, ki jih je sama pridobila. Na te informacije je pooblaščenka tožnika tudi podala svoj odgovor, do katerega se tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa opredeljuje. Tožena stranka zaključuje, da niso podani razlogi, zaradi katerih bi Republika Slovenija lahko prevzela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

10.Tožnik v tožbi izpodbija stališče tožene stranke, da za predajo Republiki Bolgariji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Navaja, da iz sodne prakse izhaja načelno mnenje, da če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi prevali na toženo stranko. Tožnik meni, da je temu pravnemu kriteriju zadostil in vztraja pri vseh posredovanih informacijah s strani njegovih pooblaščencev glede bolgarskega azilnega sistema in položaja dublinskih povratnikov. Tožnik je poudaril zares neznosne bivanjske razmere v nastanitvenem centru v Bolgariji. Največji problem je bila čistoča in izjemno slaba prehrana, nujno plačljiva zdravstvena oskrba in sistematični represivni vtis bivanja s tem, ko so vedno bile prižgane luči v vseh prostorih in ni bilo ogrevanja ne ventilacije poleti ter izjemno odklonski odnos varnostne službe, da naj tožnik odide iz države, saj nikoli ne bo dobil azila kot sirski državljan. V Republiki Bolgariji je bil že izpostavljen poskusu deportacije brez individualne presoje tveganja po pravnomočno zavrnjeni sodni odločitvi glede mednarodne zaščite. Zatrjuje, da Bolgarija krši načelo nevračanja. V njegovem primeru so sistemske pomanjkljivosti ne le teoretične, temveč tudi že uresničene. Sirski državljani so bili tako ali drugače predani v Turčijo iz Bolgarije. Če je Bolgarija formalno potrdila sprejem, to niso individualna jamstva in tudi, če bi slednje izdala, bi bila zaradi preteklega poskusa deportacije neverodostojna. Tožnikovo lastno doživetje deportacije kaže na sistemske pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu.

11.Nadalje navaja, da mora biti s strani migracijskega organa pristojne države opravljena individualna presoja zdravstvenega stanja prosilca, torej konkretna in individualna in ne zadošča v primeru dvoma le pavšalna ocena. Če obstaja tveganje za zdravje, je predaja možna le, če odgovorna država zagotovi neprekinjeno zdravstveno oskrbo v državi predaje, potrdi dostop do ustreznega zdravljenja takoj po predaji in da so podana specifična individualna jamstva po predaji. To pomeni verodostojen prevzem zdravstvene oskrbe točno imenovanega lečečega zdravnika, kje se nahaja zdravstvena ustanova, ali so zdravila primerljiva že predpisanim in ali mu bodo vse specialistične dejavnosti zdravstvenih pregledov nudene pravočasno. Tožnik trpi za posttravmatsko stresno motnjo, depresivno motnjo, ki je ponavljajoča, z jasno prisotno samomorilno ideacijo, kot je razvidno iz razpoložljive dokumentacije. Tožnik zatrjuje, da ni zmožen prisilnega transporta, izredno ga skrbi nepredvidljivost samega postopka, neizogibne so prekinitve terapevtskega odnosa z lečečim zdravnikom. Zatrjuje, da obstaja resna nevarnost akutnega poslabšanja njegovega psihičnega stanja, povečano tveganje samomorilnega vedenja in bi zanj predaja zagotovo povzročila nepopravljivo škodo za njegovo zdravje in mu ogrozila življenje. Tožniku mora biti zagotovljena stabilna in kontinuirana psihiatrična oskrba, prekinitev zdravljenja ali prisilna premestitev pa predstavlja resno klinično nesprejemljivo tveganje in zgolj splošna zagotovila bolgarske dublinske pisarne o domnevnem zagotovljenem primernem dostopu do zdravstvenega sistema ne zadoščajo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

12.Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP, nastala bi mu težko popravljiva škoda. Sklicuje se na zdravstveno stanje, ki je z vso možno skrbjo zagotovljeno s strani socialne službe azilnega doma glede psihosocialne obravnave kot tudi s strani nevladnih organizacij. Bil je tudi hospitaliziran v skladu z navodili lečečega psihiatra na oddelek B. zaradi določenih samomorilnih vzgibov. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in s sklepom I U 2162/2025 z dne 9. 1. 2026 izvršitev izpodbijanega sklepa odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Ključni razlog za izdajo začasne odredbe je bil, da ni mogoče spregledati, da je iz zapisnika o osebnem razgovoru mogoče sklepati, da so tožnikova samomorilna nagnjenja povezana prav z njegovo vrnitvijo v Republiko Bolgarijo, saj je na osebnem razgovoru rekel, da je v Bolgariji vsak dan razmišljal, da bi naredil samomor in da je bolje zanj, da naredi samomor, kot da je vrnjen v Bolgarijo ter da raje umre tukaj v Sloveniji, kot da se vrne nazaj v Bolgarijo in da če tukaj ne bi jemal zdravil, bi naredil samomor.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so materialnopravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi tožena stranka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Bolgariji. Kljub temu je tožena stranka pred izdajo sklepa v predmetni zadevi presojala ustrezno posodobljene podatke o razmerah v Republiki Bolgariji in tudi od pooblaščencev tožnika prejela "Informacije o stanju v Republiki Bolgariji". Navedene informacije je tudi upoštevala pri presoji v predmetni zadevi in se do njih opredelila v izpodbijanem sklepu. Prišla je do zaključka, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Posplošene navedbe, ki zadevajo bivanje v nastanitvenih kapacitetah za prosilce, kot take ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti, temveč so odraz realnosti v večini držav Evropske unije, vključno z Republiko Slovenijo. Razumljivo je, da v azilnem domu ne morejo zagotoviti prehrane, ki bi ustrezala preferencam vseh nastanjenih. Glede kupovanja zdravil pojasnjuje, da so prosilci v Republiki Bolgariji v popolnoma enakem položaju kot državljani te države. Glede tožbenih navedb, da naj bi tožniku v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo grozila vrnitev v izvorno državo, pa tožena stranka izpostavlja, da ne ob vložitvi tožbe ne tekom upravnega postopka tožnik ni predložil nikakršnega neposrednega pričevanja ali dokazila, iz katerega bi bilo to mogoče sklepati. V Bolgariji bo imel možnost ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, v primeru, če je bila že izdana meritorna odločitev, pa sledi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, tako kot v Republiki Sloveniji. Glede zdravstvene oskrbe pa tožena stranka navaja, da je bila tožniku le-ta v Bolgariji omogočena. Iz besedila zdravniških izvidov pa ni razvidno, da bi lečeči zdravnik v zdravstvenem stanju tožnika prepoznal katero od stanj, ki bi lahko dokazovale nezmožnost odhoda ali predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP. Tožena stranka do izdaje odgovora na tožbo ni prejela nobenega dodatnega gradiva, na podlagi katerega bi bilo mogoče razbrati in zaključiti, da predaja tožnika ne bi bila mogoča in glede na njegovo zdravstveno stanje neprimerna. V primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo bo njegovo zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano. Tožena stranka pa pritrjuje tožeči stranki glede tega, da je treba sprejeti vse ukrepe, da zaradi predaje ne bo trpelo zdravje tožnika. Ob predaji tožnika Republiki Bolgariji bo pristojnemu organu Republike Bolgarije posredovala zdravstvene podatke, potrebne za zagotovitev ustrezne zdravstvene oskrbe ali zdravljenja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v obravnavani zadevi s sklepom I U 2162/2025 z dne 16. 1. 2026 postavilo izvedenko psihiatrične stroke dr. C. C., dr. med., sodno izvedenko za psihiatrijo, ker je tožnik v tožbi navajal, da ima samomorilne vzgibe, pri čemer se sklicuje na dva zdravniška izvida specialista psihiatrične stroke, iz katerih izhaja, da tožnik trpi za posttravmatsko stresno motnjo in ker razmišljanje o samomoru izhaja tudi iz izvida prof. dr. A. A. z dne 16. 10. 2025 ter iz zapisnika o osebnem razgovoru in iz vloge z dne 13. 1. 2026. Izvedenki je naložilo, da odgovori na vprašanja, ali je pri tožniku prisotna kakršnakoli duševna motnja ali duševna bolezen in če da, katera, nadalje kako se ta duševna motnja oziroma duševna bolezen odraža v razmišljanju in vedenju tožnika in ali so morebitne tožnikove duševne motnje oziroma bolezni take narave, da preprečuje njegovo predajo Republiki Bolgariji in zaradi katere bi se ob predaji Bolgariji njegovo zdravstveno stanje znatno poslabšalo.

Sodišče je dne 29. 4. 2026 prejelo psihiatrično izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da izvedenka ne ugotavlja znakov prave in hude duševne bolezni, da ne ugotavlja simptomov katere od psihičnih motenj, pač pa je stopnjevanje psihičnih težav in samomorilnih groženj posledica prilagoditvene motnje ob stiski zaradi vračanja v Republiko Bolgarijo, vsaj v delu pa tudi poskusa vplivanja na sodno odločitev. V primeru izročitve tožnika v Republiko Bolgarijo ob predpogoju, da predaja poteka ob upoštevanju psihološke ranljivosti osebe ter ustrezni psihološki podpori, torej da tožnik nadaljuje z jemanjem predpisanega zdravila in ima možnost zdravniškega oziroma po potrebi psihiatričnega vodenja, pri njem ne obstaja nevarnost za znatno ali nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja. Ob podanih ugotovitvah njegovega stanja bi lahko prišlo do prehodnega, reaktivnega poslabšanja njegovega psihičnega stanja, ta se lahko kaže kot prehodno povišana stopnja tesnobe, napetosti, stopnjevanje depresivnih občutkov, kar pa ni znatno ali nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja. V primeru predaje predlaga ustrezno pripravo in preventivne ukrepe, psihološko in medikamentozno podporo, ki bi tožniku omogočila ustrezno in zadostno varstvo njegovega zdravstvenega stanja. To pa se lahko zagotovi z ustrezno psihološko in psihosocialno podporo na obeh straneh postopka ter prehodno medikamentozno podporo pred, med in po predaji. Psihiatri v Republiki Bolgariji uporabljajo ista zdravila kot v Sloveniji.

Sodišče je obema strankama poslalo izvedensko mnenje v morebitne pripombe. Pripombe je podala le pooblaščenka tožnika, ki meni, da se mnenje ne osredotoča na psihične posledice prisilne predaje. Izvedensko mnenje po njenem mnenju ne odgovori na bistveno vprašanje, ali bi prekinitev terapevtskega procesa, izguba stabilnega okolja ter prisilna predaja Bolgariji lahko povzročila relaps, ponovno samomorilno ogroženost ali psihično destabilizacijo. Poleg tega mnenje tudi podaja kategorične izjave o bodočem zagotavljanju tožnikove zdravstvene oskrbe v Bolgariji. Trenutna stabilnost tožnika je rezultat intenzivnega, strokovnega in multidisciplinarnega podpornega sistema v Republiki Sloveniji, ne pa dokaz odsotnosti tveganj ob bistveni spremembi okoliščin. Izvedensko mnenje ne predstavlja zadostne podlage za sklep o varni predaji. V delu, kjer kategorično zaključuje, da bo tožniku v Bolgariji zagotovo zagotovljena vsa ustrezna psihološka, psihosocialna in medikamentozna podpora, presega okvir medicinske stroke ter posega na področje pravne in sistemske presoje, ki mora temeljiti na celoviti oceni objektivnih informacij o dejanskih razmerah v državi predaje. Ni mogoče z zadostno mero sprejeti zaključka izvedenke, da mu bo po predaji dejansko zagotovljena primerljiva raven podpore in stabilnosti. Tožnik predlaga, da se izvedensko mnenje oceni z ustrezno zadržanostjo in da se izvedenko pozove k dopolnitvi mnenja oziroma da se pridobi novo izvedensko mnenje.

Sodišče je v obravnavani zadevi dne 22. 5. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Zavrnilo pa je dokazni predlog tožeče stranke, naj sodišče od izvedenke zahteva dopolnitev mnenja ali pa da postavi novega izvedenca. Sodišče namreč ne dvomi v strokovnost izvedenke ter da je mnenje izdelano po pravilih stroke. Izvedenka je odgovorila na vsa vprašanja, mnenje pa je dovolj razumljivo, jasno in natančno in ni razloga niti po dopolnjevanju niti po postavitvi novega izvedenca.

Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri razlogih, zaradi katerih ne bi želel biti vrnjen v Bolgarijo, kot jih je navedel že na zaslišanju pri toženi stranki. Če bi se vrnil v Bolgarijo, bi ga tam zaprli za eno leto ali leto in pol brez razloga. Sama misel, da bi se vrnil v Bolgarijo, ga spravi v depresijo, zaradi česar se zelo slabo počuti. Tri dni pred današnjo obravnavo ni spal, kar potrjuje tudi poročilo zdravnika in zaradi tega se tudi slabo počuti. Najraje bi umrl, kot da bi se vrnil nazaj v Bolgarijo. Tja se zaradi grdega ravnanja ne želi vrniti, medtem ko se je v Sloveniji integriral in se uči jezika ter se tu počuti kot doma. Vrnitev v Bolgarijo bi zanj pomenila smrt. V Bolgariji je bil 9 mesecev, pri tem je bil 20 ali 25 dni v zaprtem delu, nato so ga odpeljali v odprti del kampa azilnega doma. Prejel je odločitev o njegovi prošnji, ki je bila zavrnilna, vendar je že pred tem želel zapustiti Bolgarijo. Zoper zavrnilno odločitev se je pritožil. Če ne bi zapustil Bolgarije, bi prav gotovo naredil samomor.

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka odločila, da je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Bolgarija, je določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Bolgarija odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je bil s strani bolgarskih pristojnih organov tožnik vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito. Vendar pa je po mnenju sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da če obstaja tveganje za zdravje, je predaja možna le, če odgovorna država zagotovi neprekinjeno zdravstveno oskrbo v državi predaje in potrdi nemudoma dostop do ustreznega zdravljenja takoj po predaji in da so podana specifična individualna jamstva po predaji. Strinja se s tožečo stranko v tem, da je treba pridobiti jamstva v zvezi z ustrezno zdravstveno oskrbo, primerljivimi zdravili, ki so že predpisana in da bodo vse specialistične dejavnosti zdravstvenih pregledov v primeru duševnih motenj tožnika nudene pravočasno ter ali bo imel zagotovljeno poleg medikamentozne terapije tudi psihosocialno oskrbo.

Kot izhaja iz že citiranega izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke je v mnenju sicer res navedeno, da stopnjevanje psihičnih težav in samomorilnih groženj ni posledica hude duševne bolezni, pač pa posledica prilagoditvene motnje ob stiski zaradi vračanja v Republiko Bolgarijo in res je navedeno, da pri tožniku ne obstaja nevarnost za znatno ali nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, vendar je to vezano na predpogoj, da bo predaja potekala ob upoštevanju psihološke ranljivosti osebe ter ustrezni psihološki podpori, torej da bo tožnik nadaljeval z jemanjem predpisanega zdravila in imel možnost zdravniškega oziroma po potrebi psihiatričnega vodenja. Izvedenka predlaga, da se v primeru predaje izvede ustrezno pripravo in preventivne ukrepe, psihološko in medikamentozno podporo, ki bi tožniku omogočila ustrezno in zadostno varstvo njegovega zdravstvenega stanja. Ta se lahko zagotovi z ustrezno psihološko in psihosocialno podporo na obeh straneh postopka ter prehodno medikamentozno podporo pred, med in po predaji. Na podlagi izvedenskega mnenja bi zato tožena stranka po mnenju sodišča morala pridobiti posebno zagotovilo strani pristojnih bolgarskih organov, da bo tožniku to tudi omogočeno, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče EU je v zadevi C-578/16 proti Sloveniji zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Dublinske uredbe opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Sodišče je izpostavilo, da morajo države članice, ki jih zavezuje direktiva o sprejemu, prosilcem za azil tudi v okviru postopka na podlagi Dublinske uredbe zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno. Kljub temu pa po presoji Sodišča EU ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. V tem okviru je treba ugotoviti, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena. Po presoji Sodišča EU to pomeni, da če prosilec za azil v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Dublinske uredbe, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njimi in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje za zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje. V tem okviru morajo po presoji Sodišča EU organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Dublinska uredba, in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti.

Po presoji sodišča iz izvedenskega mnenja izhaja, da kljub temu, da pri tožniku ni podana huda duševna bolezen (npr. psihoze in posledično motene realitetne kontrole ter motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja), pa je vendarle izkazano, da ima psihične težave. Ne gre namreč spregledati, kot je bilo že pojasnjeno, da je po mnenju izvedenke predaja tožnika v Republiko Bolgarijo sicer mogoča, vendar le ob predpogoju, da se bo tudi tam nadaljevalo njegovo zdravljenje tako z zdravili kot tudi z ustreznim psihiatričnim vodenjem, zaradi česar je izvedenka tudi predlagala preventivne ukrepe ter zapisala, da mora biti zagotovljena ustrezna psihološka in psihosocialna podpora na obeh straneh, torej v primeru izročitve, tudi Republike Bolgarije. Zaradi tega bi morala tožena stranka pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik v Bolgariji v primeru predaje dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo na način, kot je to predlagano v izvedeniškem mnenju. Iz odgovora pristojnih bolgarskih organov, s katerimi sprejemajo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pa je razvidno zgolj to, da bo azilni postopek potekal v skladu z evropsko zakonodajo in nacionalno zakonodajo. Tak odgovor pa ne more nadomestiti individualnega zagotovila, da bo tožnik dejansko tudi prejel zdravniško pomoč in oskrbo, in ki bi predstavljalo specifično individualno jamstvo za njegov konkreten primer. Zaradi tega zgolj splošna navedba, da bodo v azilnem postopku upoštevani evropska in nacionalna zakonodaja v konkretnem primeru ne zadošča. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi navedla, da bo pristojnim organom v Bolgariji posredovala dokumentacijo tožnika, da se bodo pripravili na njegov sprejem, vendar pa to še vedno ni isto kot prejem individualnega zagotovila, da bo tožnik tam deležen ustrezne zdravstvene oskrbe, kot je to priporočeno v izvedeniškem mnenju.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo iz navedenih razlogov treba pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik v Bolgariji dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje in kot je to navedeno v izvedeniškem mnenju.

Ker je sodišče sklep odpravilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do vseh ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.