Jedro

Obtožnica je procesni akt, s katerim upravičeni tožilec določeno osebo obtoži za kaznivo dejanje in predlaga, da sodišče razsodi o predmetu obtožbe. Z njo je določen subjekt in objekt sojenja in s tem okvir odločbe, ki jo lahko izda sodišče v konkretni kazenski zadevi. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že bilo sprejeto stališče, da se obramba do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, lahko opredeli šele, ko je seznanjena s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oziroma utemeljenega suma. To ima za posledico, da začne 24-urni rok teči šele z vročitvijo celotne obtožnice.

Iz procesnopravno relevantnih dejstev in okoliščin je najprej razvidno, da je bil obdolženčevi zagovornici dne 26. 8. 2021 poslan dokument, ki ga je sodišče štelo za obtožnico, po "navadni" elektronski pošti. Takšnega načina vročanja zakon za odločbe, od katerih teče rok za pritožbo, ne predpisuje, četudi gre za priporne zadeve, pri katerih morajo sodišča postopati še posebej hitro. Sodna pisanja se sicer lahko vročajo tudi elektronsko, vendar le po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo (117.a člen ZKP) na način, kot ga podrobneje določi minister, pristojen za pravosodje (peti odstavek 117. člena ZKP). Pravilnik o elektronskem poslovanju v kazenskem postopku še ni bil sprejet, kar pomeni, da vročanje po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo tehnično še ni izvedljivo. Sodišče bi lahko torej obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora skladno z zakonom vročalo le na preostale načine iz prvega odstavka 117. člena ZKP, ne pa po "navadni" elektronski pošti. Glede na navedeno domneva, ki jo v razlogih izpodbijanega sklepa navaja pritožbeno sodišče, in sicer, da je bila obdolženčeva zagovornica dne 26. 8. 2021 seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora in vloženo obtožnico, za (polno) uresničevanje načela enakega varstva pravic ne zadostuje, saj ni izkazano, da je bila vročitev obdolženčevi zagovornici opravljena skladno z določbami ZKP o vročanju.

Nadalje je iz primerjave obtožnice, ki jo je državno tožilstvo vložilo na sodišče in je bila obdolženčevi zagovornici (pravilno) vročena dne 9. 9. 2021 in dokumenta, ki ga je po „navadni“ elektronski pošti prejela dne 26. 8. 2021, razvidno, da se dokumenta med seboj razlikujeta. Ne le, da "obtožnica“, ki je bila obdolženčevi zagovornici posredovana v ODT formatu z "navadno" elektronsko pošto, ni bila podpisana s strani državne tožilke, ki jo je vložila in opremljena z ustreznim žigom, ki zagotavlja verodostojnost dokumenta, temveč v njej tudi ni bilo sprotnih opomb, ki vsebinsko pojasnjujejo izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov in napotujejo na ustrezne listovne številke v kazenskem spisu. Takšnih sprotnih opomb je bilo v vloženi obtožnici kar 108, obdolženčeva zagovornica pa z njimi ni bila seznanjena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavita.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 11256/2021 z dne 30. 8. 2021 zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil dve kaznivi dejanji pranja denarja po četrtem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in hudodelskega združevanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 294. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 11256/2021 z dne 20. 9. 2021 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče obdolžencu kršilo pravico do obrambe oziroma izjave, ker je odločalo o predlogu za podaljšanje pripora, ne da bi z njim seznanilo obdolženčevo zagovornico in ji dalo možnost, da se do njega opredeli, da je v izpodbijanem sklepu podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sklep sodišča prve stopnje "dobesedni prepis vsebine obtožnice" in, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavi in obdolženca izpusti na prostost. 3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je pri vročitvi obtožnice obdolženčevi zagovornici sicer prišlo do napak, ki pa niso vplivale na obdolženčevo pravico do izjave in učinkovite obrambe, ker je zagovornica imela možnost, da se seznani z obtožnico in predlogom za podaljšanje pripora in nanj poda odgovor, česar pa ni storila. Navaja še, da je sodišče prve stopnje opravilo skrbno in temeljito presojo obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, da je še vedno podan priporni razlog begosumnosti in, da zahteva na več mestih podaja svojo dokazno oceno, ki ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena. Slednja je v izjavi izrazila nestrinjanje s stališčem Vrhovnega državnega tožilstva ter poudarila, da je sodišče zagovornici v izjavo zavestno poslalo pisanje, ki ga ni mogoče šteti za obtožnico.

B.

5. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je bila obdolžencu kršena pravica do izjave oziroma obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vložnica kršitev utemeljuje z navedbami, da je bila z vloženo obtožnico in predlogom za podaljšanje pripora seznanjena šele dne 9. 9. 2021, ko je bil zoper obdolženca že podaljšan pripor. Poudarja, da ji dne 26. 8. 2021 obtožnica ni bila pravilno vročena, ker je po elektronski pošti prejela "le nekakšno pisanje v obliki datoteke v formatu ODT", ki ni bilo podpisano in opremljeno z žigom. Kasneje je ugotovila, da to pisanje ni imelo sprotnih opomb, ki jih vsebuje obtožnica. Te opombe so bile za zunajobravnavni senat pomembne, saj jih je povzel v izpodbijanem sklepu. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je zunajobravnavni senat, upoštevaje časovno sosledje ravnanj, sprejel odločitev o podaljšanju pripora, ne da bi obdolženčevi obrambi dal možnost, da se s predlogom za podaljšanje pripora seznani in do njega opredeli, zato niso bili izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji, ki morajo obstajati pred odločanjem o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora.

6. Iz podatkov kazenskega spisa, izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora in zahtevi za varstvo zakonitosti priložene dokumentacije so razvidna naslednja procesnopravno relevantna dejstva in okoliščine: – Okrožno sodišče v Ljubljani je obtožnico zoper obdolženega A. A. in soobdolžence prejelo skupaj s predlogom za podaljšanje pripora dne 26. 8. 2021; – strojepiska je po odredbi okrožne sodnice dne 26. 8. 2021 ob 14.57 uri skušala vzpostaviti telefonski kontakt z zagovornico, vendar je ni uspela priklicati. Od nje je prejela SMS sporočilo z naslednjo vsebino: "Sem zasedena, pošljite SMS ali e-mail na ... Hvala."; – dne 26. 8. 2021 ob 15.06 uri je obdolženčeva zagovornica od pošiljateljice "..." prejela elektronsko sporočilo s priponko v formatu ODT. Iz elektronskega sporočila je bilo razvidno, da je v prilogi drugopis obtožbe (pravilno obtožnice) in, da lahko zagovornica v 24 urah poda odgovor glede predloga državnega tožilstva za podaljšanje pripora; – zagovornica je dne 26. 8. 2021 ob 22. 15 uri sodišču po elektronski pošti odgovorila, da je z elektronskim sporočilom seznanjena in da ga je prebrala; – zagovornica na predlog za podaljšanje pripora ni odgovorila, temveč je dne 27. 8. 2021 sodišču s priporočeno pošiljko poslala dopis,1 da ni prejela obtožnice, temveč pisanje v obliki datoteke, ki ni bilo podpisano in opremljeno z žigom. Sodišče je zagovorničino vlogo prejelo dne 31. 8. 2021; – sodišče prve stopnje je o podaljšanju pripora odločilo dne 30. 8. 2021. Štelo je, da je bila obdolženčeva zagovornica s predlogom za podaljšanje pripora seznanjena, vendar se o njem ni izjavila; – sodišče prve stopnje je obdolženčevi zagovornici dne 9. 9. 2021 priporočeno po pošti vročilo obtožnico; – zahtevi za varstvo zakonitosti priloženi dokument, ki ga je zagovornica prejela po elektronski pošti dne 26. 8. 2021, potrjuje trditve zahteve, da na njem ni žiga in podpisa državne tožilke, ki je vložila obtožnico, prav tako pa se po vsebini v celoti ne ujema z obtožnico, ki se nahaja v kazenskem spisu. Na njem manjkajo vsebinske opombe, ki pretežno pojasnjujejo tožilsko videnje vsebine prikritih preiskovalnih ukrepov, v njih pa so navedene tudi listovne številke spisa, na katerih se nahajajo posamezni dokazi.2

7. V obravnavanem primeru je državno tožilstvo predlog za podaljšanje pripora zoper obdolženca podalo v obtožnici. Gre torej za procesno situacijo iz drugega odstavka 272. člena ZKP, ki na zakonski ravni opredeljuje ustavno dolžnost sodišča po zagotavljanju kontradiktornosti v primeru podaljšanja pripora. Po tej določbi sodišče obdolženca, ki je v priporu, pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog za podaljšanje pripora, ki je podan v obtožnici. Pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je namreč ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v vsakem sodnem postopku. Gre za pravico do izjave oziroma kontradiktornosti, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), konkretizirana pa je v določbi 29. člena Ustave (temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku). Stranka mora imeti ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Da ta pravica ni le navidezna, pač pa realna in učinkovita, mora biti stranki predhodno omogočeno, da izve za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Šele potem lahko o njih odloči sodišče. Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. Vročitev obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter nato spoštovanje 24-urnega roka, do izteka katerega ima obramba pravico, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, ki so navedeni v pripornem predlogu, in dokazih, na katere se predlog opira, ter možnost, da ponudi nasprotna dejstva, nedvoumno izhaja iz 29. člena Ustave in drugega odstavka 272. člena ZKP.3

8. Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča4 je razvidno stališče, da se je negotovostim in zapletom pri vročanju mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah, ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni najmanjšega dvoma o tem, ali je bilo in kdaj je bilo pisanje obdolžencu oziroma njegovi obrambi vročeno. ZKP z določbami o vročanju pisanj (XII. poglavje) predpisuje, na kakšen način mora biti pisanje vročeno strankam in drugim procesnim udeležencem, da lahko nastopijo procesne posledice vročitve. Namen natančnih predpisov o vročanju ni le v zagotavljanju dejanske vročitve sodnega pisanja, temveč tudi v tem, da se že vnaprej določi trenutek, s katerim se šteje pisanje za vročeno. Po določbi prvega odstavka 117. člena ZKP se pisanja vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po detektivu in izvršitelju, lahko pa tudi po sodnem osebju po pooblastilu predsednika sodišča, ali po uradni osebi organa, ki je odredil vročanje, neposredno pri tem organu. Način vročanja določi sodišče z odredbo o vročitvi.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča sta v obravnavanem primeru podani dve medsebojno povezani kršitvi, ki skupaj privedeta do zaključka, da obdolžencu oziroma njegovi obrambi ni bila dana ustrezna možnost, da se pred odločitvijo o podaljšanju pripora seznani s predlogom za podaljšanje in vloženo obtožnico in se o predlogu za podaljšanje pripora izjavi.

10. Iz navedenih procesnopravno relevantnih dejstev in okoliščin je najprej razvidno, da je bil obdolženčevi zagovornici dne 26. 8. 2021 poslan dokument, ki ga je sodišče štelo za obtožnico, po "navadni" elektronski pošti. Takšnega načina vročanja zakon za odločbe, od katerih teče rok za pritožbo, ne predpisuje, četudi gre za priporne zadeve, pri katerih morajo sodišča postopati še posebej hitro. Sodna pisanja se sicer lahko vročajo tudi elektronsko, vendar le po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo (117.a člen ZKP) na način, kot ga podrobneje določi minister, pristojen za pravosodje (peti odstavek 117. člena ZKP). Pravilnik o elektronskem poslovanju v kazenskem postopku še ni bil sprejet, kar pomeni, da vročanje po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo tehnično še ni izvedljivo. Sodišče bi lahko torej obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora skladno z zakonom vročalo le na preostale načine iz prvega odstavka 117. člena ZKP, ne pa po "navadni" elektronski pošti. Glede na navedeno domneva, ki jo v razlogih izpodbijanega sklepa navaja pritožbeno sodišče, in sicer, da je bila obdolženčeva zagovornica dne 26. 8. 2021 seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora in vloženo obtožnico, za (polno) uresničevanje načela enakega varstva pravic ne zadostuje, saj ni izkazano, da je bila vročitev obdolženčevi zagovornici opravljena skladno z določbami ZKP o vročanju.

11. Nadalje je iz primerjave obtožnice, ki jo je državno tožilstvo vložilo na sodišče in je bila obdolženčevi zagovornici (pravilno) vročena dne 9. 9. 2021 in dokumenta, ki ga je po „navadni“ elektronski pošti prejela dne 26. 8. 2021, razvidno, da se dokumenta med seboj razlikujeta. Ne le, da "obtožnica“, ki je bila obdolženčevi zagovornici posredovana v ODT formatu z "navadno" elektronsko pošto, ni bila podpisana s strani državne tožilke, ki jo je vložila in opremljena z ustreznim žigom, ki zagotavlja verodostojnost dokumenta, temveč v njej tudi ni bilo sprotnih opomb, ki vsebinsko pojasnjujejo izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov in napotujejo na ustrezne listovne številke v kazenskem spisu. Takšnih sprotnih opomb je bilo v vloženi obtožnici kar 108, obdolženčeva zagovornica pa z njimi ni bila seznanjena.

12. Obtožnica je procesni akt, s katerim upravičeni tožilec določeno osebo obtoži za kaznivo dejanje in predlaga, da sodišče razsodi o predmetu obtožbe. Z njo je določen subjekt in objekt sojenja in s tem okvir odločbe, ki jo lahko izda sodišče v konkretni kazenski zadevi. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že bilo sprejeto stališče, da se obramba do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, lahko opredeli šele, ko je seznanjena s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oziroma utemeljenega suma. To ima za posledico, da začne 24-urni rok teči šele z vročitvijo celotne obtožnice.5

13. V obravnavanem primeru je torej sodišče obdolženčevi zagovornici dne 26. 8. 2021 po "navadni" elektronski pošti posredovalo dokument, ki ni bil vsebinsko skladen z vloženo obtožnico. Zato se za utemeljeno izkaže zahteva obdolženčeve zagovornice, ki jo je podala dne 27. 8. 2021, da ji sodišče vroči obtožnico v takšni obliki in s takšno vsebino, kot jo je prejelo od državnega tožilstva. Obdolženčeva zagovornica je bila, kot že rečeno, s popolno vsebino obtožnice seznanjena šele dne 9. 9. 2021, ko je sodišče zoper obdolženca že podaljšalo pripor po vloženi obtožnici. Zagovornica ima zato prav, da je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo drugega odstavka 272. člena ZKP, s tem pa v prvi vrsti tudi minimalna procesna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave v zvezi z določbo drugega odstavka 272. člena ZKP, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Novega odločanja o predlogu za podaljšanje pripora pred sodiščem prve stopnje ni odredilo, saj je pripor, podaljšan z razveljavljenima sklepoma, že potekel. Ker je Vrhovno sodišče kršitev zakona, ki terja razveljavitev izpodbijanih sklepov, ugotovilo (že) v zvezi s pravico do izjave obdolženca na predlog za podaljšanje pripora, preostalih uveljavljanih kršitev zakona ni presojalo.

1 List. št. 2566 spisa. 2 V pisanju, ki ga je po elektronski pošti prejela obdolženčeva zagovornica, je manjkalo kar 108 opomb, ki jih vsebuje vložena obtožnica. Primer takšne opombe je npr.: "Iz navedenega pogovora je mogoče zaključiti, da je k "unemu" mišljeno k obdolženemu A. A., saj že iz predhodnih pogovorov med A. S. in T. D. izhaja, da se morata oglasiti pri obdolženem A. A.“ 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi XI Ips 53025/2020 z dne 8. 3. 2021. 4 Primerjaj npr. sodbi v zadevah XI Ips 38981/2016 z dne 1. 6. 2017 in XI Ips 31100/2020 z dne 23. 7. 2020. 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi XI Ips 37117/2020 z dne 12. 11. 2020.