Jedro

Ker je imel tožnik - direktor poslovne enote v tem svojstvu do podrejenih delavk dalj časa neprimeren in žaljiv odnos z večkratnimi oziroma ponavljajočimi se žaljivimi oznakami in izrazi, grožnjami ter pripombami spolne narave, zaradi česar so bile delavke stalno pod stresom in v strahu ter so zato hodile tudi k psihiatru in jemale pomirjevala, je bil tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonito izrečen. Delodajalec oziroma odgovorni delavci delodajalca so dolžni delovni proces organizirati tako, da lahko delavci svoje delo opravljajo z normalnim fizičnim in psihičnim naporom. Tudi takšna krivdna ravnanja odgovornega delavca, zaradi katerih je pri podrejenih delavcih povzročen stres in psihično nelagodje, ki bistveno odstopa od običajnega delovnega vzdušja, lahko pomenijo motenje delovnega procesa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je glede izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke z dne 6.12.2001 in 9.1.2002, ne glede na to, da je tožnika oprostilo odgovornosti za eno od treh očitanih disciplinskih kršitev, to je za nezakonito razpolaganje s sredstvi družbe in dajanje krivih podatkov. Ob ugotovitvi odgovornosti za preostali dve kršitvi, to je za zlorabo položaja in ponavljanje lažjih kršitev - neprimernega odnosa do sodelavcev oziroma podrejenih delavk, je presodilo, da so bili tudi ob tako ugotovljenih kršitvah izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika nazaj na delo ter povrnitev stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvami, da je imel tožnik, kot vodstveni delavec, vse do prenehanja delovnega razmerja skrajno neprimeren in žaljiv odnos do podrejenih delavk, da so bile zaradi tega stalno pod stresom in v strahu, da so zato hodile k psihiatrom in jemale pomirjevala, kar nedvomno kaže na to, da je prišlo zaradi tožnikovih ravnanj do motenja delovnega procesa.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil zoper njega voden s strani predsednice sindikata insceniran disciplinski postopek in zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na večino pritožbenih navedb, da sodišče ni upoštevalo izpovedb z njegove strani predlaganih prič in je svojo odločitev gradilo le na nedoločni izpovedi podrejenih delavk, ki so le pavšalno potrdile izjave, ki jih je predhodno zapisala predsednica sindikata. Zaslišane delavke so do njega gojile zamere, ker ni dovoljeval njihovih nepravilnosti pri delu oziroma v zvezi z delom. Tako je bil tožnik obravnavan in obsojen brez enega samega neposrednega dokaza. Poleg tega sodišče ni ugotovilo nobenih kvalifikatornih okoliščin, to je, da bi zaradi njegovega ravnanja prišlo do dejanskih motenj delovnega procesa. Tožniku očitana ravnanja so ostala časovno povsem nekonkretizirana, tako da sodišče tudi ugovora zastaranja disciplinskega pregona neutemeljeno ni upoštevalo.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. V odgovoru je tožena stranka navajala, da tožnik v prvi vrsti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Predlagala je, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Ker je vložitev revizije vezana na 30 dnevni rok od vročitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje (1. odstavek 367. člena ZPP), kasnejših vlog pravdnih strank sodišče ni moglo upoštevati.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizija v pretežni meri graja ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, kar ni dovoljen revizijski razlog in zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni smelo preizkušati. Le pavšalno se pri tem sklicuje na kršitev določb pravdnega postopka, ne da bi zatrjevane kršitve konkretizirala in formalno opredelila v smislu določb ZPP. Glede na to sodišče izpodbijane sodbe z vidika kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni moglo in ni smelo preizkušati.

Revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, kar bi lahko pomenilo uveljavljanje revizijskega razloga po 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP, pa ni utemeljen. Sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih navedb, zlasti do pomena izpovedbe s strani tožnika zaslišanih prič, to je da izpovedbe teh prič ne izključujejo ugotovitev disciplinskih organov tožene stranke v zvezi z neprimernim odnosom tožnika do podrejenih delavk, in do obstoja kvalifikatornih okoliščin, ki so pogojevale izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja tudi glede na preostali tožniku očitani disciplinski kršitvi.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob ugotovitvah sodišča, da je bil tožnik direktor poslovne enote in da je imel v tem svojstvu do podrejenih delavk dalj časa neprimeren in žaljiv odnos z večkratnimi oziroma ponavljajočimi se žaljivimi oznakami in izrazi, grožnjami ter pripombami spolne narave, zaradi česar so bile delavke stalno pod stresom in v strahu, zato so hodile tudi k psihiatru in jemale pomirjevala, na katere je revizijsko sodišče vezano, tudi revizijsko sodišče soglaša, da je bil tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonito izrečen. Takšna ravnanja je tožena stranka utemeljeno opredelila kot zlorabo položaja, to je pooblastil nadrejenega delavca pri vodenju delovnega procesa in ponavljanje lažjih kršitev delovnih obveznosti, kar se na podlagi 16. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Delodajalec oziroma odgovorni delavci delodajalca so dolžni delovni proces organizirati tako, da lahko delavci svoje delo opravljajo z normalnim fizičnim in psihičnim naporom. Tudi takšna krivdna ravnanja odgovornega delavca, ki povzročajo pri podrejenih delavcih stres in psihično nelagodje, ki bistveno odstopa od običajnega delovnega vzdušja, lahko pomenijo motenje delovnega procesa. Glede na to je sodišče utemeljeno presodilo, da so bile v posledici tožnikovega neprimernega in žaljivega odnosa do podrejenih delavk podane tudi kvalifikatorne okoliščine v smislu 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki so pogoj za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja tudi ob ugotovljenih sicer le splošnih hujših kršitvah delovnih obveznosti.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnikov neprimeren odnos do sodelavk trajal vse do uvedbe disciplinskega postopka zoper tožnika, utemeljeno ni sledilo tožnikovim navedbam o zastaranju uvedbe disciplinskega postopka.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k odločitvi sodišča, sama krije stroške odgovora na revizijo (1. odstavek 155. člena ZPP).