Jedro

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, tožnikova prošnja za dodelitev BPP ne izpolnjuje zakonskih pogojev za dodelitev BPP na podlagi 8. člena ZBPP, ki izrecno omejuje dodeljevanje BPP, in sicer v peti alineji določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je zaprosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu I U 1355/2024, ki se prav tako nanaša na dodelitev BPP. Temu tožnik v tožbi niti ne oporeka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter je odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa je neutemeljena. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za opravo glavne obravnave in predlogu za zaslišanje tožnika in njegove skrbnice ker so bili ti predlogi neobrazloženi in iz tožbe tudi ne izhaja, katera dejstva želi tožnik dokazovati z zaslišanjem. ZUS-1 v drugem odstavku 59. člena daje zakonsko podlago, da se glavna obravnava ne opravi, če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev in jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja lineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik v tožbi ni navedel, v katerem delu bi bilo dejansko stanje iz izpodbijane odločbe BPP nepravilno ali nepopolno ugotovljeno, zato sodišče zaključuje, da glavne obravnave ni bilo treba opraviti tudi iz razloga, ki ga določa ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena in sicer dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo upravnega akta - izpodbijane odločbe - med tožnikom in toženo stranko ni sporno. Sodišče tudi ni sledilo predlogu za za zaslišanje predsednice Upravnega sodišča na glavni obravnavi pred drugim sodiščem, ker je tožnik njeno zaslišanje predlagal zaradi pojasnila, zakaj se se zaradi očitno (kot navaja) ustavno nedopustne določbe 8. člena ZBPP ne uporablja 156. člena Ustave RS, zakaj se ne spoštuje 36. člen ZBPP, ter, zakaj se v drugih odločbah ne ugotavlja dejanskega stanja in se dopušča, da sodnice in sodniki potrjujejo po mnenju tožnika nezakonite odločbe. Kot izhaja iz samega predloga tožnika, predlagano zaslišanje predsednice Upravnega sodišča ni v ničemer namenjeno ugotavljanju dejanskega stanja oz. posameznih dejstev, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe BPP in je njegov predlog za zaslišanje neupošteven za namen tega upravnega spora. Sodišče tako ni sledilo predlogu tožnika in ni razpisalo glavne obravnave.

Izrek

Tožba se zavrne.

1Glej sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1570/2015 z dne 24.11. 2015.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijanega sklepa

1.Organ za BPP tožene stranke je z izpodbijano odločbo in sklepom zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev odgovora na poziv sodišča v postopku upravnega spora, ki se pred Upravnim sodiščem RS, vodi pod opr. št. I U 1355/2024.

2Glej sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 126/2021 z dne 19.10.2022, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017.

2.V obrazložitvi je navedel, da je dne 9. 9. 2024 pri tožnik Upravnem sodišču RS vložil vlogo, naslovljeno "Odgovor in -prošnja za nujno oz. za izjemno Bpp" v kateri med drugim prosi za dodelitev odvetnika, ki bo strokovno odgovoril na poziv sodišča v zadevi I U 1355/2024. Ker tožnikova prošnja ni vsebovala vseh podatkov, ki jih določa drugi odstavek 32. člena ZBPP, je organ za BPP na podlagi prvega odstavka 33. člena ZBPP v zvezi s 14. členom ZUP in drugim odstavkom 34. člena ZBPP manjkajoče podatke (EMŠO in davčno številko prosilca) pridobil iz javnih evidenc (Centralni register prebivalstva) na podlagi v prošnji že vsebovanih podatkov. Tožnika zato ni pozval k dopolnitvi prošnje.

3.Organ BPP je ugotovil, da v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. I U 1355/2024 prosilec izpodbija odločbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. 3552/2023 z dne 17. 6. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba in sklep). Organ za BPP si je izpodbijano odločbo in sklep na podlagi 175. člena ZUP priskrbel po uradni dolžnosti iz spisa opr. št. I U 1355/2024. Prošnjo za BPP v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo, je organ BPP zavrnil na podlagi 8. člena ZBPP, ki izrecno omejuje dodeljevanje BPP, in sicer v peti alineji določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Na ta način je zakonodajalec želel preprečiti t. i. veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za BPP zavrnjena ali zavržena, sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za BPP za sestavo tožbe v tem sporu. To ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu (tako tudi sodbi Upravnega sodišča RS I U 1998/2018-5 z dne 18. 10. 2018 in I U 709/2020-7 z dne 8. 7. 2020). Organ za BPP je tako na podlagi 8. člena v zvezi s 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP prošnjo za BPP zavrnil.

3ZUS-1 v drugem odstavku 71. člena določa: Sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

4.V delu, ki se nanaša na izpodbijan sklep, organ BPP ugotavlja, da je bila je bila z izpodbijanim sklepom zavržena tožnikova prošnja za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in njegove namestnice ter namestnika. Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da morajo ob dodelitvi BPP biti izpolnjeni ne le materialni pogoj, ampak tudi objektivni (t. i. postopkovni) pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP je treba na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti, ali so izpolnjeni procesni pogoji iz 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP je tako treba upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritev brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Organ za BPP v nadaljevanju izpostavlja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, pri čemer drugi odstavek istega člena upravni akt opredeljuje kot upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Glede na vsebino izpodbijanega sklepa očitno ne gre za sklep, ki ustreza definiciji upravnega akta iz prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Tudi drugi odstavek 5. člena ZUS-i izrecno določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni tak sklep. Tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe iz upravnega postopka ni akt, ki bi ga stranka lahko izpodbijala v upravnem sporu, ker gre zgolj za procesno odločitev in ne za odločitev o materialni pravici obveznosti ali tožnikovi pravni koristi. Organ za BPP upoštevaje vsebino in naravo izpodbijanega sklepa, zakonske podlage in povzete sodne prakse zaključuje, da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh in je njegovo prošnjo za BPP zavrnil.

5.Na koncu obrazložitve izpodbijane odločbe organ BPP še dodaja, da je prosilec prosil za izjemno BPP. Ker je prošnjo bilo treba zavrniti že iz zgoraj povzetih razlogov, se organ za BPP ni posebej opredelil še do posebnih pogojev za dodelitev izjemne BPP iz 22. člena ZBPP. Tudi izjemna BPP se lahko dodeli le v zadevah, kjer že sam zakon ne izključuje možnosti dodelitve BPP.

Zveza:

6.Tožnik je tožbo vložil iz vseh tožbenih razlogov in zaradi dolgoletnega kratenja ustavnih pravic iz 14., 15., 22., 23., in 25. člena Ustave RS. Tožbo je vložil tako zoper odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, kot tudi zoper odločbo Bpp 279/2024-2 z dne 6.9.2024. Predlagal je izvedbo glavne obravnave, na kateri naj sodišče zasliši tožnika, njegovo skrbnico in predsednico Upravnega sodišča. Navaja, da predsednica Upravnega sodišča s protiustavnim in po mnenju tožnika z zlorabo 8. člena ZBPP tožniku krati dostopnost do Evrospskega sodišča za človekove pravice. Z izpodbijano odločbo in z zlorabo 8. člena ZBPP pa naj bi predsednica upravnega sodišča tožniku kratila ustavne pravice iz 14., 22., 23., in 25. člena Ustave RS. Tožnik želi, da se zadeva odstopi drugemu sodišču, ki naj za ugotovitev dejanskega stanja opravi glavno obravnavo.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 8, 8-5

Odločitev sodišča

8.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine upravnega spisa Bpp 281/2024, vsebino sodnega spisa (tudi priloge A1 in C1), ki se nanašajo na zadevo in jih ni posebej naštevalo. Glavne obravnave in zaslišanja tožnika in njegove skrbnice, ter zaslišanja sodišče ni opravilo iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te sodbe.

9.Tožba ni utemeljena.

Pridruženi dokumenti:*

10.Sodišče v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, tožnikova prošnja za dodelitev BPP ne izpolnjuje zakonskih pogojev za dodelitev BPP na podlagi 8. člena ZBPP, ki izrecno omejuje dodeljevanje BPP, in sicer v peti alineji določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je zaprosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu I U 1355/2024, ki se prav tako nanaša na dodelitev BPP. Temu tožnik v tožbi niti ne oporeka.

11.Po presoji sodišča je tožena stranka prav tako pravilno ugotovila, da se tožnikova prošnja za dodelitev BPP v drugem delu nanaša na sklep s katerim je bila zavržena tožnikova prošnja za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in njegove namestnice ter namestnika. Organ BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno navaja, da morajo ob dodelitvi BPP biti izpolnjeni ne le materialni pogoj, ampak tudi objektivni (t. i. postopkovni) pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP, pri čemer pa tožnikova prošnja za BPP tega ne izpolnjuje, ker izpodbijani sklep ni upravni akt, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu in zato tožnik nima možnosti za uspeh v upravnem sporu. Posledično tožnik oz. prošnja za BPP ne izpolnjuje zakonskih pogojev za dodelitev BPP. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba vsebuje vse razloge o dejstvih in zakonski podlagi za odločitev organa BPP za zavrnitev prošnje tožnika za dodelitev BPP. Iz tožbenih navedb niti ne izhaja, da bi tožnik kakorkoli prerekal dejstva iz izpodbijane odločbe. Sodišče ugotavlja, upoštevajoč podatke spisa ter tožbene navedbe, da je organ za BPP Upravnega sodišča v Ljubljani o tožnikovi prošnji za BPP pravilo in v celoti odločil z odločbo, št. Bpp 281/2024 z dne 10. 9. 2024 (izpodbijana odločba) s katero je prošnjo tožnika za BPP zavrnil.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.Iz dopisa CSD Domžale, št. 1221-13/2024 z dne 30. 8. 2024, prejetega na sodišču (priloga C-1), nadalje izhaja, da je postopek razrešitve skrbnice v teku, vendar do postavitve novega skrbnika ostaja tožnikova skrbnica za posebni primer B. B.

13.Do posplošenih in nekonkretiziranih tožbenih navedb v zvezi z dolgoletnim kratenjem ustavnih pravic iz 14., 15., 22., 23., in 25. člena Ustave RS se sodišče ni opredelilo po vsebini, iz tožbenih navedb ni razvidno, v čem in kako bi naj bile kršene ustavne pravice tožnika. V skladu s prvim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 je namreč vezano na tožbene navedbe, saj zakonitost upravnega akta presoja v okviru in mejah tožbenega predloga.