Jedro

Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. Ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti v obravnavani zadevi je podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj zgolj slabe življenjske razmere v izvorni državi oziroma tamkajšnje slabše socialne storitve, ne morejo biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Kronologija postopka s tožnikovimi prošnjami za mednarodno zaščito_

1. Tožnik je v Sloveniji vložil tri prošnje za mednarodno zaščito. Prvo je vložil 22. 1. 2019. Takrat je kot razlog za odhod iz izvorne države Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju Alžirija) navajal spor s sosedi, v katerem je utrpel vbodno rano. Pred odločitvijo o prošnji je Slovenijo 25. 1. 2019 zapustil, zato je bil postopek pravnomočno ustavljen.

Julija 2019 je toženka s strani nizozemskih organov prejela zahtevo za ponovni sprejem tožnika, ki je bil nato 22. 1. 2020 predan Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS). Tu je 27. 1. 2020 drugič zaprosil za mednarodno zaščito. Takrat je govoril o tem, da naj bi ga napadla in poškodovala družina njegovega dekleta. Nastanjen je bil v azilnem domu, ki ga je 3. 2. 2020 samovoljno zapustil, zato je bil postopek ponovno pravnomočno ustavljen.

Dne 24. 2. 2021 toženka s strani nemških organov prejela zahtevo za ponovni sprejem tožnika, ki je bil 5. 10. 2021 drugič predan RS in nastanjen v azilnem domu. Tu je 20. 10. 2021 za mednarodno zaščito zaprosil tretjič.

Tožniku je bil s sklepom z dne 22. 10. 2021 izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, ki je s sodbo tega sodišča I U 1585/2021-19 z dne 4. 11. 2021 postal pravnomočen. Iz uradnega zaznamka sodišča z dne 20. 4. 2022 izhaja, da je tožnik začasno nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani.

2. Predmet presoje je odločba toženke z dne 7. 1. 2022, s katero je bila njegova tretja prošnja za mednarodno pomoč zavrnjena.

_Uporaba Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 16/17 - UPB1; v nadaljevanju ZMZ-1)_

3. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 20. 10. 2021, torej še v času ZMZ-1). Od 9. 11. 2021 dalje se uporablja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 54/21), ki v 64. členu določa, da se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah ZMZ-1. Glede na citirano zakonsko določbo je toženka postopek vodila in odločila na podlagi ZMZ-1, na določbe istega zakona pa se je oprlo tudi sodišče. _Povzetek obrazložitve izpodbijane odločbe_

4. Tožnik je v tretji prošnji za mednarodno zaščito izjavil, da identitete z dokumenti ne more dokazati, ker naj bi mu jih ukradli v Španji. Zatem je povedal drugače in sicer, da naj bi mu potni list in vozniško dovoljenje ukradli v Turčiji. V Španiji je nato obiskal alžirsko ambasado, ker je zaman poskušal pridobiti dokumente. Brez dokazila o identiteti, ga na ambasadi niso sprejeli, temveč so ga napotili v Nemčijo. Drugih dokumentov, ki bi izkazovali njegovo identiteto, ne more pridobiti. Ima alžirsko državljanstvo, po narodnosti je Arabec, po veroizpovedi pa Musliman. Govori berbersko, francosko in arabsko. Ima pet sester, enega brata, očeta in mater, vsi živijo v Alžiriji (njegovi izvorni državi). Od tam je odšel zaradi spora med njegovo družino in sosedi, ki so rasisti in njegove družine ne marajo. Ti so ga napadli z nožem, zaradi česar je bil 45 dni v bolnici, od tega 15 dni v komi. Ko se je zbudil iz kome, je takoj odšel iz države. Ne spominja se, zakaj je do spora prišlo, bilo je pred več kot štirimi leti. Prepir se je vnel med njegovim bratrancem in omenjeno arabsko družino, v ta spor se je kasneje vpletel tudi on in njegova družina. Takrat je zadobil vbodne rane v hrbet in glavo. Napad je prijavili na policijo, ki ni storila nič. Alžirijo je zapustil tudi zaradi izgube službe. Med delom v vojski je utrpel poškodbe, ki so ga omejevale pri delu. Zaradi poškodbe ni mogel več delati, iz vojske so ga odpustili brez denarnega nadomestila oziroma odškodnine. Za mednarodno zaščito je zaprosil v Sloveniji, v Švici, Nemčiji in na Nizozemskem. Enako kot ob vložitvi prve in druge prošnje, je tudi tokrat zatrdil, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji. Pred odločitvijo o prvih dveh prošnjah je Slovenijo zapustil zato, ker rad živi v urejenem in čistem okolju, to pa azilni dom ni. Poleg tega v Sloveniji ni dobil dela. Po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito je iz Slovenije odšel v Francijo, od tam na Nizozemsko in nato v Nemčijo in Španijo, od koder je odšel v Švico. Tam je bil tri mesece v zaporu, nato so ga deportirali v Slovenijo. Njegova ciljna država je Velika Britanija, želi si v London.

5. Toženka je 3 . 11. 2021 s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem sta bila prisotna tudi njegov pooblaščenec in tolmač za arabski jezik. Vsebina osebnega razgovora je natančno povzeta na 2. in 3. strani izpodbijane odločbe. Na razgovoru ga je toženka opomnila na neskladnost njegovih izjav glede tega kdaj in v kateri državi naj bi izgubil dokumente in glede narodnosti (na tretji prošnji je navedel, da je Arabec, kasneje na osebnem razgovoru pa, da je Berber).

6. Toženka je ugotovila, da tožnik svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal. Predložil ni nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Dokumente naj bi izgubil. Ocenila je, da so njegove izjave glede izgube dokumentov neskladne. Sprva naj bi jih pustil v Alžiriji, nato naj bi jih izgubil v Španiji, kasneje je izjavil, da je potni list izgubil v Turčiji. Upoštevaje, da ni predložil nobenega osebnega dokumenta, izjavo o izgubi dokumentov pa je večkrat spreminjal, toženka ni mogla z gotovostjo ugotoviti njegove istovetnosti. Ne dvomi pa, da prihaja iz Alžirije in da je alžirski državljan; tega dejstva namreč tožnik v celotnem postopku ni nikoli spreminjal. _Razlogi toženke za odločitev o tretji prošnji tožnika za mednarodno zaščito_

7. Toženka je ugotovila, da se tožnik za utemeljevanje svoje prošnje ni kar najbolj potrudil. Spreminjal je izjave glede narodnosti, izgube dokumentov in glede razlogov za mednarodno zaščito. Na njena vprašanja je odgovarjal zelo skopo in pavšalno.

8. Tožnik je bil večkrat pozvan k predložitvi dokazil glede izkazovanja identitete in dogodkov zatrjevanega preganjanja - zdravniška in sodna dokumentacija (ali vsaj fotografije le-te) bi njegove trditve lahko potrdila. Kljub temu dokazil ni predložil, na pozive toženke pa je odgovoril: „Da ne bomo izgubljali časa, nimam nobenih dokumentov“ (prim. 2. stran osebnega razgovora).

9. Ker tožnik ni predložil nobenih dokazil, je toženka opravila presojo skladnosti, verodostojnosti in verjetnosti vseh njegovih izjav tekom postopka (v treh prošnjah, na zapisniku pri ustni naznanitvi omejitve gibanja 20. 10. 2021, na osebnem razgovoru 3. 11. 2021 in na zapisniku o naroku na sodišču 18. 11. 2021). Ugotovila je, da so malo verjetne, neprepričljive in celo zavajajoče. Tožnik je sprva navajal, da je izvorno državo zapustil zaradi hudega sosedskega spora. Čeprav naj bi bil zaradi tega dogodka življenjsko ogrožen, se razloga za spor ni spomnil. Toženka mu ni verjela. Menila je, da če bi se pretep dejansko pripetil, bi tožnik vedel povedati zakaj je do njega prišlo. V pretepu, ki je prepiru sledil, naj bi namreč zadobil tako hude poškodbe, da je bil v bolnišnici v komi. To bi tožnik zlahka dokazal z zdravniško dokumentacijo, ki pa je ni predložil, ker naj bi jo izgubil. Po presoji toženke je tudi to malo verjetno. Tožnik je trdil, da naj bi bil v Alžiriji ogrožen zaradi berberske narodnosti. Tudi glede tega je spreminjal svoje izjave. Pri vložitvi tretje prošnje je dejal, da je Arabec, na osebnem razgovoru pa da je Berber in da so ga Arabci ogrožali. Tožnikove izjave v zvezi s tem so nekonsistentne. Na to kaže tudi dejstvo, da tožnik v pisni izjavi dne 18. 11. 2021 navedel drug razlog za mednarodno zaščito - bolezen svoje matere. Zakaj si zaradi tega želi ostati v Sloveniji in nadaljevati s postopkom, ne pa se morda vrniti domov k bolni materi, ni pojasnil. 10. Tožnikove izjave so bile neskladne tudi glede ciljne države. V prvi prošnji je navedel, da ciljne države nima, v drugi prošnji je bila to Francija, v tretji pa si je želel v Veliko Britanijo, konkretno v London. Opozorjen na ta neskladja, jih ni želel pojasniti. Katera je njegova ciljna država, je za obravnavanje prošnje manjšega pomena, spreminjanje njegovih trditev v zvezi s tem pa kaže na nedoslednost in nekonsistentnost njegovih izjav.

11. Na obravnavi na sodišču dne 4. 11. 2021 v zvezi z omejitvijo gibanja je na zapisnik povedal, da bo v Sloveniji do konca postopka počakal samo, če bo dobil hiter odgovor na svojo prošnjo, sicer pa ne. Po mnenju toženke oseba, ki želi pobegniti pred preganjanjem v izvorni državi, ne postavlja nobenih pogojev.

12. Toženka ocenjuje, da tožnik ni uspel izkazati notranje verodostojnosti svojih izjav. S podajanjem kontradiktornih in zavajajočih izjav tudi glede najbolj pomembnega elementa (zatrjevanega razloga preganjanja) ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena. Zato toženka ni primerjala informacij v tožnikovi izvorni državi. Presoja informacij o izvorni državi v zvezi z dejstvom glede katerega tožniku ne verjame, ne bi imela nobenega smisla in ne bi mogla privesti do drugačne odločitve.

13. Nadalje je toženka ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo to mogoče. Iz Alžirije je odšel v Turčijo, od tam v Grčijo in Albanijo, na Kosovo, v Srbijo, Bosno in Hercegovino ter nato na Hrvaško. V nobeni od teh držav ni zaprosil za mednarodno zaščito. To je nerazumljivo dejanje nekoga, ki potrebuje zaščito pred nevarnostjo, ki mu preti v izvorni državi. Tožnik ni pojasnil, zakaj je za mednarodno zaščito zaprosil šele v RS, ki jo je zapustil preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Odšel je v Italijo, od tam v Francijo, nato v Belgijo, iz Belgije je odšel na Nizozemsko, od koder so ga vrnili v RS. Zopet jo je samovoljno zapustil in odšel v Italijo, od tam v Francijo, v Belgijo, Nemčijo, Španijo in Švico, od koder je bil nato drugič vrnjen v Slovenijo.

14. Tožnik naj bi RS domnevno zapustil zato, ker Azilni dom v Ljubljani ni bil čist in urejen, poleg tega pa tam ni imel miru. Kako naj bi se kazala neurejenost in nečistoča v azilnem domu, ni povedal. Kot razlog za predčasen odhod iz RS je navajal tudi to, da tu ni dobil dela. Po mnenju toženke oseba, ki je ogrožena v izvorni državi, pomoč poišče v prvi varni državi in svojega sodelovanja v postopku ne pogojuje z gnečo v nastanitvenem centru ali z opravljanjem dela.

15. Po oceni toženke ni podana tožnikova splošna verodostojnost. Za utemeljevanje svoje prošnje se ni najbolj potrudil. Lahko bi vsaj poskušal pridobiti kakšen osebni dokument, sodno ali zdravstveno dokumentacijo, vendar tega ni storil. Predložil ni nobenih dokazil. Po podrobnejši primerjavi njegovih izjav je toženka ugotovila, da ni izkazal svoje notranje verodostojnosti, saj je bil pri navajanju bistvenih razlogov (kot je npr. spreminjanje narodnosti, ki naj bi bila bistvenega pomena za zatrjevano preganjanje) kontradiktoren in nedosleden, neskladij pa ni znal prepričljivo pojasniti.

16. Toženka je ugotovila, da tožnik v izvorni državi ni nezaščiten s strani pristojnih organov. V postopku ni navajal, da bi zaradi spora in pretepa v izvorni državi zaprosil za pomoč in zaščito, pa bi mu bilo to onemogočeno. Nasprotno. Po njegovih besedah naj bi v ta dogodek poseglo celo sodišče, ki rešuje spor med njim in omenjenimi sosedi. V tem sodnem postopku, v katerem ni sodeloval, naj bi dobil petletno zaporno kazen. Toženka meni, da bi moral tožnik za svoja dejanja v izvorni državi odgovarjati. Če bi ostal v Alžiriji, bi v postopku lahko sodeloval, pomagal razčistiti dejansko stanje in se oprati krivde. Ker tega ni storil, je njegova trditev, da so alžirska sodišča podkupljena, preuranjena.

17. Dalje toženka ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ne bi nudile zaščite oziroma, da mu te zaščite nočejo nuditi, če bi ga dejansko osebe, kot to zatrjuje tožnik, želele ubiti. Zato toženka ne more zaključiti, da ga Alžirija ne bi zaščitila oziroma, da mu ne bi nudila potrebne pomoči, če bi mu takšna nevarnost resnično pretila. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti, da je bil tožnik v izvorni državi podvržen preteklemu preganjanju, oziroma, da bo v primeru vrnitve v Alžirijo podvržen prihodnjemu preganjanju ter da je zaradi tega ogrožen. Glede na to toženka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. 18. Tožnik je zatrjeval, da bi ga v Alžiriji lahko ubili. Zato je toženka ocenjevala, ali je te trditve možno presojati v okviru resne škode. Ugotovila je, da ne obstojijo razlogi, zaradi katerih se tožnik ne bi mogel vrniti v izvorno državo. Tožnikove navedbe glede zatrjevanega preganjanja je presodila kot neverodostojne, nekonsistentne in neprepričljive. Z njimi ni uspel dokazati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve, ali mučenja, ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ali kazni. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi bila varnostna situacija v kraju, kjer je živel, na splošno slaba oziroma da bi predstavljala faktor, na podlagi katerega bi se odločil državo zapustiti.

19. Toženka je glede na vsa ugotovljena dejstva meni menila, da tožnik ni izkazal obstoja resne škode po 28. členu ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi ob primeru vrnitve v izvorno državo, morata biti namreč individualno utemeljena, česar pa iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati. Tožnik ni izkazal, da mu Alžirija ne bi bila sposobna nuditi zaščite, v postopku je podajal nekonsistentne in neskladne izjave, ki jih je tudi spreminjal. Toženka zato ni mogla z gotovostjo sprejeti, da je bil tožnik podvržen resni škodi v izvorni državi, kakor tudi ne, da bo z njo soočen, v primeru, da se tja vrne. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, zavrnila.

_Povzetek tožbenih navedb_

20. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe. Navaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi svoje narodnosti in slabih zaposlitvenih možnosti. V Alžiriji je bil kot Berber diskriminiran s strani državljanov arabske narodnosti. Ti so rasisti, ki sovražijo Berbere. V izvorni državi je bil socialno in materialno prikrajšan, enako pa velja za izobraževanje (pridobil je le osnovnošolsko izobrazbo). V Alžiriji ni mogel dobiti primerne zaposlitve, ki bi mu zagotavljala minimalno preživljanje. Opisani dogodki so dejanja preganjanja dejanja preganjanja in predstavljajo hujšo kršitev človekovih pravic.

21. V Alžiriji je bil deležen „hudih“ medsosedskih odnosov ter pomanjkljivega in neenakopravnega pravnega varstva. Sosednja arabska družina je v letu 2017 napadla njegovega bratranca. V ta spor se je nato vmešal on, ki je bil v posledici tega napaden z nožem. Takrat so mu grozili in ga želeli ubiti. Bil je v razmerju z dekletom arabskega porekla, temu razmerju je njena družina nasprotovala, zato je z njim fizično obračunal dekletov brat. Opisane dogodke je tožnik prijavil varnostnim organom v Alžiriji, vendar se ti zanje niso zmenili. Sosedje so podali prijavo zoper njega, zaradi česar je bil obsojen na petletno zaporno kazen. Ker je takoj potem, ko se je zbudil iz kome, odšel iz Alžirije (22. 1. 2018), se sodnega postopka ni udeleževal. Zato se mu sodna kazen vsako leto povečuje. Tožnik vztraja, da so bili sodniki podkupljeni, kar po njegovem mnenju kaže na diskriminatoren odnos državnih institucij do berberskega naroda. Če bi se vrnil v Alžirijo, bi bilo njegovo življenje ogroženo. Ubili bi ga ali pa napotili na dolgoletno prestajanje zaporne kazni; iščejo ga namreč varnostni organi.

_Povzetek odgovora na tožbo_

22. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicevala na razloge izpodbijane odločbe in vztrajala pri predlogu, da se tožnikova tožba zavrne in potrdi izpodbijana odločba.

**Odločanje po sodnici posameznici**

23. Sodišče je 20. 4. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnik posameznik iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1.1 Na naroku, ki sta se ga udeležili obe stranki tega postopka, na izrecno vprašanje sodnice ni bil podan ugovor v zvezi z odločanjem po sodnici posameznici.

**Dokazovanje**

24. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v vse spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankami štelo za prebrane ter jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

**Presoja tožbe**

25. Tožba ni utemeljena.

26. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

27. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 28. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze. Vendar pa mu mora biti tako glede navajanja relevantnih dejstev kot tudi predložitve dokazov dana možnost. Zato je s tem povezana dolžnost uradne osebe, da v sodelovanju s prosilcem ugotovi, katera so ta dejstva, med drugim tudi tako, da mu postavlja ustrezna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev.2 To po presoji sodišča pomeni, da je toženka dolžna razjasnjevati vse zatrjevane okoliščine, ki so v prosilčevem primeru pomembne (odločilne) z vidika priznanja mednarodne zaščite.

29. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.3 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.4 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti5 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.6

30. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje navedenemu stališču toženke, zaradi česar sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tudi sicer je dokazna ocena toženke o neskladnosti tožnikovih izjav vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene7 (razvidna je iz povzetka izpodbijane odločbe v točkah od 7 do 19 obrazložitve te sodbe). Ob upoštevanju navedenih izhodišč upravno sodne prakse in s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa tožnik s posplošeno tožbeno trditvijo, „da je v postopku opisal več ključnih dogodkov, ki pomenijo diskriminacijo“, ni omajal vsebinske prepričljivosti izpodbijane odločbe.

31. V razlogih izpodbijane odločbe toženka kot bistveno pravilno izpostavlja okoliščino, da tožnikove niso bile skladne in prepričljive. Tekom postopka je svoje izjave spreminjal, na naroku za glavno obravnavo pa je to neprepričljivo pripisal pozabljivosti. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je tožnik tudi na naroku za glavno obravnavo izpovedoval drugače kot je navajal v predhodnem postopku (v tretji prošnji in kasneje na osebnem razgovoru).

32. Tožnik v tožbi splošno navaja, da naj bi bil v Alžiriji kot Berber socialno in materialno prikrajšan, saj zgolj z osnovnošolsko izobrazbo ni imel možnosti dobiti primerno zaposlitev. Po presoji sodišča te njegove trditve niso prepričljive - na osebnem razgovoru 3. 11. 2021 je namreč glede tega povedal drugače - da ima dva poklica; je monter centrale in pleskar. V Alžiriji je imel delo, prejemal je plačo okoli 90 EUR na mesec. S tem denarjem ni preživljal le sebe, ampak tudi druge družinske člane primarne družine. Ima pet poročenih sester, mamo, mlajšega brata in očeta, ki prejema pokojnino približno 100 EUR na mesec. To za njihovo preživetje ni bilo dovolj, zato si prizadeval je najti boljšo službo, zamenjal jih je več kot 30. 33. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik zaslišan potrdil, da je ima končanih vseh devet razredov osnovne šole. Prepričljivo je izpovedal, da je v Alžiriji delal kot monter kopalniške opreme, kot inštalater plinske opreme in kot pleskar. Če bi svoj denar namenil le zase, bi to zadoščalo za njegovo preživetje. Govori berbersko in arabsko, ta jezik je uporabljal na delu. Sodišče ugotavlja, da ni zatrjeval, da bi bil, poleg sebe, dolžan preživljati še koga drugega. Ker je na delu uporabljal arabski jezik, je očitno v tem času lahko (so)deloval tudi z Arabci, zato tožbene trditve glede diskriminacije na področju dela, niso utemeljene.

34. Tudi če bi temu ne bi bilo tako, slaba ekonomska situacija v izvorni državi sama po sebi še ne pomeni diskriminacije oziroma dejanja preganjanja. Zgolj dejstvo, da je tožnik Berber8, ne zadošča za ugotovitev obstoja dejanj preganjanj v smislu socialno ekonomske diskriminacije. Za priznanje statusa begunca bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da je bil zaradi svoje berberske narodnosti (razlog preganjanja je lahko tudi narodna pripadnost) žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki bi imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da bi bil zaradi svoje narodnosti deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov9. Tega tožnik ni zatrjeval. V čem in na kakšen način naj bi bil kot Berber prikrajšan na socialnem področju, tudi na naroku ni pojasnil. Zaslišan je le izpovedal, da naj bi do pretepa (zaradi katerega je bil nato kazensko obsojen) prišlo zato, ker je bilo njegovo dekle Arabka, Arabci pa po njegovih besedah sovražijo Berbere. Konkretnega razloga za ta pretep, kljub izrecnemu pozivu sodišča, ni pojasnil. Zato sodišče tudi tožbeni navedbi, da je bil tožnik kot Berber diskriminiran na socialnem področju, ne more slediti.

35. Tožnik v tožbi ponovno navaja okoliščine v zvezi z domnevnim medsosedskim sporom z Arabci v letu 2017, v katerem naj bi utrpel telesne poškodbe. Dogodek naj bi prijavil policiji, ki v zvezi s tem ni storila nič. Njega so prijavili sosedje, sodišče ga je v odsotnosti obsodilo na petletno zaporno kazen, ki se zvišuje. Tožnik zatrjuje, da je bil v Alžiriji glede tega dogodka deležen pomanjkljivega in neenakopravnega sodnega varstva, pri čemer za kazenski postopek pove, da se ga ni udeleževal in da je bila kazenska sodba izdana v njegovi odsotnosti. Meni, da bi bilo njegovo življenje v Alžiriji ogroženo, ker bi ga ubili ali pa napotili na prestajanje daljše zaporne kazni. Ker ga iščejo varnostni organi, je velika verjetnost, da bi bil tam življenjsko ogrožen. Toženka njegovim nekonsistentnim in neizkazanim trditvam v zvezi s tem ni sledila, razloge za to pa argumentirano in prepričljivo navedla na 4. (spodaj), 5. (spodaj) in 6. (zgoraj) ter 9. strani izpodbijane odločbe, ki se jim sodišče v celoti pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja.

36. Če bi bil tožnik dejansko v bolnici 45 dni zaradi zatrjevanih poškodb (in od tega kar 15 dni v komi), bi v zvezi s tem gotovo obstajala zdravstvena dokumentacija. Tožnik je ni predložil in se nanjo niti ni skliceval. V osebnem razgovoru novembra 2021 je izjavil, da je zdravniško dokumentacijo izgubil, kdaj in v kakšnih okoliščinah naj bi se to pripetilo, pa ni pojasnil. Ko mu je bilo na naroku to predočeno, je povedal, da je doma iskal potrdilo o tem, da je bil v bolnici, vendar ga ni našel. Izpovedal je, da v bolnici ni bil 45 dni10, temveč le 4 dni, nakar je po 13 dneh zapustil izvorno državo in odšel v Turčijo. Na podlagi zaslišanja se je sodišče z gotovostjo lahko prepričalo le v to, da tožnik tekom postopka v bistvenem spreminja izjave. Na osebnem razgovoru je dejal, da je izvorno državo zapustil 2018, na naroku pa zatrdil, da se je to zgodilo 2017. Dalje je na osebnem razgovoru novembra 2021 trdil, da so ga v pretepu napadli s sabljami in da je bil zaradi tega v komi, na naroku pa izpovedal drugače, da ga niso zabodli, pač pa pretepli.

37. Tožnik je zaslišan povedal, da so ga o tem, da je bil v Alžiriji obsojen na petletno zaporno kazen, in da ga iščejo varnostni organi, obvestili njegovi družinski člani. Videl je obtožnico, v kateri se mu očita, da je v pretepu drugemu z ostrim predmetom zadal vbodne rane. Po oceni sodišča bi lahko s predložitvijo sodbe ali drugih listin iz omenjenega kazenskega postopka podkrepil svoje trditve, da so ga v diskriminatornem sodnem postopku obsodili podkupljeni sodniki. Vendar teh listin ni predložil, niti se nanje ni skliceval. V zvezi s tem je na naroku sprva trdil, da ni vedel, da bi moral predložiti sodno dokumentacijo. Ko mu je bila predočena vsebina zapisnika o osebnem razgovoru, iz katere je razvidno, da ga je uradna oseba že takrat pozvala, naj te listine predloži v roku 15 dni, tožnik pa je na to odgovoril, da jih nima, pa je zaslišan pojasnil, da jih v roku 15 dni res ni zmogel predložiti. Zakaj jih ni predložil do dneva naroka, tožnik sodišču ni znal pojasniti.

38. Tožnikovih izjav, vključno s tistimi, ki se nanašajo na razloge za odhod iz Alžirije, ni mogoče sprejeti kot skladnih in resničnih. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da je tožnikova verodostojnost zelo omajana. Sodišče je že v sodbi I U 1646/2016-6 z dne 25. 9. 2017 obrazložilo, da gre „v okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti“. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Enako stališče je v 10. točki odločbe Up 1970/08 z dne 2. 4. 2009 zavzelo tudi Ustavno sodišče RS: „V azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca za mednarodno zaščito in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. Če prosilec za mednarodno zaščito za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Zato lahko pristojni organ ugotovi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za pridobitev mednarodne zaščite tudi tako, da ugotavlja splošno verodostojnost prosilca.“. V konkretni zadevi je toženka pravilno ugotovila, da splošna verodostojnost tožnika ni podana. Po presoji sodišča je bila neverodostojna in neprepričljiva tudi njegova izpoved na naroku.

39. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da tožnik prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj zgolj slabe življenjske razmere v izvorni državi oziroma tamkajšnje slabše socialne storitve, ne morejo biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Slabih življenjskih razmer v izvorni državi namreč (kot je razvidno tudi iz sodne prakse ESČP) ni mogoče enačiti s pojmom mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in tudi ne morejo predstavljati resne škode v smislu 28. člena ZMZ11. 40. Glede na navedeno je odločitev toženke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12. 3 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 5 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 6 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 7 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 8 Toženka je v izpodbijani odločbi (drugi odstavek na 9. strani) pravilno zapisala, da nesporno ne more ugotoviti, da je tožnik Berber. V prvih dveh prošnjah je povedal, da je Berber, v tretji prošnji pa, da je Arabec. Ko ga je toženka soočila z nekonstistentnostjo njegovih izjav, je vztrajal, da je Berber. 9 Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 10 prim. njegovo izjavo na 4. strani zapisnika o osebnem razgovoru novembra 2021 11 prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019