Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Zato je za presojo ali obstojijo ovire za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Po mnenju izvedenke tožnikovo vedenje in psihično stanje med pregledom ne govori v prid postravmatske stresne motnje. Tako po njeni klinični oceni kot tudi glede na zapise dr. A. A. je menila, da tožnik ne kaže znakov duševne bolezni, temveč simptome prilagoditvene motnje, te simptome pa potencira z motivom vplivanja na sodni postopek. Izvedenka je tožniku verjela, da mu je misel o vrnitvi na Hrvaško neprijetna in ga spravlja v določeno subjektivno stisko. Ugotovila pa je, da njegovo razpoloženje v času spremljanja v azilnem domu nikoli ni bilo opisano kot stanje hujšega depresivnega pomika, prav tako ni bila opisana psihotična simptomatika (ki je takšna, da oseba ni v stiku z realnostjo, ima blodnje, halucinacije, nerealne dejanske misli o sebi, o svetu). Menila je, da bi bilo ob psihološki stiski tožnika v primeru predaje Republiki Hrvaški zaradi preprečevanja psihične destibilizacije ter spremljanja predpisane medikamentozne terapije smiselno spremljanje pri psihologu in psihiatru. Sodišče pisno in ustno mnenje izvedenke sprejema in se nanj opira.

Izvedenka je v pisnem mnenju tudi ocenila, da v primeru predaje v Republiko Hrvaško za tožnika ne obstaja nevarnost za znatno ali nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega, duševnega stanja - npr., da bi postal psihotičen ali da bi prišlo do izrazitejšega zanihanja razpoloženja.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, saj ga je strah hrvaških varnostnih organov, ker so z njim nečloveško in poniževalno ravnali, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je po tem, ko je tak status imel, odšel v Slovenijo, v hrvaškem azilnem domu pa ni bil nastanjen. Če bo vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III, ga ne bodo sprejeli hrvaški varnostni organi, ki so po njegovih navedbah z njim nečloveško ravnali, ampak ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Tožnik ni izkazal, da bi bil kakor koli oviran pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz podatkov upravnem in sodnem spisu ni razvidno, da bi imele osebe, ki so v t.i. dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški težave pri dostopu do (ponovnega) postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav, zato je odveč bojazen, da bi tožniku bile tam kratene kakršnekoli pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 14. 6. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 14. 6. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je toženka ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Ko je 27. 5. 2024 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, je pridobila podatek, da je bil 8. 5. 2022

že vnesen v Centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je 31. 5. 2024 pristojnemu hrvaškemu organu v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za sprejem tožnika in 14. 6. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. V nadaljevanju je toženka povzela zapis osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila 10. 7. 2024, takrat ga je tudi seznanila s potekom dublinskega postopka. Tožnik je v upravnem postopku predložil lastnoročno zapisan izvid dr. A. A. z 13. 6. 2024, iz katerega je razvidna diagnoza s kodo F 51.9 (neorganska motnja spanja), in dva izvida tega zdravnika z 8. 7. 2024 in 15. 8. 2024, iz katerih je razvidna diagnoza F 43.1 (posttravmatska stresna motnja).

3.Toženka ni sprejela tožnikovih trditev o tem, da so ga hrvaški organi prisilili k temu, da je dal prstne odtise. Zavrnila je njegove razloge o tem, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Prav tako ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Menila je, da ni niti izkazal resnih težav z zdravjem v smislu odločitev Vrhovnega sodišča, Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ali Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) niti ni navajal morebitnih osebnih okoliščin, ki bi ovirale njegovo predajo Republiki Hrvaški.

Bistvene trditve tožnika

4.Tožnik v tožbi izpodbija stališče toženke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. V zvezi s tem navaja, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica, zato mu ni treba dokazovati sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Sklicujoč se na sodbo ESČP v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji meni, da je toženka tista, ki bi morala pridobiti in presoditi posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem, zlasti glede dejanskega pravnega stanja oseb, ki so bile v t.i. dublinskem postopku iz Slovenije vrnjene na Hrvaško. Z njim bi morala toženka aktivno sodelovati, česar pa ni storila. Pri presoji nevarnosti se ni oprla na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem. Navedla le nekaj sodne prakse in njegove izjave z osebnega razgovora zmotno ocenila kot nerelevatne, saj naj bi se navezovale na ravnanje hrvaške policije z njim kot s tujcem.

5.Toženki očita, da je njegove navedbe glede zdravstvenega stanja štela kot neverodostojne, saj se ji zatrjevane zdravstvene težave in zdravniški izvidi dr. A. A. ne zdijo verjetni. Tožnik navaja, da ima zaradi nasilnih dejanj hrvaških varnostnih organov fizične in psihične zdravstvene težave, saj naj bi pri padcu na glavo utrpel poškodbe. Hudega psihičnega in fizičnega nasilja naj bi bil deležen tudi s strani uradnih oseb v azilnem domu (nastanitvenem centru), kjer naj bi se domnevno nahajal. V zvezi z oceno toženke, da je izjemno neverodostojen, se sprašuje, ali se sploh spominja vseh preteklih dogodkov, ki so se mu pripetili v Republiki Hrvaški. Dvomi, da mu bo tam zagotovljena poštena obravnava in meni, da ne zadostuje splošno zagotovilo, da mu bo po predaji nudena potrebna zdravstvena oskrba. Skrbi ga ali bo tam lahko podal prošnjo za mednarodno zaščito in ali bo deležen poštenega postopka, boji se tudi, da mu na Hrvaškem grozi nevarnost odstranitve iz države v njegovo izvorno državo.

6.V pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2024 ob sklicevanju na zadnje zdravniške izvide dr. A. A., tožnik ponovno navaja, da obsežna medikamentozna terapija ni pripomogla k zmanjšanju oziroma odpravi njegovih zdravstvenih težav zaradi diagnosticirane duševne motnje - posttravmatske stresne motnje (F43.1) Glede na dosedanje izvide je njegovo psihofizično stanje vezano na t.i. stresorje, kar pomeni, da lahko ob samem omenjanju besede "Croatia" in hrvaške policije hipno pride v stanje paničnega napada (je neorientiran, začne se tresti). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Bistvene trditve toženke

7.V odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da redno spremlja aktualne verodostojne vire o razmerah, v katerih se znajdejo t.i. dublinski povratniki po predaji. S temi informacijami tožnika ni seznanila, saj ni navedel nobenih verodostojnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Če bo po predaji tam zaprosil za mednarodno zaščito, bo obravnavan kot prosilec, z zagotovljenimi osnovnimi pogoji za sprejem. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo enake pravice kot v Republiki Sloveniji. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Presoja sodišča

8.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, v sodnem spisu pa pogledalo in prebralo priloge tožnika A1 do A8 ter toženke v prilogah B1 do B2. Zaslišalo je tožnika. Pridobilo je mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki jo je tudi zaslišalo.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

11.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

12.Toženka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Prav tako ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil lahko tožnik tam podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na točki (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Skladno s to določbo uredbe ga je Republika Hrvaška pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 zavezana ponovno sprejeti kot prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Hrvaška se je s tem strinjala in je 14. 6. 2024 navedla, da sprejema odgovornost skladno s petim odstavkom 20. člena omenjene uredbe. Kot neutemeljen se zato izkaže tožbeni ugovor, da tožnik v Republiki Hrvaški ne bo mogel vložiti prošnje za mednarodno zaščito. Ta država ga bo ponovno sprejela kot prosilca pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Tudi v primeru, če bi tožnik na Hrvaškem izgubil status prosilca, ga tudi kot tujca v postopku odstranitve iz države, še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju.

13.Tožnik zatrjuje, da so ga v hrvaškem nastanitvenem centru, kamor so ga pripeljali s policijske postaje, prisilili k oddaji prstnih odtisov. Zagrozili naj bi mu, da ga bodo v primeru, če prstnih odtisov ne bo dal, vrnili od koder je prišel. Sodišče tega tožbenega ugovora ne more sprejeti. Tožnik namreč niti na osebnem razgovoru niti v tožbi ni pojasnil, kako naj bi ga prisilili k oddaji prstnih odtisov, o tem ni izpovedal niti na naroku za glavno obravnavo. Njegova trditev o tem je posplošena in nekonkretizirana, zato jo lahko sodišče le splošno zavrne.

14.V obravnavani zadevi je iz podatkov centralnega sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili tam prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Hrvaški varnostni organi so mu bili dolžni odvzeti prstne odtise. Njihovo postopanje je bilo skladno z Uredbo (EU) št. 603/2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac

ki v prvem odstavku 9. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, posreduje centralnemu sistemu Eurodac.

15.Tožnik ne prereka, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na Hrvaškem, da ga je obravnavala hrvaška policija in da so mu tam odvzeli prstne odtise. Ugovarja pa pravilnosti stališča v izpodbijanem sklepu, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)

država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

1.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,5 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje6. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.7

2.Tako SEU kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.8

3.Sodišče je v 12. točki obrazložitve ugotovilo, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Zato je za presojo ali obstojijo ovire za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

4.Na osebnem razgovoru je tožnik izjavil, da so ga na železniški postaji na Hrvaškem pretepli policisti in da je bil zato v šoku. O tem dogodku ni niti na osebnem razgovoru niti v tožbi povedal ničesar, ni ga konkretiziral. Zaslišan na prvem naroku za glavno obravnavo 26. 9. 2024 je na izrecno vprašanja sodišča o tem pojasnil, da je do pretepa prišlo, preden so ga policisti odpeljali na policijsko postajo, kjer je dal prstne odtise. Sodišče ugotavlja, da je tožnik takrat imel status tujca, ki se je nezakonito nahajal na območju Republike Hrvaške, zato ta dogodek z vidika drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ni relevanten.

5.Tožnik zatrjuje, da naj bi zaradi nasilnih dejanj hrvaških varnostnih organov utrpel fizične in psihične zdravstvene težave, saj naj bi pri padcu na glavo utrpel poškodbe. Hudega psihičnega in fizičnega nasilja naj bi bil deležen tudi s strani uradnih oseb v azilnem domu, kjer naj bi se domnevno nahajal. Navaja, da mu varnostnik pred nastanitvenem centrom ni dovolil vstopiti, zato je moral noč preživeti zunaj v grmovju. Zaradi nasilnih ravnanj hrvaških organov je bil zmeden in v šoku, zato se dogajanja na Hrvaškem ne spominja (dobro). Zatrjevane posledice policijskega nasilja se nanašajo tudi na obdobje, ko je tožnik že oddal prstne odtise kot prosilec za mednarodno zaščito, zato je sodišče njegove navedbe glede zatrjevanega policijskega nasilja presojalo tudi vsebinsko, ne oziraje se na to, da naj bi do tega prišlo, ko je imel še status tujca.

6.Tožnik je zaslišan na naroku 26. 9. 2024 izpovedal, da so ga policisti brez razloga pretepli na železniški postaji v Zagrebu. Eden od njih naj bi ga vprašal kaj počne tam, ko mu je tožnik želel odgovoriti, ga je policist s plosko roko udaril po obrazu, zaradi tega je padel po tleh in se udaril v glavo. Izpovedal je, da so ga pretepli kot "da ni človek" in ga odpeljali na policijsko postajo brez da bi mu dovolili govoriti. Sodišče njegovo izpoved v tem delu ocenjuje kot neprepričljivo in je kot verodostojne ne more sprejeti iz več razlogov. Splošno znano dejstvo je, da ima Zagreb več kot 750.000 prebivalcev, veliko se jih dnevno znajde na tamkajšnji železniški postaji. Zato je malo verjetno, da bi ga hrvaški policisti vsem na očeh brez razloga pretepli kot "da ni človek". Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je izvedenka psihiatrije ugotovila, da tožnik agravira svoje zdravstvene simptome in težave, na agravacijo (potenciranje oziroma poudarjanje) pa bi po oceni sodišča lahko kazal tudi tožnikov opis nasilnega ravnanja policije na zagrebški železniški postaji. Tožnik je npr. izpovedal, da ga je policist plosko udaril z dlanjo po obrazu, zatem pa dejal, da so ga pretepali "kot da ni človek", vendar o tem nadaljnjem pretepanju ni povedal ničesar. Njegova izpoved o nasilnem ravnanju hrvaške policije na železniški postaji ni sinhrona z skrbnim ravnanjem hrvaškega policista, ki je tožnika po zaključenem policijskem postopku z avtom naslednji dan pripeljal pred nastanitveni center, za katerega je tožnik domneval, da je azilni dom. Glede na tožnikovo izjavo na zaslišanju naj bi ta policist šel celo z njim v notranjost tega nastanitvenega centra. Na nekonsistentnost tožnikovih izjav o nasilju hrvaške policije nenazadnje kaže tudi njegova izjava, da naj bi mu policisti vzeli denar. Očitno temu ni bilo tako, saj se je tožnik iz Hrvaške z vlakom odpravil proti Sloveniji, za vožnjo z vlakom pa je moral plačati karto. Poleg tega je iz registracijskega lista v upravnem spisu razvidno, da je imel tožnik po prihodu v Republiko Slovenijo pri sebi še vedno 10 EUR.

7.Glede na nanizane nekonsistentnosti tožnikovih izjav, sodišče ne more sprejeti tožbene navedbe, da je bil zaradi pretepa s strani hrvaške policije v šoku in da je bil zmeden do te mere, da se ne spominja vseh dogodkov, ki so temu sledili. Tožnik s tem opravičuje neverodostojnost svojih izjav, a sodišča glede tega ni prepričal. Tožnik ne zatrjuje le, da je bila hrvaška policija do njega nasilna. Navaja da je bil hudega psihičnega in fizičnega nasilja deležen tudi s strani uradnih oseb v azilnem domu, kjer naj bi se domnevno nahajal. Po presoji sodišča tega ni izkazal, saj iz podatkov v spisovni dokumentaciji ne izhaja, da bi z uradnimi osebami v azilnem domu imel kakršenkoli stik. Posplošeno navaja, da naj bi mu tam na silo in z grožnjo odvzeli prstne odtise, vendar tega tožbenega ugovora v ničemer ne konkretizira (prim. 13. točko obrazložitve). Zatrjuje tudi, da mu varnostnik v tej stavbi ni dovolil, da bi se vrnil nazaj v stavbo, vendar ne pove nič o tem, da bi si zatem še prizadeval vstopiti v to stavbo ali pa da je kogar koli v zvezi s tem prosil za pomoč (na osebnem razgovoru je povedal, da je tam videl neke ljudi).

8.Na osebnem razgovoru je tožnik izjavil, da je dve noči preživel zunaj v grmovju in da se je od tam odločil oditi, ker je bilo zunaj zelo mrzlo. Na naroku za glavno obravnavo 26. 9. 2024 je zanikal, da bi kdaj rekel, da je bilo zelo mraz in pojasnil da je zunaj prespal le eno in ne dve noči. Zaslišan se je večkrat skliceval na to, da je bil zaradi policijskega nasilja v šoku in da se zato dogodkov na Hrvaškem ne spominja (dobro). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, sodišče ne more sprejeti, da je bilo temu tako. Ni mogoče spregledati, da je tožniku po vseh opisanih dogodkih izpred nastanitvenega centra na Hrvaškem uspelo najti železniško postajo, odpotovati z vlakom proti Sloveniji in prečkati hrvaško-slovensko mejo. Glede na izkustvena spoznanja sodišča so za tak podvig nedvomno potrebni dobra koncentracija, spomin in spretnost prostorske orientacije v neznani deželi, česar pa zmedeni človek v šoku ne zmore. Takšna pot in prečkanje državne meje je izziv tudi za popolnoma zdravega posameznika.

9.Tožnik je v tožbi predlagal dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke - psihiatrije, med drugim tudi zato, ker toženka dvomi v strokovno presojo njegovega psihiatra dr. A. A., ki je eden najuglednejših psihiatrov v Sloveniji in tujini. Kljub temu, da ga tožnik obiskuje v predvidenih terminih in ima redno medikamentozno terapijo, se mu stanje slabša, ne zaradi same terapije, temveč zaradi resnosti duševne motnje. Ne spomni se vsakodnevnih običajnih dogodkov, npr. kdaj in kam je namenjen, koliko je ura, kdaj je čas za obroke v azilnem domu, sostanovalci ga opominjajo, kdaj je na vrsti za osebno higieno, ipd. Ima tudi telesne posledice duševne motnje, saj je nespečen, brez apetita, ima želodčne težave.

10.Sodišče je ob v tožbi zatrjevanih zdravstvenih težavah tožnika, zdravstvenih dokazilih (izvidi lečečega psihiatra dr. A. A. z dne 5. 9. 2024 in 19. 9. 2024; v prilogah sodnega spisa A3 do A5) in zaslišanju tožnika na naroku 26. 9. 2024 ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu in postavilo izvedenko psihiatrične stroke dr. B. B. Ocenilo je, da nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotavljalo težo oz. resnost tožnikovih zdravstvenih težav (243. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1). Med drugim je izvedenki posredovalo tudi tožnikovo pripravljalno vlogo, kateri sta bila priložena izvida dr. A. A. z dne 26. 9. 2024 in 3. 10. 2024 (v sodnem spisu sta označena kot prilogi A6 in A7).

11.Izvedenka je v pisnem mnenju z dne 19. 10. 2024 povzela zdravstveno dokumentacijo tožnika. Z njim je 8. 10. 2024 ob prisotnosti tolmača opravila osebni pregled. Ugotovila je, da je tožnik v času osebnega pregleda pri njej agraviral. To pomeni, da je poudarjal psihološke težave oziroma težave s spominom, ki jih po klinični oceni nima. Agravacija spominov je namerno produciranje lažnih ali pretiranih telesnih ali psiholoških simptomov. Motivi so zunanji dejavniki, v tem primeru gre po klinični oceni za poskus vpliva na sodni postopek. Agravacija motenj višjih živčnih funkcij, konkretno spomina, ni v skladu s klinično sliko oseb s stresno motnjo, kongnitivnim upadom oziroma z organsko poškodbo možganov. Konkretno tožnik na povsem enostavno vprašanje izvedenke ni odgovarjal, ali pa je odgovarjal v skladu s svojimi prepričanji, kako naj bi se psihične težave kazale. Na vprašanje: "Koliko je star?", je sprva večkrat ponovil vprašanje in odgovoril mimo, šele ob vztrajanju izvedenke je povedal, da je star 22 let in to večkrat ponovil. Ko mu je izvedenka predstavila zapisane rojstne podatke v listinski dokumentaciji in ga vprašala, kako se to sklada z njegovim odgovorom, je v trenutku postal jezen, a je potrdil, da je rojen leta 1993, ni pa povedal točnega rojstnega datuma. Izvedenka pri tožniku v času pogovora ni ugotovila motenj mišljenja, presoje, razumevanja, motenj razpoloženja. Tožnikova realitetna kontrola deluje intaktno. To sposobnost je imel tudi na razgovorih 27. 5. 2024. in 10. 7. 2024. Iz vsebine teh razgovorov je razvidno, da je tožnik v njih dobro sodeloval. Ni bilo razvidno, da bi bili pri njem prisotni simptomi in znaki, katere se zazna ob hudih in pravih duševnih bolezni. Izvedenka pri tožniku ni ugotovila konkretnega organskega razloga (substrata), ki bi bil razlog bolezenskega dogajanja - bodisi nevrološke, bodisi psihične bolezni, ki bi vplivala na njegove spominske funkcije - ne v času zaslišanj maja in julija 2024, kot tudi ne v času osebnega pregleda. Kot je že povedala, tožnik agravira z namenom vplivanja na sodni postopek z načinom, za katerega si v svojih predstavah predstavlja, da bi lahko pripeljal do zanj ugodnejšega izvida. Prav tako izvedenka pri tožniku ni ugotovila katero od pravih in hudih duševnih bolezni. Tožnik sicer navaja simptome stresne motnje in motnje spomina po dogodkih v Republiki Hrvaški, vendar po klinični oceni simptome agravira. V tem trenutku je tožnik funkcionalen, saj si je uredil zaposlitev in ustrezne dokumente, na zaslišanju na sodišču je jasno povedal za koga dela in kakšna je pričakovana višina plačila.

12.Tožnik se z mnenjem izvedenke ni strinjal. V pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2024 navaja, da mu je dr. A. A. diagnosticiral posttravmatsko stresno motnjo in da se njegovi odmerki zdravil še povečujejo. Kot je povedal lahko hipno pride v stanje paničnega napada, kar je potrebno upoštevati. Izvedenki očita, da se ni opredelila do predhodne zdravstvene dokumentacije lečečega psihiatra in ni pojasnila vpliva več vrst zdravil na tožnikovo psihofizično zdravstveno stanje. Prav tako ni pojasnila razlike med diagnozo dr. A. A. in svojo diagnozo ter se ni opredelila do nobenih drugih simptomov, ki jih je zaznal dr. A. A. V izvedenskem mnenju je izostala njena ocena tega, da je tožnik distimično razpoloženjske lege, da ima motnje spanja ob ruminacijah in da trpi za povečano anksioznostjo ob stresorjih ter da jasno izkazuje težavo s spominom. Navaja, da ima le prilagoditveno motnjo, s čimer se tožnik ne strinja.

13.Sodišče je s tožnikovimi pripombami v vlogi z dne 6. 10. 2024 in z zadnjimi izvidi dr. A. A. z dne 17. 10. 2024 in 30. 10. 2024 (v prilogi A8 sodnega spisa) seznanilo izvedenko. Izvedenka je na naroku za glavno obravnavo 12. 11. 2024 vztrajala pri svojem pisnem izvedenskem mnenju. Dodatno je pojasnila, da je dr. A. A. v izvidu z dne 3. 10. 2024 na osnovi kliničnega spremljanja v kliničnem statusu opisoval, da tožnik navaja nekonsistentne in nekongruentne pritožbe. To pomeni, da njegove pritožbe oziroma navedeni simptomi niso v skladu z njegovim afektom, torej tako kot se on v psihičnem statusu kaže oziroma kot ga ocenjuje psihiater in da je tudi njegovo funkcioniranje neskladno z zatrjevanimi simptomi. V tem izvidu je dr. A. A. napisal, da gre kljub izboljšanju funkcionalnosti, za agrivacijo simptomov posttravmatske stresne motnje. Izvid z dne 3. 10. 2024 kaže, da je tudi ambulantni psihiater pri tožniku ugotavljal neskladje med pritožbami oziroma zatrjevanimi simptomi, ki jih ni mogoče umestiti v določen sindrom, v določeno kategorijo duševne bolezni.

14.Izvedenka je zaslišana pojasnila, da je tožnik na osebnem pregledu pri njej na zelo preprosta vprašanja (npr. glede starosti) odgovarjal nekonsistentno oziroma sploh ni odgovoril. Samo glede starosti sta se pogovarjala približno 15 minut. Nato je povedal, da je star 22 let, ko pa mu je kasneje predstavila podatke v dokumentaciji o njegovi letnici rojstva, je postal izraziteje vznemirjen in celo jezen ter povedal, da ima podatke o tem socialni delavec. Po njenem mnenju tožnikovo vedenje in psihično stanje med pregledom ne govori v prid postravmatske stresne motnje. Tako po njeni klinični oceni kot tudi glede na zapise dr. A. A. je menila, da tožnik ne kaže znakov duševne bolezni, temveč simptome prilagoditvene motnje, te simptome pa potencira z motivom vplivanja na sodni postopek.

30.Izvedenka je tožniku verjela, da mu je misel o vrnitvi na Hrvaško neprijetna in ga spravlja v določeno subjektivno stisko. Ugotovila pa je, da njegovo razpoloženje v času spremljanja v azilnem domu nikoli ni bilo opisano kot stanje hujšega depresivnega pomika, prav tako ni bila opisana psihotična simptomatika (ki je takšna, da oseba ni v stiku z realnostjo, ima blodnje, halucinacije, nerealne dejanske misli o sebi, o svetu). Menila je, da bi bilo ob psihološki stiski tožnika v primeru predaje Republiki Hrvaški zaradi preprečevanja psihične destibilizacije ter spremljanja predpisane medikamentozne terapije smiselno spremljanje pri psihologu in psihiatru.

Sodišče pisno in ustno mnenje izvedenke sprejema in se nanj opira. Celovito, brez nejasnosti ali nasprotij ter logično in argumentirano je odgovorila na vsa vprašanja sodišča in se opredelila tudi do vseh zdravniških izvidov ter pripomb tožnika. Niti sodišče na obeh narokih ni zaznalo, da bi tožnik imel kakršne koli težave pri sledenju poteku postopka, komuniciranju z ostalimi deležniki, obe njegovi zaslišanji (26. 9. 2024 in 12. 11. 2024) sta potekali gladko. V tej luči se sodišče pridružuje pojasnilu izvedenke, da je zdravstveno stanje tožnika treba presojati glede na objektivne znake ter upoštevati njegov namen, da s svojim vedenjem, tudi s tem, kar pove psihiatru, želi vplivati tako na psihiatrično mnenje kakor tudi na sodni postopek.

Izvedenka je v pisnem mnenju tudi ocenila, da v primeru predaje v Republiko Hrvaško za tožnika ne obstaja nevarnost za znatno ali nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega, duševnega stanja - npr., da bi postal psihotičen ali da bi prišlo do izrazitejšega zanihanja razpoloženja. Ob osebnem pregledu je tožnik navedel, da bo v primeru vrnitve na Hrvaško storil samomor, kar pa v trenutku pregleda vzročno ni posledica duševne bolezni, pač pa poskusa vplivanja na sodni postopek. Izvedenka tožnika v času pogovora ni ocenila kot samomorilno ogroženega. Ob zgoraj podanih ugotovitvah, bi lahko v primeru predaje prišlo do prehodne prilagoditvene motnje; ta bi se lahko kazala kot prehodna povišana stopnja tesnobe, napetosti, kar pa ni znatno in/ali nepopravljivo poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Izvedenka je predlagala naj ima tožnik še naprej možnost zdravniškega oziroma po potrebi psihiatričnega vodenja, s pomočjo katerega se lahko ublaži eventuelne simptome prilagoditvene motnje, npr. motnje spanja, znake tesnobe oziroma druge psihološke simptome.

Sodišče tudi v tem delu izvedensko mnenje sprejema kot prepričljivo in verodostojno. Toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da ji 31. člen Uredbe Dublin III, nalaga, da Republiki Hrvaški pravočasno sporoči podatke o tožnikovem zdravstvenem stanju, in tako zagotovi, da bodo lahko hrvaški pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom tožniku priskrbeli ustrezno pomoč, vključno s takojšnjo zdravstveno oskrbo, potrebno za zaščito njegovih življenjskih interesov, ter zagotovijo neprekinjeno zaščito in pravice, ki jih nudijo uredba in drugi ustrezni pravni instrumenti na področju azila. Informacije se prenesejo v obliki skupnega zdravstvenega spričevala, ki se mu priložijo ustrezni dokumenti. Da je Republika Hrvaška pripravljena posredovane informacije spoštovati, je razvidno iz odgovora, s katerim je sprejela odgovornost za reševanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, v katerem toženko poziva, naj jih vnaprej obvesti o specifikah zdravstvenega stanja, tako s fizičnega kot psihičnega zornega kota kot o morebitnih invalidnostih ali občutljivih razmerah.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da so mu na hrvaški policijski postaji izročili nek dokument, katerega vsebine ni poznal, saj je bil sestavljen v tujem jeziku. Sodišče temu ne more slediti, saj je malo verjetno, da bi mu policija zgolj predala nek uradni dokument brez da bi mu pojasnila, kaj v njem piše. Tožnik je to listino pokazal varnostniku v nastanitvenem centru, kar kaže na to, da je vedel, kaj v njej piše. Sodišču te listine ni predložil. Navedel je, da jo je izgubil, kje in v kakšnih okoliščinah pa zaslišan na naroku ni znal pojasniti, ker da je bil takrat v šoku. Glede na zgoraj povzeto izvedensko mnenje, zlasti pa upoštevaje dejansko okoliščino, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški sposoben takšne koncentracije in prostorske orientacije, da je že naslednji dan našel pot do železniške postaje in se odpeljal proti Sloveniji, sodišče njegove izpovedi ne more oceniti kot prepričljive in verodostojne. Tožnik je prosilec za mednarodno zaščito, zato so vsi dokumenti ki mu jih na poti izročijo varnostni organi, zanj ključnega pomena in bi moral z njimi ravnati vsaj z enako mero skrbnosti kot jo je izkazal pri nadaljevanju poti od nastanitvenega centra na Hrvaškem v Slovenijo.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, saj ga je strah hrvaških varnostnih organov, ker so z njim nečloveško in poniževalno ravnali, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je po tem, ko je tak status imel, odšel v Slovenijo, v hrvaškem azilnem domu pa ni bil nastanjen. Če bo vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III, ga ne bodo sprejeli hrvaški varnostni organi, ki so po njegovih navedbah z njim nečloveško ravnali, ampak ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Tožnik ni izkazal, da bi bil kakor koli oviran pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz podatkov upravnem in sodnem spisu ni razvidno, da bi imele osebe, ki so v t.i. dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški težave pri dostopu do (ponovnega) postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav, zato je odveč bojazen, da bi tožniku bile tam kratene kakršnekoli pravice.

Upoštevaje sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011), tožnik neutemeljeno domneva, da mu ne bo omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in da bo kršeno načelo nevračanja. Njegovo sklicevanje na omenjeno sodbo ESČP je neobrazloženo, zato ga lahko sodišče le splošno zavrne. Tudi sicer pa ta sodba ne more biti relevantna, saj je bilo v tistem primeru obravnavano drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema.

Tožnik neutemeljeno očita toženki, da pred izdajo izpodbijane odločitve ni pridobila nobenih posodobljenih informacij o razmerah na Hrvaškem, zlasti o pravnem stanju oseb, ki so tja vrnjene v t.i. dublinskem postopku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka po skrbni in natančni presoji vseh tožnikovih izjav pravilno ocenila, da trditve glede zatrjevanega pretepa s strani policije niso izkazane in verodostojne. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik niti ni bil nastanjen v azilnem domu, niti se njegova prošnja za mednarodno zaščito še ni začela obravnavati in tako ni imel še nobenih izkušenj kot prosilec za mednarodno zaščito. Zato toženka ni imela razlogov, da bi dodatno pridobivala informacije o tem, kako so obravnavane osebe po tem, ko že imajo status prosilca za mednarodno zaščito.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Dublinska uredba.

2Sodišče pripominja, da je toženka na tem mestu napačno zapisala datum, ko naj bi tožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito (t.j. 8. 5. 2022). Iz podatkov Centralne evidence Eurodac v priloženem upravnem spisu in iz tožbenih navedb je namreč razvidno, da je bilo to 8. 5. 2024.

3Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev)

4Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

5V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

6C-411/10 (88. točka).

7Prav tam, 94. točka.

8Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).