Jedro

Raven pričakovane zasebnosti je v najetem vozilu nižja kot v vozilu, ki je storilčeva last ali ga storilec redno uporablja.

S tem, ko storilec vozilo, ki mu služi za pobeg, zapusti, se odreče varovanju pred posegi v svojo zasebnost.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena D. K. in G. G. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojena D. K. in G. G. spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, obsojenega K. pa še za kaznivi dejanji krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 in prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 205. člena KZ-1 je sodišče obsojenemu G. izreklo, obsojenemu K. pa določilo kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ-1 pa je obsojenemu K. določilo kazen pet mesecev zapora. Nato je sodišče obsojenemu K. na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 pa mu je izreklo denarno kazen 50 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 1.000,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev. Sodišče je obsojencema v izrečeni kazni zapora vštelo čas, prestan v priporu, ter jima naložilo nerazdelno plačilo premoženjskopravnih zahtevkov. Oškodovanega P. J. je sodišče z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je sodišče obsojencema odvzelo zaseženi denar, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa jima je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožb zagovornikov obsojencev izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenca glede dejanj, opisanih v točki A izreka, spoznalo za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z 20. členom KZ-1 ter prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obsojenemu K. je sodišče druge stopnje določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 205. člena KZ-1, 50 dnevnih zneskov denarne kazni po 20,00 EUR, to je 1.000,00 EUR za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 in kazen pet mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ-1, nato pa mu je po 2. točki prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora in 50 dnevnih zneskov denarne kazni po 20,00 EUR, to je 1.000,00 EUR. Obsojenemu G. je sodišče druge stopnje za kaznivo dejanje po prvem odstavku 205. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Sicer je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega G. G. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, zagovornik obsojenega D. K. pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornika predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevah zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Po stališču vrhovne državne tožilke je ocenjevanje, ali je mesto pod preprogo, kjer sta bili najdeni registrski tablici, in predal v sredinski konzoli vozila, predmet presoje dejanskega stanja. Policija ob pregledu vozila tudi ni uporabila nobenih tehničnih sredstev. Ogled vozila je policija opravila po obvestitvi preiskovalnega sodnika in državne tožilke, pa tudi lastnika vozila. Nadalje vrhovna državna tožilka meni, da se je obsojeni G. v svojem zagovoru opredelil in opisal celoten dan 24. 2. 2011; da navedbe glede dejanj, opisanih pod točkama 6 in 7 obtožbe, pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja; ter da je obrazložitev kaznivih dejanj pod točkami 1, 2, 3, 5, 6 in 7 zadostna in prepričljiva.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma. Zagovornik obsojenega G. G. se s stališči vrhovne državne tožilke ne strinja, ponavlja, da je policija nezakonito preiskala vozilo Opel, ter vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornika obsojencev v zahtevah za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navajata, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na nezakonito pridobljene dokaze. Po stališču zagovornikov policija ni imela odredbe sodišča za preiskavo vozila Opel z registrsko oznako PO ..., prav tako pri tej preiskavi nista bili prisotni dve polnoletni priči, poleg tega policija imetniku vozila ni omogočila navzočnosti ob preiskavi. Vložnika menita, da je v obravnavanem primeru policija s tem, ko je odpirala predale v omenjenem vozilu in v njem premikala predmete, preiskala skrite dele vozila, pri čemer se sklicujeta na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 210/98 z dne 11. 12. 2002 in I Ips 289/2006 z dne 7. 12. 2006. Pregledovanje zaprtega prtljažnika in vsebine zaprtih predalov v notranjosti vozila, ki so po mnenju zagovornikov skriti prostori, presega procesno dejanje ogleda po 245. členu ZKP. Teh prostorov namreč ni mogoče pregledati zgolj vizualno. Z dvigovanjem preprog, pregledovanjem zaprtih predalov v notranjosti vozila in s preiskavo žepov jakne, ki je bila na zadnjih sedežih vozila, je policija našla registrski tablici, pištolo in osebne dokumente. Na teh najdbah temelji tudi odredba preiskovalne sodnice za hišno preiskavo. Po stališču vložnikov gre torej za nedovoljene dokaze, ki bi morali biti na podlagi 83. člena ZKP izločeni iz spisa.

6. Istovrstne navedbe sta presodili že sodišči prve (sodba, strani od 19 do 23) in druge stopnje (sodba, strani od 4 do 8) in jih ocenili kot neutemeljene. Sodišči sta ugotovili, da se registrski tablici, najdeni pod tepihom na sovoznikovi strani vozila, in pištola Vzor, najdena v zaprtem, vendar nezaklenjenem predalu sredinske konzole, niso nahajale v skritih prostorih vozila Opel. Po stališču nižjih sodišč, je policija na policijski postaji opravila ogled omenjenega vozila na podlagi 245. člena ZKP.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se obsojenca 24. 2. 2011 z najetim vozilom Opel z registrsko oznako PO ... pripeljala na parkirni prostor v bližini hiše na naslovu B. v Domžalah. Iz rezervoarja tam parkiranega tovornega vozila sta v posodi, ki sta ju prinesla s seboj, pretočila najmanj 300 litrov goriva, pri tem pa ju je zalotil lastnik tovornega vozila. Obsojenca sta stekla proti svojemu vozilu, pri čemer sta posodi z gorivom pustila na kraju dejanja, vendar jima je lastnik tovornega vozila s svojim osebnim vozilom preprečil, da bi se odpeljala s kraja dejanja, tako, da je s svojim vozilom zaparkiral vozilo obsojencev. Zato sta obsojenca zapustila vozilo in peš pobegnila. Vozilo Opel sta obsojenca pustila odklenjeno, kontaktni ključi so bili v ključavnici, lastnik tovornega vozila je na sprednjem sedežu našel torbico z dokumenti, ki so se glasili na obsojenega K. Nadalje je iz podatkov v spisu razvidno, da je policija ob ogledu kraja kaznivega dejanja opravila vizualni pregled vozila Opel. Policija je o ogledu obvestila državno tožilko in preiskovalno sodnico, vendar slednja ni prišla na kraj in ni prevzela ogleda. Nato je vlečna služba odpeljala vozilo Opel v hrambo na Postajo prometne policije Ljubljana, kjer sta kriminalist in kriminalistični tehnik naslednjega dne, to je 25. 2. 2011, ponovno opravila ogled vozila Opel. Tudi o tem ogledu je policija obvestila državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, ki se ogleda ni udeležil, obvestila pa je tudi lastnika vozila R. R., ki je izjavil, da ne želi biti prisoten pri preiskavi vozila in je soglašal z opravo preiskave. Kriminalista sta ob ogledu vozila med drugim pod preprogo pod voznikovim sedežem našla registrski tablici LJ 1... in LJ 2..., v sredinskem predalu med voznikovim in sovoznikovim sedežem pa pištolo Vzor 70 s serijsko številko ...

8. Po presoji Vrhovnega sodišča policija v obravnavanem primeru ni ravnala nezakonito, obravnavani primer pa se tudi razlikuje od primerov, ki jih je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbah, na katere se sklicujeta vložnika. Stališče nižjih sodišč, da je policija v prostorih policijske postaje opravljala ogled vozila, ni sprejemljivo. Pri preiskovalnem dejanju ogleda po 245. členu ZKP se z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotovijo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. Pregledovanje notranjosti vozila in odpiranje predalov v vozilu presega tako neposredno opazovanje, zato je po presoji Vrhovnega sodišča policija v obravnavanem primeru opravila pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP. Po tej določbi sme policija opraviti pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 289/2006 z dne 17. 12. 2006 med drugim obrazložilo, da je med takšnim policijskim pregledom vozila ter njegovo preiskavo po določbah kazenskega postopka, ki veljajo za hišno (in osebno) preiskavo, katero naj bi v obravnavanem primeru po zatrjevanju vložnikov opravila policija, razlika predvsem v stopnji oziroma intenziteti pregleda oziroma preiskave vozila. Preiskava prevoznih sredstev sicer ne pomeni posega v ustavno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja, saj ne gre za stanovanje ali druge prostore, varovane s 36. členom Ustave (razen, če gre za posebej prirejeno vozilo, ki se uporablja tudi kot stanovanje). Takšna preiskava vozila pa pomeni poseg v posameznikovo zasebnost v smislu 35. člena Ustave, ki zagotavlja celovito varstvo vseh osebnostnih pravic ne glede na to, ali so z Ustavo izrecno urejene ali ne. Zato je razumljivo, da zakon za takšno procesno dejanje postavlja strožje formalne pogoje, smiselno enake kot za opravo hišne in osebne preiskave.

9. Odgovor na vprašanje, ali je policija s takim pregledom posegla v pravico obsojencev do zasebnosti iz 35. člena Ustave, je nikalen. Raven pričakovane zasebnosti je v najetem vozilu (rent a car), ki sta ga uporabljala obsojenca, nižja kot v vozilu, ki je storilčeva last ali ga storilec redno uporablja. V obravnavanem primeru je najeto vozilo obsojencema služilo za pobeg s kraja kaznivega dejanja, ker pa jima je bilo to preprečeno, sta (odklenjeno) vozilo zapustila in pobegnila peš. Po presoji Vrhovnega sodišča storilec kaznivega dejanja v zapuščenem vozilu, ki mu služi (ali je služilo) za pobeg, pa tudi na primer v taksiju ali ukradenem vozilu, ne more pričakovati varovanja svoje zasebnosti. S tem, ko storilec vozilo, ki mu služi za pobeg, zapusti, se odreče varovanju pred posegi v svojo zasebnost. Za presojo obravnavanega primera je pravno relevantno tudi, da je policija o pregledu vozila obvestila lastnika vozila (najemodajalca), ki je v pregled privolil, odrekel pa se je svoji navzočnosti pri tem dejanju policije. S tem, ko je obsojeni K. zapustil vozilo Opel in pobegnil s kraja kaznivega dejanja, se je odrekel ne samo varstvu pred posegi v njegovo zasebnost, temveč tudi svoji navzočnosti pri pregledovanju vozila. Obsojeni K. je kot imetnik (najemnik) vozilo Opel povsem očitno zapustil, zato Ustava po presoji Vrhovnega sodišča v taki situaciji pred posegi v zasebnost varuje lastnika vozila. V času, ko je policija opravljala pregled vozila, obsojeni K. še ni imel statusa osumljenca, prav tako policiji takrat še ni moglo biti znano, da je prav on 24. 2. 2011 uporabljal omenjeno vozilo. Zato ni utemeljeno zatrjevanje vložnikov, da bi morala policija o pregledu vozila obvestiti obsojenega K. in zagotoviti njegovo navzočnost. Po presoji Vrhovnega sodišča bi smela policija v dani situaciji pregledati zapuščeno vozilo, ki je obsojencema služilo za pobeg, tudi brez privolitve njegovega lastnika, vključno s prtljažnikom in predali v vozilu, privolitev lastnika vozila bi potrebovala le za razstavljanje vozila, torej če bi opravila preiskavo vozila po določbah kazenskega postopka o hišni preiskavi.

10. Nenazadnje tudi ni utemeljeno zatrjevanje, da je policija v obravnavanem primeru opravila preiskavo vozila. Preiskavo stanovanja in drugih prostorov obdolženca (tudi vozila) se sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila (določeno) kaznivo dejanje (prvi odstavek 214. člena ZKP). V obravnavanem primeru je policija pregledala vozilo Opel v zvezi z zgoraj opisano tatvino goriva (točka A/4 izreka prvostopenjske sodbe), torej je iskala sledove in predmete, povezane s to tatvino. Kot rečeno, v času pregledovanja vozila policiji ni bilo znano, da naj bi tatvino storila prav obsojenca, zato slednja v tistem trenutku nista mogla biti tisti določeni osebi, pri katerih naj se opravi preiskava. Tak zaključek potrjuje tudi ravnanje obsojenega K., ki je 25. 2. 2011, to je na dan pregledovanja vozila, policiji naznanil da mu je bilo omenjeno vozilo ukradeno med 15.00 uro 24. 2. 2011 in 20.00 uro 25. 2. 2011, s čimer je očitno hotel prikazati, da v času, ko je bila storjena tatvina goriva, vozila Opel ni imel v posesti. Pogoj za dopustnost odreditve in oprave hišne preiskave je tudi izkazana verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Kot že rečeno, v obravnavanem primeru je policija pregledala vozilo Opel z namenom odkrivanja sledov in predmetov, povezanih s tatvino goriva. Zato ni utemeljeno zatrjevanje vložnikov, da je policija pregledala oziroma preiskala vozilo z namenom odkritja predmetov, povezanih z ostalimi, v točki A izreka prvostopenjske sodbe opisanimi tatvinami. Policija je pri pregledu vozila najdeni registrski tablici in pištolo Vzor povezala z drugimi tatvinami šele po (nadaljnjem) zbiranju obvestil in preverjanju obstoječih evidenc.

11. Na podlagi povedanega Vrhovno sodišče zaključuje, da policija v obravnavanem primeru ni opravila preiskave vozila, temveč pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, pri tem pa tudi ni posegla v pravico do zasebnosti obsojenega K. iz 35. člena Ustave. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12. Po zatrjevanju zagovornika obsojenega G. G. sodišče s tem, ko je samoiniciativno spremenilo izrek obtožnice, obsojencu ni dalo možnosti, da bi se o tej spremembi izjavil. V obtožbi je bilo obsojencu očitano, da je kaznivo dejanje pod točko 4 z dne 24. 2. 2011 storil ob 12.15 uri, sodišče pa je navedbo ure izpustilo iz opisa kaznivega dejanja. Obsojenec je svoj zagovor podal glede na uro, navedeno v obtožnici, prav tako je za to uro podal alibi, zaradi česar po vložnikovem zatrjevanju ob tem času ni mogel biti prisoten na kraju kaznivega dejanja. Zagovornik s tem v zvezi ne sprejema stališča sodišča druge stopnje in vztraja, da gre pri taki spremembi izreka sodbe za presenečenje.

13. Tako vložnikovo zatrjevanje ni utemeljeno. S tem v zvezi Vrhovno sodišče sprejema kot logično ter na podatkih spisa in prvostopenjske sodbe utemeljeno stališče sodišča druge stopnje (sodba, stran 12). Slednje je ob reševanju enakega pritožbenega očitka obrazložilo, da obsojeni G. zaradi opustitve navedbe točne ure storitve kaznivega dejanja pod točko A/4 izreka prvostopenjske sodbe ni mogel biti presenečen. Iz izjav oškodovancev S. in M. S. je več kot jasno razvidno, da sta opisovala večerni dogodek. Treba je še dodati, da je tudi iz zapisnikov o ogledu Policijske postaje Domžale (v nadaljevanju PP Domžale) z dne 24. 2. in 25. 2. 2011 razvidno, da se obsojencema očita storitev tatvine goriva v večernih urah (okoli 20.00 ure). Večerni čas storitve tatvine goriva je nadalje razviden iz odločbe PP Domžale o odvzemu prostosti osumljenemu G. z dne 19. 3. 2011, odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani o hišni preiskavi IV Kpd 15309/2011 z dne 18. 3. 2011 in iz izpovedb S. in M. S. v preiskavi dne 8. 4. 2011. Ti izpovedbi je sodišče na glavni obravnavi 6. 10. 2011, na kateri sta bila prisotna tako obsojeni G. kot sodni tolmač za srbski jezik, ob zaslišanju omenjenih prič prebralo, pri čemer iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da obsojenec česa ne bi razumel ali da bi glede časa storitve kaznivega dejanja ugovarjal. Zatrjevanje, da obsojenec ni bil seznanjen z večerno uro storitve kaznivega dejanja, ni utemeljeno. Sodišče obsojenčevega zagovora, da je bil tistega dne ves čas doma, ni sprejelo, vložnik pa ne v zahtevi ne v prejšnjih vlogah in izjavah ne obrazloži, kje naj bi bil obsojenec 24. 2. 2011 v večernem času. Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve pravice do obrambe ni ugotovilo.

14. Zagovornik obsojenega G. tudi ne more uspeti z nestrinjanjem z razlogi sodišča druge stopnje ter z analiziranjem zapisnika o ogledu K 1157649/023/50837 z dne 15. 3. 2011, pa tudi ne z navajanjem, da obsojeni G. na kraju kaznivih dejanj, opisanih pod točkami A/1, 2, 3, 5, 6 in 7 izreka, ni bil viden; da ne obstaja noben dokaz, ki bi ga povezoval s krajem storitve teh kaznivih dejanj; da iz dokazov ne izhaja, da je šlo za dva storilca; da iz obsojenčevega bivanja pri soobsojenem K. ni mogoče sklepati o tem, da je bil prav obsojeni G. sostorilec; da obsojenemu G. ni bil zasežen noben predmet, ki izvira iz očitanih kaznivih dejanj; da zaslišane priče niso znale pojasniti, po čem so sklepale, da določeni predmeti pripadajo obsojencu in da je obsojenec uporabljal določene prostore; da se je priča R. v svoji izpovedbi zapletal; da se izpodbijani sodbi opirata na neverodostojne in protispisne izjave in izpovedbe policistov. S takimi navedbami zagovornik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega G. G. in zagovornika obsojenega D. K. zavrnilo kot neutemeljeni.

16. Po podatkih prvostopenjske sodbe sta obsojenca zaposlena, za svoje delo prejemata plačilo ter imata preživninske obveznosti do svojih mladoletnih otrok. Po presoji Vrhovnega sodišča vzdrževanje obsojencev in vzdrževanje oseb, ki sta jih dolžna vzdrževati, glede na njuno premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov v prvostopenjski sodbi, zaradi plačila sodne takse ne bo ogroženo. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP vsakemu od obsojencev naložilo plačilo stroškov postopka z zahtevama za varstvo zakonitosti.