Jedro

Zaradi prenehanja posameznega člana davčna skupina ne preneha.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi tožeče stranke ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 29.3.2002 odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.3.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Posebnega davčnega urada L. z dne 5.2.2002. Z njo je bilo tožnici kot predlagateljici skupinskega davčnega obračuna naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1999 v višini 379.572,00 SIT in zamudnih obresti v višini 128.839,19 SIT (za čas od 10.5.2000 do 23.8.2001).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je bila skupini davčnih zavezancev (E. d.d. V., E.D. d.o.o. C., E.K. d.o.o. V. in E.V. d.o.o. Š/P) z odločbo organa prve stopnje z dne 25.3.1999 odobrena priprava skupinskega davčnega obračuna za leto 1998, 1999 in 2000. Z izbrisom ene izmed članic skupine iz sodnega registra dne 20.4.2000 (torej pred potekom treh let), naj bi omenjena skupina davčnih zavezancev prenehala. Sestava skupine je namreč vezana na odločbo o pripravi skupinskega davčnega obračuna in je z njo določena kot obvezna in nespremenljiva. S prenehanjem posameznega člana (razen v primeru iz 6. odstavka 200. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP) naj bi skupina, na katero se odobritev nanaša, prenehala. Zato naj bi bila odločitev davčnih organov prve oziroma druge stopnje, ki sta tožečo stranko naknadno obdavčila z davkom od dobička pravnih oseb, pravilna in zakonita.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga materialno pravo, ko navaja, da naj bi zakonodajalec kot edino možno spremembo skupine, predvidel le v 6. odstavku 200. člena ZDavP, naknadno opredelitev za posamični obračun. Pravila postopka v upravnem sporu naj bi bila kršena, ker sodišče ni opravilo v tožbi zahtevane glavne obravnave in ker obravnavanja te zadeve ni združilo z drugimi istovrstnimi zadevami. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in njeni tožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Članom že omenjene davčne skupine, je bila z odločbo davčnega organa prve stopnje z dne 25.3.1999 odobrena priprava skupinskega davčnega obračuna za leta 1998, 1999 in 2000. Pred potekom omenjenega triletnega obdobja je bila članica omenjene skupine E.D. d.o.o. C. izbrisana iz sodnega registra na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju z dne 24.10.2000 zaradi neuskladitve po 1. in 2. odstavku 580. člena ZGD ter 37. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetju.

V zadevi je sporno, ali je zaradi spremembe, do katere je prišlo z izbrisom članice iz sodnega registra, davčna skupina prenehala in je bil tožeči stranki pravilno in utemeljeno naložen sporni davek v plačilo.

ZDavP neposredno ne ureja primera, ki je podlaga za spor. V 6. odstavku 200. člena ureja le primer, ko se posamezen član naknadno opredeli za posamično obdavčenje (izstop iz skupine). Iz omenjene zakonske določbe, ki se glasi: "Če se posamezni član skupine naknadno opredeli za posamično obdavčenje, mora vsak član skupine plačati razliko, ki je nastala zaradi spremembe obdavčenja v skupini", naj bi po presoji sodišča prve stopnje izhajalo, da je sestava davčne skupine vezana na odločbo o odobritvi in da je s tem določena kot obvezna in v načelu nespremenljiva. Primeri, ko je možna sprememba davčne skupine naj bi bili v zakonu omejeni le na izstop.

Vrhovno sodišče s takšno razlago 200. člena ZDavP ne soglaša. Res je, da omenjeni zakon v 6. odstavku 200. člena izrecno ureja samo spremembo v sestavi davčne skupine, do katere pride zaradi izstopa. Vendar ravno ta določba računa s tem, da se sestava davčne skupine tudi v času, za katerega je skupinski obračun odobren, lahko spremeni, in ureja tudi položaje, ki zaradi takšne spremembe nastanejo. Davčna skupina torej glede svoje sestave ni obvezna in nespremenljiva. Če se lahko posamezen član kadarkoli, ne da bi zato navajal razloge, naknadno opredeli za posamično obdavčenje in s tem spremeni sestavo davčne skupine, ni videti nobenega razloga, zakaj bi davčna skupina ne mogla - z analogno uporabo pravil, ki urejajo izstop - obstajati v spremenjeni sestavi tudi v primerih, ko posamezen član zaradi naknadnih dogodkov ne izpolnjuje (več) pogojev za članstvo iz drugih razlogov, če je takšna volja tistih članov, ki te pogoje izpolnjujejo. Okoliščina, da davčni organ ni dolžan popravljati obračuna, ne more biti dovolj močan razlog za takšno stališče. Tudi zavezanci, ki so - ali štejejo, da so - člani davčne skupine, morajo predložiti posamični davčni izkaz (2. odstavek 200. člena ZDavP) in davčni organ ima vedno možnost sestaviti oziroma popraviti predložene davčne obračune: primer je analogen primeru, ko bi se posamezen član odločil za izstop, predložil posamičen davčni obračun, nosilec skupine pa bi ga kljub temu (napačno) upošteval tudi pri pripravi skupinskega davčnega obračuna. Položaj, ko član davčne skupine izstopi z nje, je glede posledice za davčno skupino v bistvenem enak položaju, ko član ali več članov skupine že od začetka ali pa v času veljavnosti odločbe o odobritvi priprave skupinskega davčnega obračuna ne izpolnjujejo (več) pogojev za članstvo v takšni skupini. Omenjeno stališče je vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi I Up 31/2002-2 z dne 11.11.2003. Ob pravilni uporabi določbe 200. člena ZDavP se torej izkaže, da bi moral davčni organ v letih 1998, 1999 in 2000 upoštevati predložene skupinske davčne obračune tako, da bi zajemali tiste člane, ki so v posameznem letu izpolnjevali zakonske pogoje, s tem, da bi člane, ki so v posameznem davčnem izkazu izkazali obdavčljiv dobiček lahko sorazmerno s tem dobičkom obremenil za razliko, ki je nastala zaradi spremembe obdavčevanja v skupini, do katere je prišlo, ker se je sestava skupine razlikovala od tiste, ki je bila odobrena z odločbo posebnega davčnega urada. Iz tega pa izhaja, da je treba za vsako leto posebej ugotavljati kateri zavezanci so izpolnjevali pogoje za članstvo v davčni skupini.

Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, če v tožbi zahtevane glavne obravnave ni opravilo. Tožničin predlog za razpis glavne obravnave namreč ni bil obrazložen, saj tožnica ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti.

Odločitev o tem, da ne bo združilo več pri njem odprtih postopkov v skupno obravnavo in odločanje, je stvar vodstva postopka, ki je ni mogoče izpodbijati s pravnim sredstvom (41. člen ZUS).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in na podlagi 60. člena ZUS tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.