Jedro

Nižjima sodiščema ni mogoče utemeljeno očitati napačne pravne presoje pri opredelitvi višine odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prestanega strahu za izid zdravljenja. Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza, pri čemer v obravnavanem primeru ni mogoče zanemariti že opisane vezanosti na obseg tožbenega zahtevka.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke le delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu tako spremeni, da se razsodi: Tožena stranka S. p.o. Ljubljana je dolžna plačati tožniku M. S. iz T., odškodnino v znesku 2,413.449,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1993 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se kot neutemeljen zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 16.492,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1996 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 3,080.115,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od 21.12.1993 dalje do plačila, naložilo pa mu je tudi, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo, prvostopno sodbo razveljavilo v izreku o pravdnih stroških, v ostalem dajatvenem delu pa spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.870.115,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1993 dalje do plačila, pri čemer je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz revizijskih razlogov po členu 385/1 točka 2 in 3 ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na pritožbo tožene stranke, ki je izpodbijala le odškodnino v znesku 1.200.000,00 SIT, je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna glede zneska 1.880.115,00 SIT, vendar pa je sodišče druge stopnje tožniku odškodnino na pritožbo tožene stranke znižalo na 1.870.115,00 SIT, torej za 10.000,00 SIT več, kot se je tožena stranka zoper sodbo sploh pritožila. Sicer pa je tožena stranka v pritožbi navedla, da je dosojena odškodnina v vseh treh postavkah (fizične bolečine, duševne bolečine zaradi prestanega strahu in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) za 1/3 previsoka, pri čemer je glede odškodninske postavke, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, posebej navedla, da je iz tega naslova dosojena odškodnina za 1/3 previsoka. Vendar pa je sodišče druge stopnje prav odškodnino iz navedene odškodninske postavke znižalo za celotni uveljavljani znesek, torej za 1.200.000,00 SIT, čeprav bi to lahko bilo storjeno le glede zneska 666.666,00 SIT. Odškodnina iz navedenega naslova je bila torej zmanjšana za bistveno več, kot se je tožena stranka sploh pritožila. Pri tem se tožnik ni poslužil pravice, ki mu jo zagotavlja določba 203. člena ZOR, ker se utemeljeno boji, da bo lahko v bodočnosti prišlo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Končno pa je tožnik s svojo pripravljalno vlogo uveljavljal celotno odškodnino v znesku 4.150.000,00 SIT poleg že pravnomočno prisojene in plačane odškodnine v znesku 3.000,00 SIT - po sodbi z dne 6.4.1989 - ne pa z odbitkom tako prisojene in plačane odškodnine z valorizacijo v znesku 579.885,00 SIT. V reviziji tožnik posebej poudarja izredno velik obseg nastale škode, ki je v ugotovljeni organski možganski prizadetosti z motnjo zapomljivosti ter posledični uvrstitvi v drugo kategorijo invalidnosti. Do sodbe sodišča prve stopnje (21.12.1993) je tožnik prestajal telesne in duševne bolečine kar v obdobju 126. mesecev. Skromno dosojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine glede na določbo prvega odstavka 200. člena ZOR. Po njegovem mnenju bi bilo treba dosojeno odškodnino zvišati za znesek 2.279.885,00 SIT (seštevek zneskov 4.150.000,00 SIT - zahtevana odškodnina, s prištetim zneskom 579.885,00 SIT - valoriziran znesek 3.000,00 SIT iz sodbe sodišča prve stopnje z dne 6.4.1989).

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Sodišči nižje stopnje sta v okviru vezanosti na meje postavljenega tožbenega zahtevka, torej v skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, presojali višino škode, ki je tožniku nastala do zadnjega sojenja na prvi stopnji dne 21.12.1993. Gre za sicer omejeno, vendar daljše časovno obdobje, ki se je začelo dne 24.6.1983 in za obseg škode, ki je v celoti postal znan in merljiv že po končanem zdravljenju in sicer (po neosporavanih tožnikovih trditvah) najkasneje 29 mesecev po škodnem dogodku. V tem okviru je zato odveč razprava o tem, ali bo tožnik uveljavljal "nove in nove zahtevke", pa tudi o tem, koliko bodo ti zahtevki po materialnem pravu sploh utemeljeni.

Glede na obseg revizijskega izpodbijanja je torej odločilna presoja, ali je na nižjih stopnjah o višini odškodnine, dosojene za omenjeno obdobje po posameznih postavkah, materialno pravo bilo pravilno uporabljeno, pa tudi presoja o obsegu pritožbenega izpodbijanja višine dosojene odškodnine. Nižjima sodiščema ni mogoče utemeljeno očitati napačne pravne presoje pri opredelitvi višine odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prestanega strahu za izid zdravljenja. Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza, pri čemer v obravnavanem primeru ni mogoče zanemariti že opisane vezanosti na obseg tožbenega zahtevka. Nižji sodišči sta ugotovili številna dejstva o trajanju in intenzivnosti prestanih tožnikovih bolečin in nevšečnosti ter strahu, ki so jima narekovala odmero odškodnine v višini 1.500.000,00 SIT za fizične bolečine in 150.000,00 SIT za strah za izid zdravljenja. Zviševanje tako dosojene odškodnine ne bi bilo niti v skladu z ugotovljenimi dejstvi, niti z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. V tem obsegu (kar velja tudi za odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti) je odškodnina bila odmerjena za vsako posamezno odškodninsko postavko v enem znesku za eno škodo, upoštevaje celotno vtoževano obdobje, doslej dosojena in že izplačana odškodnina pa je bila utemeljeno upoštevana kot delno plačilo za vso škodo in od seštevka posameznih odškodninskih postavk tudi utemeljeno odšteta. V navedenem obsegu revizija torej ni utemeljena.

Utemeljena pa je revizija, kolikor izpodbijani sodbi očita zmotno pravno presojo o višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v tem obsegu pa tudi prekoračitev pritožbenega predloga tožene stranke v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. V okviru vezanosti na meje postavljenega tožbenega zahtevka je sprejemljiva ocena sodišča druge stopnje, da je dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2.000.000,00 SIT previsoka. Po mnenju izvedenca nevrologa dr. Mira Denišliča so namreč tožnikove življenjske aktivnosti zaradi glavobolov trajno zmanjšane, vendar pa naj bi sicer atipični glavoboli kot posledica organske prizadetosti možganov imeli za posledico predvsem moteno zapomljivost in značajsko spremenjenost (ob sicer ohranjeni visoki inteligenci). Tudi v reviziji ponovno izpostavljena dejstva, ki se nanašajo na stopnjo tožnikove invalidnosti in na 126 mesecev trajajoče duševne bolečine na opisano sklepanje ne morejo vplivati. V celoti vzeto tožniku torej ni nastala izjemno velika škoda, ki bi narekovala odmero izjemne odškodnine, ki bi bila že blizu odškodninam, dosojenim za katastrofalno škodo.

Tožena stranka je torej sodbo sodišča prve stopnje glede višine odškodnine za prej omenjeno vrsto škode upravičeno grajala, da je previsoka. Sodišče druge stopnje pa je po eni strani tožnikova prikrajšanja vendarle podcenilo, po drugi strani pa je celo prekoračilo pritožbeni predlog tožene stranke, ki je znižanje odškodnine predlagala v višini 1/3 od vsake odškodninske postavke in torej le v višini 1/3 od zneska 2.000.000,00 SIT, kolikor je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP in analogna uporaba določbe 396. člena ZPP) v okviru pritožbenega izpodbijanja tožene stranke tako, da je dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižalo za 1/3 ali za znesek 666.666,00 SIT. Tako je tožena stranka dolžna tožniku plačati skupno odškodnino v seštevku zneskov 1.500.000,00 SIT (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem), 150.000,00 SIT (strah) in 1.333.334,00 SIT (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), kar da vsoto 2.983.334,00 SIT. Od tega zneska je treba odšteti neosporavani znesek 579.885,00 SIT, na kolikor je bilo valoriziranih 3.000,00 SIT, pravnomočno dosojenih dne 6.4.1989. Tožena stranka je tako dolžna plačati tožniku znesek 2.403.449,00 SIT. Ker pa tožeča stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje (ob očitni, vendar s pritožbo neizpodbijani, nepopravljeni in zato "pravnomočni" računski pomoti) v korist tožeče stranke prisodilo 10.000,00 SIT (pre)več, je ob prištevanju tega zneska končna obveznost tožene stranke, da tožniku plača znesek 2.413.449,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1993 dalje do plačila.

Ker je sodba sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških bila razveljavljena, odločitev o pritožbenih stroških pa je bila pridržana za končno odločbo, je kljub spremembi izpodbijane sodbe odpadel izrek o pravdnih stroških na prvi in pritožbeni stopnji. Izrek o stroških revizijskega postopka pa temelji na določbi 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Revizijsko sodišče šteje, da je tožeča stranka z revizijo uspela do 1/3, zaradi česar ji mora tožena stranka povrniti 1/3 v znesku 49.476,00 SIT v skladu z odvetniško tarifo odmerjenih stroškov, kar znese 16.492,00 SIT.