Jedro

Tožnik je spoštoval navodila pristojnega zdravnika in z udeležbo na novinarski konferenci, to je v kraju, ki je od njegovega doma oddaljen 4 kilometre, ni zlorabil bolniškega staleža. V spornem času je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi akutnega respiratornega infekta, zaradi katerega mu je bil predpisan antibiotik, pri čemer tožnik ni imel navodila, da je strogo vezan na posteljo, oziroma mu je bilo v času, ko temperatura pade, priporočeno gibanje. Pred samim shodom (novinarsko konferenco) je poklical zdravnika in mu sporočil, da je njegovo zdravstveno stanje boljše, nato pa sta skupaj ugotovila, da zaradi udeležbe na samem shodu ne bo prišlo do škode za njegovo zdravstveno stanje oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja, saj je imel tožnik do shoda v dolini kakšen kilometer, kar zanj ni predstavljalo posebnega napora, shod pa ni trajal dolgo časa. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po določb 111/1-8. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: - ugotovilo neveljavnost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku z dne 22. 10. 2010 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 12. 2010 (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 22. 10. 2010, ampak še traja (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi št. …. z dne 5. 10. 2006, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (III. točka izreka sodbe) ter mu obračunati bruto plače (pravilno: nadomestilo plač), odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 23. 10. 2010 dalje, do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače do plačila, vse v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka sodbe).

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 1.792,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podrejeno, da jo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, ker je tožeča stranka zlorabila bolniški stalež in je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in utemeljena. Pri tem se posebej sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 244/2011 z dne 9. 6. 2011 z zavzetim stališčem, „da je za odhod izven kraja bivanja v času odobrene začasne zadržanosti od dela vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, pri čemer ni bistveno, kako je izraba bolniškega staleža v poletnem taboru vplivala na zdravje tožnice.“ Bistveno je, da je potrebno za odhod izven kraja bivanja pridobiti odobritev osebnega zdravnika. Tožena stranka poudarja, da je s strani lečečega zdravnika tožeče stranke prejela informacijo o režimu gibanja tožeče stranke med začasno odsotnostjo od dela zaradi bolniške, iz katere nedvomno izhaja, da je bilo tožniku svetovano, da se v prvih dneh zdravi doma, po padcu telesne temperature pa so mu bili svetovani sprehodi. Aktivnost v zvezi s predstavitvijo kandidature za župana ne sodi v okvir navodil, ki jih je dal lečeči zdravnik. Tožnik ni upošteval navodil lečečega zdravnika, ko je v času bolniškega staleža odšel iz kraja stalnega bivanja in se udeležil novinarske konference v kraju B, kjer se je predstavil kot kandidat za županske volitve. Oseba, ki je na bolniški in zaradi bolezni ne more opravljati delovnih obveznosti, vsekakor ne more sodelovati v svoji kampanji za županske volitve, ki predstavlja večji napor kot opravljanje vsakodnevnih delovnih obveznosti. V kolikor bi bilo dopuščeno, da zaposleni v času bolniške odsotnosti, če jim je bilo s strani zdravnika svetovano, da lahko po padcu telesne temperature hodijo na sprehode, počnejo praktično karkoli, pa zato ne odgovarjajo in se vse subsumira pod termin „sprehod“, bi to gotovo pomenilo zlorabo instituta upravičene odsotnosti z dela.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, tožena stranka pojasnjuje, da je vložila pritožbo zoper sodbo, zato vlaga pritožbo tudi zoper sklep, da ne bo postal pravnomočen.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, ki je pravilna in zakonita. Pri tem izpostavlja, da je lečeči zdravnik tožnika na zaslišanju nedvomno potrdil, da se je tožnik sporne tiskovne konference dne 24. 8. 2010 udeležil z njegovim dovoljenjem in da njegova prisotnost tam ni vplivala na proces zdravljenja. Tiskovna konferenca je v celoti trajala eno uro, od tega pa je bil tožnik v okviru svoje predstavitve prisoten pet minut. Kraj tiskovne konference je od kraja bivanja tožnika oddaljen cca 4 km, za primerjavo pa tožnik navaja, da traja tožnikova pot na delo in z dela (170 km v obe smeri s kraja bivanja do sedeža tožene stranke) skupaj tri ure. Primerjava očitkov tožniku s primerom v priloženem judikatu, kjer je šlo za bivanje v poletnem taboru v času bolniškega staleža, je neustrezna, saj obeh zadev objektivno ni mogoče enačiti.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje o odločilnih dejstvih ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Izpodbijana sodba je ustrezno in zelo natančno obrazložena in vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Tožniku je bila s strani tožene stranke podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2010 na podlagi 8. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 do 103/2007 – ZDR), po kateri delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali, če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Pritožba tožnika zoper navedeno izredno odpoved je bila s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 12. 2010 zavržena kot prepozna.

Tožena stranka je kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je zlorabil bolniški stalež, ker se je dne 24. 8. 2010 udeležil novinarske konference v kraju B, kjer se je predstavil kot kandidat za župana, pri čemer je izrecno navedla, da ni upošteval navodil pristojnega zdravnika. Prvostopenjsko sodišče je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik spoštoval navodila pristojnega zdravnika in da z udeležbo na novinarski konferenci v kraju B, to je v kraju, ki je od njegovega doma oddaljen 4 kilometre, ni zlorabil bolniškega staleža. Pri tem se je oprlo zlasti na izpoved tožnika in njegovega osebnega zdravnika dr.A.A., ki je izpovedal, da je bil tožnik v času od 20. 8. 2010 do 27. 8. 2010 v bolniškem staležu zaradi akutnega respiratornega infekta, zaradi katerega mu je bil predpisan antibiotik, pri čemer tožnik ni imel navodila, da je strogo vezan na posteljo, oziroma mu je bilo v času, ko temperatura pade, priporočeno gibanje. Iz njegove izpovedi tudi izhaja, da ga je tožnik pred samim shodom (novinarsko konferenco v kraju B poklical in mu sporočil, da je njegovo zdravstveno stanje boljše, nato pa sta skupaj ugotovila, da zaradi udeležbe na samem shodu ne bo prišlo do škode za njegovo zdravstveno stanje oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja, saj je imel tožnik do shoda v dolini kakšen kilometer, kar zanj ni predstavljalo posebnega napora, shod pa ni trajal dolgo časa. Pritrditi je potrebno presoji sodišča prve stopnje, da ne drži očitek, da tožnik ni upošteval navodil osebnega zdravnika, saj je potrebno zdravnikovo dovoljenje za odhod iz kraja bivanja upoštevati v povezavi z njegovimi ostalimi navodili o režimu zdravljenja, tožnikovo ravnanje pa s tem režimom ni v nasprotju. Poleg tega pa glede na razdaljo med tožnikovim bivališčem in krajem, kjer se je tiskovna konferenca vršila (4 km v eno smer), niti ni mogoče šteti, da bi tožnik „odpotoval iz kraja svojega bivanja“ (brez odobritve). O tem je bilo tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije že zavzeto podobno stališče (sklep opr. št. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006). Pri tem je potrebno upoštevati tudi izpoved tožnika, da mu je osebni zdravnik, ki ga je seznanil z vabilom na konferenco, rekel, da z udeležbo na konferenci ni problema, če takrat ne bo imel več temperature, kar je dr. A.A. potrdil in izpoved priče dr. A.A., da ga je tožnik pred samim shodom izrecno vprašal za dovoljenje, čeprav sodišče prve stopnje v tem delu ni upoštevalo niti izpovedi tožnika niti izpovedi navedene priče z utemeljitvijo, da tega tožnik v postopku ni zatrjeval in da glede teh vprašanj ni bilo trditvene podlage (kar, ob upoštevanju navedb in stališč tožnika kot vsebinske celote, ni povsem točno).

Pritožba torej neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, saj ni nobenega dvoma, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po citirani določb 111. člena ZDR. Pritrditi pa je potrebno tudi tožniku, ki v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da nikakor ne gre za primer, podoben primeru, o katerem je bilo odločeno v individualnem delovnem sporu s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 244/2011 z dne 9. 6. 2011, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tako pritožbo zoper sodbo kot tudi pritožbo zoper odločitev o stroških postopka v izpodbijanem sklepu zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 165. člen ZPP).