Jedro

V skladu z zakonskimi določili prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe ni dovoljena.

Pravici po 25. členu Ustave zadoščeno tudi v primeru, ko višje sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da po pritožbi tožilstva pripor zoper obtoženca podaljša, saj je bilo obtožencu zagotovljeno jamstvo dvostopenjskega odločanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je na podlagi petega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtoženemu A. A. pripor, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, nadomestilo z ukrepom prepovedi približanja obema oškodovankama. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrajne državne tožilke ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zoper obtoženca pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo ter odločilo, da sme trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočni sklep je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi "bistvenih kršitev pravil kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in napačne presoje sodišča o odločilnih dejstvih". Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi sklep višjega sodišča ter obtoženca izpusti na prostost, podredno, da razveljavi sklep višjega sodišča ter ukrep pripora nadomesti z milejšim ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po 195. a členu ZKP ali drugim milejšim ukrepom.

B.

3. Kot navedeno uvodoma, je obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe, s katero je bil obtoženec obsojen na kazen zapora (peti odstavek 361. člena ZKP). Najprej se ob takšni zahtevi postavi vprašanje njene dovoljenosti, kar v zahtevi izpostavlja tudi vložnik. Le-ta meni, da je višje sodišče pravzaprav ponovno odredilo pripor, saj je bil obtoženi medtem na prostosti, medtem ko podredno Vrhovnemu sodišču predlaga, v kolikor ne bi sledilo temu stališču, da naj šteje, da gre v konkretnem primeru za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice. Ne glede na to, kako bo Vrhovno sodišče obravnavalo predmetni sklep, pa izpostavlja, da mora biti obtožencu skladno z ustavno pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave omogočeno sodno varstvo zaradi preverjanja odločitve sodišča nižje stopnje, s katero je meritorno odločilo o priporu zoper obtoženca. Posebej izpostavlja, da gre v primeru odločanja o pripornih razlogih za situacijo, ko mora sodišče odločati o obstoju novih okoliščin in dejstev, ki jih sodišče ni imelo v času odločanja o prvi odreditvi pripora, niti ob vložitvi obtožnice.

4. Navedenim stališčem ni mogoče slediti. Prvič, sklep višjega sodišča ima naravo podaljšanja in ne (ponovne) odreditve pripora zoper obtoženca, ne glede na to, da je bil v vmesnem obdobju izpuščen iz pripora. Okrajna državna tožilka je namreč zoper sklep o nadomestitvi pripora z milejšim ukrepom vložila pritožbo, zato sklep pred odločitvijo višjega sodišča ni mogel postati pravnomočen, medtem ko je imelo višje sodišče pooblastilo izpodbijano odločitev spremeniti. Nadalje je treba ugotoviti, da glede na izrecno določbo petega odstavka 361. člena ZKP, ki izdajo sklepa o podaljšanju pripora ob izreku sodbe ureja posebej, izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu ni mogoče pripisati niti narave podaljšanja pripora po vloženi obtožnici. Izdajo sklepa v slednjem primeru ureja drugi odstavek 272. člena ZKP. In končno, v skladu z zakonskimi določili prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP je jasno, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe ni dovoljena. V skladu z navedenima določbama je namreč zahtevo za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim postopkom mogoče vložiti le zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena). Izpodbijani pravnomočni sklep ne predstavlja izjeme po četrtem odstavku 420. člena ZKP, zaradi česar zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5. Vložnik ne more uspeti niti z izpostavljanjem pravice do pravnega varstva po 25. členu Ustave. Kot je to pojasnilo Vrhovno sodišče že v sklepu I Kp 1842/2018 z dne 17. 5. 2019, v kateri je obravnavalo primerljivo procesno situacijo, je pravici po 25. členu Ustave zadoščeno tudi v primeru, ko višje sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da po pritožbi tožilstva pripor zoper obtoženca podaljša, saj je bilo obtožencu zagotovljeno jamstvo dvostopenjskega odločanja. Obtoženemu je bila omogočena podaja izjave o pritožbenih navedbah pred odločitvijo drugostopenjskega organa. Drugačna odločitev bi pomenila dopustitev tristopenjskega odločanja, kar presega ustavno jamstvo po 25. členu Ustave, hkrati pa nasprotuje okvirom prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo obtoženčevega zagovornika kot nedovoljeno zavrglo.