Jedro

Če obvestilo o napaki stvari pride do prodajalca stvari pravočasno in pravilno, grajanja napake preko posrednika še ni nujno nepravilno in brezpredmetno. Prodajalec ne more ugovarjati, da kupec ni pregledal stvari in poslal obvestila, če je napako poznal oziroma mu ni mogla biti neznana.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 3. in 4. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tretjetoženec dolžan tožniku plačati znesek 59.125,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.05.1994 dalje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek zoper tretjetoženca (3. točka izreka) in tožbeni zahtevek zoper prvo in drugotoženca (2. točka izreka) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. V zadnji (4.) točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da je dolžan tožencem povrniti 120.460,00 SIT pravdnih stroškov z zakon skimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik, ki v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77; v nadaljevanju ZPP/77, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999). Pritožnik med drugim poudarja, da sta drugo in tretjetoženec pri njem s prevaro povzročila zmoto o stanju in lastnostih vozila in tako tožnika napeljala k sklenitvi pogodbe. Tožnik predhodno tako močno poškodovanega vozila (poškodovano ohišje menjalnika, poškodovan blok motorja, hladilnik in spodnji del izpušne cevi, zaleten avtomobil) ne bi kupil, v nobenem primeru pa ne bi kupil avtomobila brez katalizatorja. Drugo in tretjetoženec sta zatrjevala brezhibnost vozila, da ni bil zaleten, da ima katalizator in temu je tožnik verjel. Po členu 65 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78; ZOR) ima tožnik pravico zahtevati povrnitev pretrpljene škode. Ker gre za zapeljevanje v zmoto (tudi z zamolčanjem), pogodbenik, ki je ravnal zvijačno, ne uživa varstva in je odškodninsko odgovoren. Prevare ne more storiti prvotoženka kot pravna oseba, storil pa jo je njen zakoniti zastopnik, drugotoženec, pri čemer gre za spregled pravne osebe. Pravna oseba je soodgovorna za škodo, ki jo stori njej zakoniti zastopnik. Tako je izkazana aktivna legitimacija za prvotoženko in drugotoženca. Prvotoženka in drugotoženec (mišljeno verjetno drugo in tretjetoženec) sta prijatelja, kupujeta in prodajata avtomobile, to pa pomeni, da jima kot strokovnjakoma za preprodajo vozil napake vozila niso mogle ostati skrite in neznane oziroma jima ne gre verjeti, da za napake nista vedela. Sodišče prve stopnje je vse to spregledalo, pravilno je ocenilo samo to, da je tretjetoženec tožniku zamolčal, da je bil avtomobil razbit. Nedvomno je, da je bil zaradi zamolčanja posel izpodbojen, če pa je posel izpodbojen iz vzroka, ki izvira s področja enega pogodbenika, mora plačati odškodnino drugi stranki po načelu objektivne odgovornosti (115. člen ZOR). Tožnik meni, da posebno grajanje ni bilo potrebno, ker gre za prevaro, pa tudi sicer je prepričan, da je napake pri prvotoženki in drugotožencu pravilno grajal v prepričanju, da je posel sklenil prav z njima (bil je zapeljan v zmoto o tem, kdo je dejanski lastnik avtomobila). Po njegovem mnenju prvotoženka pri prodaji vozila ni nastopala kot posrednik, kot zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje, pa tudi če bi bila prvotoženka posrednik, bi za škodo odgovarjala po določilu 820. člena ZOR, ki določa njeno odgovornost za škodo, če posreduje za osebo, za katero ve, da obveznosti iz pogodbe ne bo mogla izpolniti. Končno sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje samo s seboj, ko na eni strani uporabi določilo 481. člena ZOR (očitne napake), na drugi strani pa govori, da tretjetožencu napake niso mogle biti znane, ker so bile skrite. In še: razlogov o katalizatorju izpodbijana sodba sploh nima. Vsled navedenega pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano (pravilno izpodbijani del) sodbo (sodbe) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba tožnika je bila v skladu z določbo 359. člena ZPP/77 vročena tožencem. Odgovor nanjo je vložil tretjetoženec, ki med drugim poudarja, da pri sklepanju posla ni šlo za nobeno prevaro, da tožnik ni bil v ničemer oškodovan, da mora tožnik vedeti, da je nakup rabljenega avtomobila rizičen posel za obe stranki ter da določba 481. člena ZOR kupcu nalaga dolžnost, da prejeto stvar na običajen način pregleda ali jo da v pregled in o očitnih napakah v osmih dneh obvesti prodajalca, sicer pravico iz tega naslova izgubi. Predlaga, da se tožnikova pritožba stroškovno kot neutemeljena zavrne. Zoper ugoditveni del sodbe (1. točko izreka) se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil tretjetoženec. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zoper tretjetoženca kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišče prve stopnje v nadaljnje odločanje. Ponavlja, da izvedeniško mnenje izvedenca A. K. zanj ni sprejemljivo, ker je nestrokovno. Izvedenec je izdelal mnenje ne da bi avto sploh videl, njegovo mnenje poleg tega temelji na privatnem mnenju izvedenca M. F., ki ga je pred pravdo angažiral tožnik. Tožnik po pritožnikovem mnenju pri obravnavanem poslu ni utrpel nikakršne škode. Škoda se mora izražati v realnih razmerjih, medtem ko je iz cene po kupoprodajni pogodbi tretjetoženca s tožnikom in cene po kupoprodajni pogodbi tožnika z D. U. mogoče razbrati, da je tožnik sklenil dobre posle, vmes pa se je z avtom vozil brez težav. Tudi če bi bila škoda dokazana po temelju, pa sodišče prve stopnje ni pravilno določilo njeno višino. Odškodnina se vedno presoja po vrednosti na dan sojenja, ne pa tako, kot jo je v tem primeru odmerilo sodišče. Sodišče je opravilo računsko operacijo, ki nima podlage v ugotovljenih dejstvih in pravnih normah: kot podlago za izračun je preprosto vzelo tujo valuto, jo preračunalo po tečaju na dan sklenitve kupoprodajne pogodbe v tolarje in od takrat dobljeni tolarski znesek obrestovalo. Gre za zmotno uporabo materialnega prava. In nenazadnje, tožnik kot kupec je izgubil vse pravice kupca iz naslova domnevne odgovornosti za stvarne napake, saj tretjetoženca kot prodajalca o napakah ni pravočasno in pravilno obvestil. 488. člen ZOR določa, da je odškodninski zahtevek vezan na zahtevek za odpravo napak, znižanje cene ali razdrtje pogodbe, vse skupaj pa je pogojeno s pravočasno in pravilno notifikacijo napak. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tretjetoženca pa ni utemeljena. Materialnopravno podlago za odločanje v tej pravdni zadevi ponuja 2. odsek tretjega oddelka VII. poglavja posebnega dela Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Odgovornost za stvarne napake je dolžnikova odgovornost upniku, da bo stvar nudila določeno korist oziroma da ne bo imela nepravilne lastnosti (natančneje pojem stvarne napake določa 479. člen ZOR). Dolžnikova odgovornost v primeru stvarnih napak stvari se kaže v tako imenovanih jamčevalnih zahtevkih. ZOR upniku (kupcu stvari) v določbi 488. člena ZOR ponuja štiri jamčevalne zahtevke zoper dolžnika (prodajalca stvari), in sicer v alternativni obliki, kar pomeni, da ima kupec pravico izbrati katerokoli izmed tam predvidenih sankcij: odpravo napake ali izročitev stvari brez napake (izpolnitev pogodbe torej), znižanje cene ali razdrtje pogodbe. V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 488. člena ZOR). Tožnik kot kupec avtomobila s spornimi naknadno ugotovljenimi napakami je v tem sporu vložil tožbo zoper tožence sprva tako, da je zahteval ugotovitev razdrtja pogodbe in vrnitev plačane kupnine, potem ko je sporno vozilo sam popravil in prodal naprej (D. U.), pa je tožbeni zahtevek zoper tožence spremenil tako, da sedaj od vseh tožencev nerazdelno zahteva plačilo zneska, za katerega je izvedenec A. K. v svojem izvedenskem mnenju izračunal, da bi bil potreben za odpravo napak na vozilu, kar smiselno predstavlja zahtevek za znižanje kupnine. Osnovni pogoj za uspešen jamčevalni zahtevek je pravilno in pravočasno grajanje napake, kar na drugi strani pomeni, da kupec izgubi pravico, če napak ne graja pravočasno. Sodišče prve stopnje je za jamčevalni zahtevek glede vseh ob tehničnem pregledu ugotovljenih napak avtomobila ugotovilo, da so bile s strani tožnika kot kupca vozila grajane prepozno oziroma sprva tudi nepravilno (nepravi osebi). Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik vozilo, ki ga je kupil od tretjetoženca, peljal k avtomehaniku na redni servis in popravilo pokvarjenega hladilnika, pri tem pa so bile ugotovljene tudi nekatere (druge) napake na vozilu. Tožnik je na naroku dne 11.11.1994 povedal, da je zaradi ugotovljenih napak še isti dan poklical drugotoženca, direktorja prvotoženke (podjetja za prodajo in zastopanje, ki je sodelovalo pri prodaji spornega avtomobila), naj pride avto pogledat. Z njim se je takrat dogovoril, da se bo še isti večer pri njem oglasil tretjetoženec (kot prodajalec avtomobila), vendar se tretjetoženec po izpovedi tožnika pri njem ni oglasil, on pa drugotoženca (direktorja posredniškega podjetja) tudi ni uspel dobiti (list.št. 12). Drugotoženec je na istem naroku dejal, da je tretjetožencu povedal, da tožnik želi, da se oglasi pri njem, da se bosta pogovorila (list.št. 14 zadaj). Pritožbeno sodišče ima na podlagi takih izpovedb tožnika in drugotoženca resne pomisleke v zatrjevanje tretjetoženca, da je bilo prvo obvestilo o napakah tretjetožencu posredovano šele v obliki v tem postopku obravnavane tožbe tožnika. Grajanje napak preko zastopnika posredniškega podjetja (ki sicer za stvarne napake, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zagotovo ne more biti odgovoren) po oceni pritožbenega sodišča ni nujno brezpredmetno. Kot izpovedujeta tožnik in drugotoženec je bilo obvestilo o napakah posredovano pravi osebi, tretjetožencu kot prodajalcu vozila, le da ne neposredno, temveč preko drugotoženca kot neke vrste posrednika. Če se tretjetoženec takemu obvestilu iz kakršnegakoli razloga ni odzval, to po prepričanju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da je kupec pravice iz naslova jamčevanja izgubil. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu materialno pravo napačno uporabilo, v posledici pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zadeve. Že samo zato je bilo potrebno 3. točko izreka izpodbijane sodbe (torej zavrnitev višjega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženca) razveljaviti ter zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v nadaljni postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje podrobneje razgrne dejansko stanje glede pravilnosti in pravočasnosti grajanja na vozilu odkritih napak. Glede na izpovedbe v postopku zaslišanih strank ugotovitev, da je tožnik o napakah vozila obvestil le drugotoženca, za pravilno odločitev ne zadošča ali pa je celo nepravilna. Kar zadeva zmanjšanje kupnine na račun zamolčanega dejstva že karamboliranega vozila, pritožbeno sodišče ugotavlja: posebno varstvo prodajalca s kratkimi roki grajanja ni potrebno, če prodajalec za napako ve. Po pravilu določbe 485. člena ZOR prodajalec ne more ugovarjati, da kupec ni pregledal stvari in poslal obvestila, če je napako poznal oziroma mu ni mogla biti neznana. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je tretjetoženec od prejšnjega lastnika vozila izvedel, da je bilo vozilo zaleteno, pa tega tožniku kot (naslednjemu) kupcu ni povedal. Višina (ne škode, temveč) na ta račun znižane kupnine po mnenju izvedenca pri prodaji vozila znaša 5% siceršnje kupnine, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje sicer na nepravilen način (s tujo, namesto z domačo valuto) izračunalo povsem ustrezno višino znižane kupnine. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tretjetoženca zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 1. točko izreka izpodbijane sodbe potrdilo. Na podlagi istih določil ZPP/77 je potrdilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženko in drugotoženca (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Prvotoženka kot podjetje za prodajo in zastopanje ter drugotoženec kot zakoniti zastopnik tega podjetja po prepričanju pritožbenega sodišča tožnika nista mogli zavesti, da sta lastnika spornega vozila. Tožnik zaslišan sam pove, da je ob podpisu pogodbe ugotovil, da je lastnik vozila tretjetoženec in ne morda podjetje ali zakoniti zastopnik, ki sta pri prodaji vozila sodelovala zgolj kot posrednika. Tudi pri prevzemu avtomobila je pogled v prometno dovoljenje vozila tožniku moral dati vedeti, da lastnik vozila ni ne prvotoženka ne drugotoženec, ampak nekdo tretji, E. F. (oziroma zaradi zamujenega prepisa tretjetoženec). Pritožbeno sodišče v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tem delu torej ne dvomi. Odločitev o stroških pritožbenega postopa temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP/77.