Jedro

V primeru, ko gre za denacionalizacijski zahtevek na vrnitev nepremičnin (ali kapitala) podjetja, ki se lastninsko preoblikuje po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur.l. RS, št. 55/92 in 31/93), po uveljavitvi ZLPP ni več pogojev za vodenje postopka za izdajo začasne odredbe po 68. členu zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur.l. RS, št. 27/91-I in 31/93).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 3.2.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 16.5.1994, s katerim je upravni organ prve stopnje tožniku prepovedal delno kapitalsko preoblikovanje podjetja in razpolaganje z delom nepremičnin, pripisanih vl. št. 86, in sicer v delu, ki se nanaša na parc. št. 108/4 - trgovina v .... V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo vložila dne 13.4.1994 predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, dne 15.4.1994 pa predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 68. člena zakona o denacionalizaciji. Prvostopni upravni organ v sklepu pravilno ugotavlja, da je predlog za izdajo začasne odredbe po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij vložen prepozno, vendar pa o njem ni posebej odločil. Dalje tožena stranka meni, da zavarovanje zahtevkov za denacionalizacijo omogočata tudi 68. člen zakona o denacionalizaciji in 292. člen zakona o splošnem upravnem postopku. Ker iz upravnih spisov izhaja, da so podani vsi dejanski in pravni pogoji za izdajo začasne odredbe, je morala tožnikovo pritožbo tožena stranka zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe predpisov. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je v določbah, ki se navezujejo na zakon o denacionalizaciji, poseben predpis. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij nalaga upravičencem, ki zahtevajo vrnitev nepremičnin v naravi, obvezno vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, določil pa je tudi rok za vložitev predloga. Upravičenci, ki predloga niso vložili pravočasno, so prekludirani. Zamuda roka torej pomeni, da nepremičnine ni mogoče vrniti upravičencu, tudi če bi bila sicer po zakonu o denacionalizaciji možna. Določbe tega zakona, ki urejajo zavarovanje zahtevkov v primerih, ki jih ureja zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ne pridejo v poštev. V obravnavanem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je bila začasna odredba za prepoved lastninjenja predlagana prepozno. Tožeča stranka zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Vlagateljica zahteve za denacionalizacijo R.B. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdaji začasne odredbe. Zahtevo za denacionalizacijo je vložila pravočasno in s strani delavke upravnega organa prve stopnje je dobila zagotovilo, da je zahteva popolna, zanesla se je na to in na prepoved razpolaganja, ki jo določa zakon o denacionalizaciji. Predlog za izdajo začasne odredbe je podala takoj, ko je bila obveščena, da je rok za izdajo začasne odredbe po zakonu o lastninskem preoblikovanju potekel. Meni, da je odločitev tožene stranke v takem položaju edino pravilna in smiselna.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi izhaja s pravnega stališča, da je mogoče denacionalizacijski zahtevek zavarovati z začasno odredbo po 68. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen) in 292. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tudi v primeru, če vlagatelj zahteve za denacionalizacijo vloži predlog za izdajo začasne odredbe po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93, dalje: ZLPP) po roku, ki ga določa ta zakon (to je po 7.6.1993 - 11. člen). Takšno pravno stališče pa je glede zavezancev, katerih lastninsko preoblikovanje ureja ZLPP, nepravilno. ZLPP namreč v 2. odstavku 15. člena določa, da se lahko podjetje lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom, če upravičenec ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena tega zakona. Določa pa tudi, da v tem primeru pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Iz navedenih določb ZLPP izhaja, da ta zakon zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov, ki so naperjeni zoper zavezance, ki se lastninsko preoblikujejo po ZLPP, ureja drugače, kot zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov na splošno ureja ZDen v 68. členu (z ničnostno klavzulo pa tudi v 88. členu). To pomeni, da ZLPP za navedene primere ne dopušča zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov po 68. členu ZDen (niti po 292. členu ZUP, ki ima glede na procesne določbe ZDen subsidiarno veljavo - glej 2. odstavek 6. člena ZDen), saj mu ne prizna nikakršnega pravnega učinka. Iz tega sledi, da v primeru, ko gre za denacionalizacijski zahtevek na vrnitev nepremičnin (ali kapitala) podjetja, ki se lastninsko preoblikuje po ZLPP, po uveljavitvi ZLPP, to je po 28.11.1992, ni več pogojev za vodenje postopka za izdajo začasne odredbe v breme takega podjetja po 68. členu ZDen. Prav ima torej tožeča stranka, ko toženi stranki očita nepravilno uporabo predpisov. Ker je izpodbijana odločba nezakonita, je moralo sodišče tožbi ugoditi in odločbo odpraviti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.