Jedro

Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma (in zapustitvijo Republike Slovenije) s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo njegov pooblaščenec izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo, št. 2142-20/2008/81 (1312-09) z dne 15. 1. 2013, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja in utemeljuje razloge, zaradi katerih je tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 3. Zoper citirani sklep vlaga tožnik pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je delno napačno tolmačilo določbe Direktive sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Procesna direktiva). V obravnavanem primeru postopek ni bil s sklepom ustavljen, ampak je bila v upravnem postopku prošnja vsebinsko zavrnjena. Če se je hotelo sodišče vsebinskemu obravnavanju tožbe izogniti, bi lahko storilo to samo tako, da bi izpodbijano odločbo o vsebinski zavrnitvi prošnje za azil spremenilo v sklep o ustavitvi postopka, ne bi pa smelo s sklepom zavreči tožbe, saj za to ni zakonskih pogojev. Opozarja na protislovnost stališč v izpodbijanem sklepu. Meni, da za „ponovno odprtje postopka“ ni realnih možnosti, saj slovenska zakonodaja realizacije te pravice iz Procesne direktive EU ne zagotavlja. Ob spoštovanju prava EU se lahko postopek konča le s sklepom o ustavitvi, nikakor pa ne z zavrženjem tožbe zoper meritorno zavrnitev prošnje. Opozarja na več stališč Ustavnega sodišča iz odločbe Up-21/11, ki so pomembna tudi za zakonito presojo obravnavane zadeve. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v vsebinsko obravnavo.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je bil po izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke (15. 1. 2013), dne 26. 1. 2013 izbrisan iz evidence, ker je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. 7. Sporno v obravnavanem primeru je, ali je sodišče prve stopnje na tej dejanski podlagi utemeljeno zavrglo tožnikovo tožbo, ker tožnik nima pravnega interesa, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Po presoji Vrhovnega sodišče je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

8. Iz Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in njegovih posameznih določb izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi določene dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščit predvidene določene odločitve procesne narave.

9. Po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem pa mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (3. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ), se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 50. člena ZMZ).

10. ZMZ izrecno ureja samo primere, kadar prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar prosilec samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično njegova prošnja štela za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero se odloči o njegovi prošnji. Vendar to tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da bi sodišče, v primeru izpolnjenosti pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje, moralo meritorno obravnavati tožbo zoper tako odločbo, saj v prejšnji točki te obrazložitve navedene obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012).

11. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom (po navedbi njegovega pooblaščenca v dopisu z dne 22. 6. 2013 je zapustil tudi Slovenijo) in se vanj ni vrnil, zato je bil dne 26. 1. 2013 izbrisan iz evidence, kar ni sporno. Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma (in zapustitvijo Republike Slovenije) s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo njegov pooblaščenec izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

12. Enako stališče kot v obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo v več svojih sklepih, na primer I Up 92/2013, I Up 476/2012 in I Up 470/2012 (s to razliko, da je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ki je tožbo meritorno obravnavalo, zavrglo pritožbo, ker je prosilec samovoljno zapusti azilni dom).

13. Tudi Ustavno sodišče je že večkrat zavrglo ustavne pritožbe prosilcev, kadar so ti samovoljno zapustili center za tujce (odločbe Ustavnega sodišča Up-555/07, Up-1440/06 in Up-1599/06), na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. V odločbi Up-3936/07 pa je Ustavno sodišče tudi navedlo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon, in ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

14. Glede na navedeno je zato stališče sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilno. Taka odločitev tudi ne nasprotuje Procesni direktivi, ki v šestem odstavku 39. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil ali odstopil od pravnega sredstva iz odstavka 1, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.

15. Za odločitev o tej stvari, ko gre za vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pa vprašanja, ki jih zastavlja tožnik v pritožbi in jih je izpostavljal v dopolnitvi tožbe, niso pomembna. Kakšne možnosti za vložitev nove prošnje oziroma nadaljevanje postopka ima tožnik, če se bo vrnil v Slovenijo, in kako naj bi v takem primeru odločali pristojni organi, niso predmet tega spora in tudi ne te upravne zadeve, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje, ne glede na to, da se je do njih, ne da bi bilo to za odločitev potrebno, opredeljevalo prvostopenjsko sodišče. 16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.