Jedro

Odmera zadoščenja za posledice prenatega vratnih mišic lažje stopnje, prenatega obledvenih mišic in udarnino glave v zatilju.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na odločbo o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 1,052.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.600 SIT od 26.7.2000 dalje, od zneska 1,050.000 SIT pa od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožnici povrniti 236.672 SIT stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o zamudnih obrestih od odškodnine za nepremoženjsko škodo spremenilo tako, da mora tožena stranka tožnici plačati zamudne obresti od zneska 1,050.000 SIT za čas od 1.1.2002 do 7.3.2002 po letni obrestni meri 13,5%. Pritožbeno sodišče je tudi razveljavilo zavrnilni del odločbe o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v odločbi o glavni stvari). V razlogih je med drugim navedlo, da sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu tožničine škode ter da je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo odškodnino za telesne bolečine (500.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (300.000 SIT).

Tožnica vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je bila njena pritožba zavrnjena. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, sodiščema prve in druge stopnje pa očita, da sta premalo upoštevali, da je poleg zvina hrbtenice utrpela tudi udarnino glave, da je bolečinsko obdobje trajalo 47 dni, da je trpela tudi popoškodbene glavobole, da se ji bodo bolečine pojavljale pri vseh forsiranih gibih, itd. Opozarja na svojo starost ter na dejstvo, da je trenutno brez zaposlitve in zato primorana opravljati le težka fizična dela, ki so povezana s prisilno telesno držo, kar ji povzroča dodatne telesne bolečine v vratnem delu hrbtenice. Meni, da sodišči nista dali ustrezne teže vsem neugodnostim med zdravljenjem, ki je trajalo 39 dni in ki so natančno opisane v izvedenskih mnenjih. Bolj bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je tožnica bistveno manj sposobna za dela, ki zahtevajo prisilno držo vratne hrbtenice, da je manj sposobna za vožnjo z avtomobilom ter da zelo duševno trpi tudi zato, ker ne zmore opravljati vseh gospodinjskih del v takem obsegu kot pred škodnim dogodkom. Zaradi vsega tega je upravičena do celotnega zahtevanega zadoščenja.

Tožnica vlaga revizijo tudi zoper zavrnilni del sodbe o njenem zahtevku za plačilo premoženjske škode.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločbo o zahtevku za povrnitev premoženjske škode, ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

O zavrženju revizije: Zahtevki za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in zahtevki za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo se opirajo na različno dejansko in pravno podlago. Pri presoji pravice do revizije zato zahtevkov za plačilo zadoščenja ni mogoče seštevati z zahtevki za povrnitev premoženjske škode (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). To pa pomeni, da tožnica nima pravice do revizije zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen njen zahtevek za povrnitev stroškov zdravljenja, saj ta ne presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije: Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožničinega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju o tem, da mora zaradi brezposelnosti poprijeti le za težka fizična dela, ki so povezana s prisiljenimi držami ter zato pogostejšimi bolečinami v vratnem delu hrbtenice, o dolžini bolečinskega obdobja, o trajanju zdravljenja ipd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli.

Ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na drugi in tretji strani ter razloge sodbe pritožbenega sodišča na četrti in peti strani) tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnice ne upravičujejo do višjih zneskov zadoščenja za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Tako trajanje in intenzivnost telesnih bolečin kot sam potek zdravljenja (ni bila potrebna hospitalizacija, tudi ne vratna opornica, pač pa le natančen pregled, jemanje analgetikov in desetkratna fizioterapija) uvrščajo tožničino poškodbo med lažje primere zvina hrbtenice. Na to kažejo tudi trajne posledice: Gre le za omejitev gibljivosti vratne hrbtenice v desno in v zaklon lažje stopnje, zaradi česar je tožnica opustila popoldansko telovadbo, sicer pa ni drugih aktivnosti, ki jih tožnica ne bi več zmogla (prim. prvi odstavek na peti strani sodbe pritožbenega sodišča). Tožničina poškodba spada zato v drugo skupino Fischerjevega sistema razvrščanja telesnih poškodb, torej med lahke primere. Pri takih poškodbah pa se gibljejo zadoščenja v razponu med osmimi in štirimi povprečnimi mesečnimi neto plačami na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (op1), z istim imenovalcem izraženo zadoščenje, ki je dosojeno tožnici, pa znaša nekaj več kot sedem plač. Tako tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo (378. člen ZPP).

Opomba 1: Gl. primere, ki so navedeni v publikaciji mag. Dunje Jadek Pensa, Božene Novak, Mojce Smrekar Tomelj in Zvoneta Strajnarja, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001, na straneh 426 do 434.