Jedro

Obvezno služenje vojaškega roka nima za posledice objektivne odgovornosti države za škodo, ki jo utrpi vojak pri igranju nogometa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora drugi toženi stranki v 15 dneh povrniti 110.267 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, da morata toženi stranki tožniku nerazdelno plačati 4,400.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1998 dalje. Tožnika je zavezalo, da mora prvi toženi stranki povrniti 22.000 SIT, drugi toženi stranki pa 128.196 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po stališču obeh sodišč tožnik ni dokazal, da je imela druga tožena stranka sklenjeno pogodbo o zavarovanju odškodninske odgovornosti pri prvi toženi stranki. Druga tožena stranka pa ne odgovarja zato, ker se je tožnik poškodoval pri igranju nogometa, ki sam po sebi ni nevarna dejavnost. Izključena je tudi krivdna odgovornost, saj se je soigralec, s katerim se je tožnik zaletel, med igro obnašal tako, kot je pri nogometu normalno in pričakovano.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti - izrek sodbe je v nasprotju z razlogi, ti so nejasni in med seboj v nasprotju. Meni, da bi moralo sodišče opraviti poizvedbe, kje ima druga tožena stranka zavarovano odgovornost. Za presojo odškodninske odgovornosti je pomembno, da je tožnik utrpel škodo med obveznim služenjem vojaškega roka. Ker je moral služiti vojaški rok, je moral (v okviru služenja vojaškega roka) igrati tudi nogomet. To pomeni, da je bilo igranje nogometa obvezno ter da je druga tožena stranka zato odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu je pri tem nastala.

Zmotno je tudi stališče, da igranje nogometa ni nevarna dejavnost. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da med igranjem nogometa kljub normalni skrbnosti vseh udeleženih lahko pride do poškodbe.

Igralci so bili tudi posebej opozorjeni na "fair play" ter na možnost poškodb. Zaposleni pri drugi toženi stranki so torej pričakovali, da med igranjem nogometa lahko pride do poškodb.

Druga tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer poudarja, da je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) pavšalen ter da je tožnik sam izbral igranje nogometa (s katerim se je prej že aktivno ukvarjal). Druga tožena stranka še opozarja, da osebe, za katere odgovarja, niso opustile nobenega od varnostnih ukrepov za zagotavljanje pravilnega poteka igre.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter prvi toženi stranki, ki pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Očitka, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi ter da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju) revident ni obrazložil. Zato je tudi odgovor revizijskega sodišča lahko le pavšalen: ta kršitev postopka ni podana.

Zgrešeno je tudi revizijsko stališče, da bi moralo sodišče poizvedovati, ali ima tožena stranka sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri kateri od (drugih) zavarovalnic. Sodišče namreč ni preiskovalni organ stranke, da bi (namesto nje) ugotavljalo dejstva, na podlagi katerih bi potem stranka dopolnila svoje dejanske navedbe v postopku, ali pa celo vložila tožbo zoper novo toženo stranko (prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da obvezno služenje vojaškega roka nima za posledico objektivne odgovornosti države za škodo, ki jo utrpi vojak med služenjem vojaškega roka. Take odgovornosti slovenski pravni red ne pozna.

Tudi če je tožnik škodo utrpel med vojaško obveznostjo, to samo po sebi nima za posledico odškodninske odgovornosti druge tožene stranke. Tudi samo služenje vojaškega roka ni nevarna dejavnost. Nevarne so lahko le posamezne dejavnosti, ki jih morajo vojaki izvajati. Vendar igranje nogometa ne spada med take aktivnosti.

Čeprav je res, da "med igranjem nogometa kljub normalni skrbnosti vseh udeleženih lahko pride do poškodbe", je to za konkretizacijo pravnega standarda nevarna dejavnost še premalo. Nevarne dejavnosti so namreč samo tiste, pri katerih (glede na vse okoliščine primera) obstaja neobičajno velika možnost, da drugim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda, ter je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Da igranje nogometa nima tolikšnih nevarnostnih potencialov, pa je utrjeno stališče slovenske judikature (prim. sodbe VS RS, II Ips 566/96 z dne 9.4.1998, II Ips 335/2000 z dne 11.1.2001, II Ips 330/2002 z dne 6.3.2003, II Ips 84/2003 z dne 29.1.2004 in številne druge).

Revizijsko sodišče zato soglaša s pravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje, da zatrjevana škoda ni nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo (drugi odstavek 154. člena in 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Ker je torej revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnik z revizijo ni uspel. Zato mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člen in prvi odstavek 154. člena ZPP), ki so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo.