Jedro

Ker tožnik ni uspel dokazati podlage, zaradi izjalovitve katere naj bi utrpel neutemeljeno prikrajšanje, toženki pa bili neupravičeno obogateni, njegovemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka in prvo tožena stranka sami krijeta stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih strank zahtevala plačilo zneska 47.521,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odvetniškimi stroški od dneva izdaje sodbe dalje. Tožečo stranko je še obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter napačne uporabe materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Na pritožbo je odgovorila le prvo tožena stranka. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Kljub temu, da pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, velja glede na pritožbeno trditev, da v izpodbijani sodbi obstoji nasprotje med razlogi, ko se hkrati ugotavlja, da tožnik ni opravljal nobenih fizičnih del za pokojnega, drugič pa, da je zanj opravljal določena dela, pojasniti, da so razlogi izpodbijane sodbe razumljivi, jasni in nedvoumni. Iz sodbe namreč izhajajo vsa dejstva, ki tožeči stranki omogočajo učinkovito izrabo pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede del, opravljenih za pokojnega. Ker je zato preizkus prvostopne sodbe možen, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podana.

Tožeča stranka od toženih strank zahteva plačilo oskrbe za pokojnega pravnega prednika toženih strank in prvo toženo stranko, iz razloga, ker je med tožnikom in pravnim prednikom toženih strank obstajal dogovor, da tožniku uslug ne bo sproti plačeval, temveč bo nanj prepisal polovico vikenda in mu dal denar (del privarčevanih sredstev). Po tožbenih trditvah naj bi tožnik delo oskrbe opravljal 8.760 ur, in sicer v času od leta 1999 do leta 2003. Materialnopravno izhodišče takega zahtevka je v 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) oziroma v 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Po obeh določbah ima izostanek pričakovane storitve za posledico dolžnost nadomestitve vrednosti tistega, kar je bilo prejeto glede na podlago (51. člen ZOR oziroma 39. člen OZ), ki se ni uresničila.

Pritožba trdi, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik za pravnega prednika toženih strank ni opravljal tožbeno zatrjevanih del, ter zato tudi zmotno zaključilo, da pravni prednik toženih strank tožniku ni obljubil, da mu bo v zameno za pomoč zapisal polovico vikenda in nekaj prihrankov. Na podlagi argumentov, ki jih pritožba ponuja zaradi izpodbijanja te ugotovitve, v pravilnost napadenega prvostopnega zaključka ni moč podvomiti iz razlogov, ki bodo v odgovor na pritožbene argumente nanizani v nadaljevanju.

Pritožbeno zatrjevanje, da je prvo sodišče narobe ugotovilo, da tožnik v svoji izpovedbi ni potrdil svoje trditve, da je v celoti skrbel za hišo in ohišnico v C., kjer je opravljal vsa notranja in zunanja vzdrževalna dela ter različna popravila (elektroinstalacijska, vodovodna, pleskarska, krovska in ostala dela), ni pravilno. Iz tožnikove izpovedbe namreč izhaja le, da je obrezoval brajdo in par hrušk, obrezal tri, štiri hruške, visoke 2 m, pripeljal drva za pokojnika in drva zlagal v garažo. S trditvama, da priča B. ni izpovedal, kdaj je izvajal dela pri pokojnem, ter da iz izpovedb prič T. in B. izhaja, da sta v istem času (tri leta pred smrtjo pokojnega) obrezovala drevje ter kosila okoli hiše in vikenda, pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje. Zato s temi trditvami prvostopnih zaključkov glede del, ki sta jih opravili ti dve priči, ne more izpodbiti. Kljub temu pa velja pritožniku pojasniti, da so sestavni del vsakega zaslišanja mnogi človeški dejavniki, kot npr. posameznikov spomin, percepcija, sposobnost izražanja in podobno. Rezultat dokazovanja, temelječ na dokazih z zaslišanjem prič in strank, zato nikoli ne more biti tako natančen kot rezultat v matematiki. Zaključkov, temelječih na oceni celotnih izpovedb, iz tega razloga praviloma le z izvlečki iz posameznih izpovedb ni moč uspešno kritizirati.

Na pritožbeno navedbo, da je sodišče neutemeljeno verjelo prvi toženki, da je plačevala tožniku za prevoze, čeprav ni predložila nobenih dokazov, pri tem pa si navkljub dejstvu, da je vse ostale stvari skrbno beležila v koledar, evidence o znesku in času plačil tožniku pa ni vodila, velja le odgovoriti, da procesni zakon omejitve glede izbora dokaznih sredstev in dokaznih pravil ne pozna (prim. 8. člen ZPP).

Pritožba podaja lastno oceno dokazov s trditvami, da je prvo sodišče slepo verjelo toženima strankama in pričam, ki sta jih predlagali, tožnikovim pričam M. M., M. Z. in S. Z., čeprav so potrdili tožnikovo izpovedbo, pa sodišče ni sledilo, da so priče toženih strank neverodostojne, ker jih niti tožnik, niti priči Z., niti priča M., ki so se pogosto nahajali na parceli pokojnega, niso nikoli videli, da so zaradi sorodstvenega razmerja F. R. ml., F. R. st., Z. Š. in A. Š. izpovedovali v korist toženih strank, da so izpovedbe teh prič neverodostojne, ker so le redko prihajale na vikend oziroma parcelo, da tudi izpoved priče T. K. ne more biti verodostojna, saj ni bila doma celotno vtoževano obdobje, ter zato ni mogla opazovati, kaj počne pokojni, ter da sta priči Š. neverodostojni, ker sta izpovedovali le tisto, kar jima je kdo povedal, ne pa tisto, kar sta sami zaznali. Izpostavljeni subjektivni vidiki pritožnika iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhajajo, pa tudi posredno iz nje niso razvidni. Taka kritika posameznih dokazov, ki torej ne graja po prvem sodišču uporabljene metode preverjanja dokazanosti trditev, logično racionalne strukture prvostopne dokazne ocene, temelječe tako na izkustvenih pravilih kot tudi neposrednem vtisu prvostopnega sodišča o verodostojnosti posameznih dokazov, zato ne more omajati.

Tožeči stranki, na kateri je dokazno breme, tako ni uspelo izkazati podlage, zaradi izjalovitve katere naj bi tožnik utrpel neutemeljeno prikrajšanje. Stališče pritožbe, da bi moralo prvo sodišče finančno ovrednotiti vsaj malenkostna dela, glede katerih je bilo ugotovljeno, da so bila opravljena, je tako materialnopravno zmotno. Tožnik namreč tudi glede teh del ni dokazal, da je bil neutemeljeno prikrajšan in da sta bili toženki neupravičeno obogateni. Zato je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna.

Ker razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, tako niso podani, niti ni podan kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti, ter sodbo prvega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

Pravdni stranki, ki sta priglasili stroške, ki so jima v zvezi s tem pritožbenim postopkom nastali, na podlagi kriterija uspeha in na podlagi kriterija potrebnosti stroškov nista upravičeni do njihove povrnitve (154. in 155. člen ZPP). Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, prvo tožena stranka pa s svojim odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi te zadeve. Zato morata kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).