Jedro

Pri utemeljevanju svojega stališča, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral, toženec pozablja, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. čl. ZOR) ter na dejstvo, da je bila v kazenskem postopku proti njemu izdana obsodilna sodba. Zato tožnika rok iz drugega odstavka 390. čl. ZOR ne veže in sodišču ni bilo potrebno ugotavljati obsega premoženjskopravnega zahtevka, uveljavljanega v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku na račun dne 20.5.2001 povzročene hude telesne poškodbe 7.400 EUR odškodnine za nematerialno škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2008 dalje do plačila ter 235 EUR (56.315,40 SIT) za materialno škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2003 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je toženec dolžan povrniti tožniku v višini 985,43 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje toženec po pooblaščencih. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni zastaral. Toženec je bil s sodbo, ki je bila tožniku vročena 5.10.2004, obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, tožba pa je bila vložena 24.3.2005, to je po poteku trimesečnega roka iz drugega odstavka 390. čl. ZOR. Sploh pa bi sodišče moralo najprej ugotoviti, v kakšnem obsegu je bil premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku prijavljen. Glede soodgovornosti tožnika k nastanku škode pritožba trdi, da ta nedvomno obstoji, saj je toženčeva izpoved o konfliktu in poteku dogodka potrjena z objektivno izkazano poškodbo na veki, ki jo je toženec utrpel in zaradi katere je iskal pomoč v Zdravstvenem domu v N. O vsem tem pa bi lahko izpovedala tudi priča A.K., toženčeva mati, ki je sodišče ni zaslišalo. Tožnikova verzija dogodka je neverodostojna tudi ob upoštevanju dejstva, da se mu večkrat dogaja, da ga kdo poškoduje na veselicah. Šlo je torej za najmanj obojestransko aktivno sodelovanje v pretepu. Toženec pa nasprotuje tudi višini odškodnine. Meni, da je sodišče z izpovedbo tožnika nadomeščalo tožbene navedbe in s tem odvzelo tožencu pravico do izjave v postopku. Odškodnino za materialno škodo je priznalo povsem neutemeljeno, saj tožnik ni navedel, s čim je prevoze opravljal, oziroma, ali se je vozil sam ali pa ga je vozil kdo drugi. Tožnik je za fizične bolečine zahteval odškodnino 1.000.000,00 SIT, sodišče pa mu je priznalo 6.000 EUR, s čimer je preseglo tožbeni zahtevek. Zadeva II Ips 645/2006 pa kaže tudi, da prisojena odškodnina odstopa od običajne sodne prakse. Previsoka je tudi odškodnina za strah, še zlasti zato, ker se dogodek ni zgodil tako, kot ga je obrazložilo sodišče. Sicer pa je bil tožnik nezavesten, zato mu odškodnina za primarni strah ne gre. Odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v pravice osebnosti v višini 400 EUR je sodišče tožniku priznalo, čeprav v zvezi s tem ni predlagal nobenega dokaza, niti ob zaslišanju ni izpovedal, da je ob dogodku občutil ponižanje. Nepravilno je sodišče ocenilo tudi uspeh strank v postopku. V zvezi s temeljem zahtevka namreč kakšni dodatni stroški postopka niso nastali.

Pritožba ni utemeljena.

Pri utemeljevanju svojega stališča, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral, toženec pozablja, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. čl. ZOR) ter na dejstvo, da je bila v kazenskem postopku proti njemu izdana obsodilna sodba. Zato tožnika rok iz drugega odstavka 390. čl. ZOR ne veže in sodišču ni bilo potrebno ugotavljati obsega premoženjskopravnega zahtevka, uveljavljanega v kazenskem postopku.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče prepričljivo zaključilo, da tožnikova soodgovornost za utrpele poškodbe v postopku ni bila dokazana. Dokazno breme v zvezi s tem je na strani toženca, ki pa svojega dokaznega predloga glede zaslišanja prič ni konkretiziral, z izjemo predloga za zaslišanje matere A.K., ki ob nastanku škodnega dogodka ni bila prisotna, kar pomeni, da iz lastnega zaznavanja o dogodku in morebitnem tožnikovem prispevku k fizičnemu obračunu ne bi mogla povedati ničesar. Okoliščina, ki jo izpostavlja v nadaljevanju pritožba, da naj bi namreč tožnik bil večkrat na veselicah poškodovan, glede na odsotnost ostalih dokazov, ki bi podpirali toženčevo verzijo dogodka, prav tako ne more vplivati na odločitev, saj o konkretnem dogajanju ne pove ničesar.

Na račun materialne škode je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo stroške, ki jih je imel z opravljenimi potmi do svojega zdravnika, te poti pa so bile potrjene z medicinsko dokumentacijo. Sodišče mu je zato pravilno prisodilo odškodnino in to ne glede na to, ali je poti opravljal tako, da je vozil sam, ali da ga je (kot uslugo) k zdravniku vozil kdo drug. Gre za njegovo škodo.

Ne drži tudi, da naj bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek pri dosoji odškodnine za telesne bolečine. Kot je to pravilno pojasnjeno v obrazložitvi sodbe, je tožnik ločeno prikazal svoj zahtevek za fizične bolečine ob in po dogodku ter za nadaljnje bolečine v naslednjih desetih dneh ter ločeno uveljavljal odškodnino za nevšečnosti med zdravljenjem. Ker gre za enotno odškodninsko postavko, je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno tako uveljavljane zahtevke na tej (pravno upoštevni) podlagi seštelo, ta seštevek pa pokaže, da ga sodišče pri odmeri odškodnine ni prekoračilo. Ob dejstvu, da je tožnik jasno navedel dejstva, zaradi katerih je menil, da je bil upravičen do odškodnine, je torej prvostopenjsko sodišče pravilno zahtevke subsumiralo pod enotno odškodninsko postavko telesnih bolečin, v okviru katerih sodna praksa obravnava tudi vse nevšečnosti, ki so jih oškodovanci utrpeli med zdravljenjem. V zvezi s sklicevanjem na odločbo II Ips 645/2006 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za zadevo, v kateri je bila pred Vrhovnim sodiščem predmet preizkusa sodba na podlagi revizije tožnika (in ne toženca), zaradi česar citirani judikat ne predstavlja relevantnega dokaza o enotnih okvirih sodne prakse, na katero se sklicuje toženec v pritožbi.

V zvezi s prestanim strahom je tožnik povedal, da je sicer res izgubil zavest, vendar je pred tem bil deležen več udarcev, zaradi katerih je, ker je toženec izjavil, da trenira borilne veščine, nedvomno bil prestrašen. Zato ne drži, da je odškodnina za strah previsoka. Dosojo odškodnine zaradi posega v pravice osebnosti pa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazložilo z dejstvom, da se je dogodek pripetil na prireditvenem prostoru, kjer je bilo tudi veliko plesišče in veliko število ljudi, zaradi česar je pravilno ocenilo, da je tožnik upravičen do odškodnine, ki jo je utemeljeval z duševnimi bolečinami zaradi „občutka popolnega ponižanja ob napadu nanj na javnem mestu in ob prisotnosti veliko ljudi.“ Tudi odločitev o pravdnih stroških je pravilna. Ne drži, da sodišče ne bi smelo upoštevati v postopku tudi tožnikovega uspeha po temelju, saj je bil temelj med pravdnima strankama ves čas sporen in mu toženec oporeka celo v pritožbi. Potek dogodka je zato sodišče moralo v dokaznem postopku ugotavljati, kar vpliva na oceno uspeha strank v pravdi.

Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).