Jedro

Ker sta v obravnavani zadevi dva tožnika, ki imata vsak svojo terjatev in uveljavljata vsak svoj tožbeni zahtevek, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnikov, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici 800.000 SIT (sedaj 3.338,34 EUR) in drugemu tožniku 256.224 SIT (sedaj 1.069,20 EUR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo drugostopenjske in prvostopenjske sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. V odgovoru na revizijo je predlagala njeno zavrnitev zaradi neutemeljenosti.

Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Izhodišče za ugotovitev izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je vrednost spornega predmeta, navedenega v tožbi. Po prvem odstavku 39. člena ZPP je vrednost spornega predmeta enaka vrednosti glavnega zahtevka. Ker sta v obravnavani zadevi dva tožnika, ki imata vsak svojo terjatev in uveljavljata vsak svoj tožbeni zahtevek, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Za presojo dovoljenosti revizije je torej nerelevanten seštevek zahtevkov obeh tožnikov. Ker vrednost zahtevkov nobenega od tožnikov ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), revizija tožeče stranke v tem postopku ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

O predlogu obeh strank za povrnitev revizijskih stroškov je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeča stranka zato, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker ne gre za stroške, ki bi bili potrebni (155. člen ZPP). Ob nedovoljenosti revizije je bilo nepotrebno vsebinsko nasprotovanje reviziji in utemeljevanje njene neutemeljenosti.