Jedro

V pretežnem delu revizije se ukvarja tožena stranka z vprašanjem obstoja subjektivnega dejanskega stanja, ki je predpostavka nedovoljenosti pobota po 1. odstavku 106. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, oziroma z načinom njegovega ugotavljanja. Obstoj subjektivnega dejanskega stanja in način ugotavljanja njegovega obstoja so dejanska vprašanja. Ta niso predmet revizijskega obravnavanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi sledečih dejanskih ugotovitev:

1. tožena stranka je dolgovala tožeči stranki 4,840.250,00 din, 2. na podlagi cesije je tožena stranka dne 29.6.1990 pridobila proti tožeči stranki terjatev 4,840.250,00 din 3. s pobotno izjavo z dne 29.6.1990 je tožena stranka nasprotni terjatvi, navedeni pod točko 1 in 2, pobotala 4. do cesije, navedene v točki 2, je prišlo manj kot 6 mesecev pred začetkom stečajnega postopka proti tožeči stranki 5. tožena stranka je morala vedeti za plačilno nesposobnost tožeče stranke.

Na podlagi omenjenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na plačilo 4,840.250,00 din ugodilo. Menilo je, da pobot, glede na 1. odstavek 106. člena zakona o prisilni poravnavi stečajev in likvidaciji (Uradni list SFRJ 84/89), ni dovoljen. Pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

V pravočasni reviziji, v kateri navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga tožena stranka revizijskemu sodišču, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tudi če bi bilo možno tiste pomanjkljivosti v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki jih v reviziji opredeljuje tožena stranka kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka res tako opredeliti, bi šlo za relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer na prvi stopnji. Omenjenih pomanjkljivosti namreč tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi stopnji pa niso revizijski razlog (1. odstavek 385. člena ZPP).

V pretežnem delu revizije se ukvarja tožena stranka z vprašanjem obstoja subjektivnega dejanskega stanja, ki je predpostavka nedovoljenosti pobota po 1. odstavku 106. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, oziroma z načinom njegovega ugotavljanja. Obstoj subjektivnega dejanskega stanja in način ugotavljanja njegovega obstoja so dejanska vprašanja. Ta niso predmet revizijskega obravnavanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Sam obstoj subjektivnega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje kot dejstvo, odločilno za odločitev, ugotovilo in svojo ugotovitev ustrezno obrazložilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jo zatrjuje tožena stranka z očitkom, da omenjeno odločilno dejstvo ni ugotovljeno oziroma obrazloženo, zato ni podana. V čem naj bi bilo glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami pa tožena stranka ne opredeli. Za pravilno uporabo 1. odstavka 106. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, obe sodišči sta materialno pravo na ugotovljena odločilna dejstva pravilno uporabili, pri tem pa nista zakonskih elementov za nedovoljenost pobota prav nič med seboj pomešali, kot to brez vsake podlage v spisu zatrjuje tožena stranka. Nobeden od tistih uveljavljanih revizijskih razlogov, ki so dovoljeni, ni podan. Podan ni tudi nobeden od tistih revizijskih razlogov, na katere mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.