Jedro

Sprememba firme pomeni le preimenovanje upnika, pri čemer je tudi matična številka gospodarskega subjekta ostala enaka oziroma nespremenjena. Povedano drugače, kot upnik (le z drugim imenom) tudi v tem izvršilnem postopku nastopa ista pravna oseba kot v prvotnem postopku, iz katerega izvirajo izvršilni naslovi, in torej ne gre za statusno preoblikovanje upnika, pri katerem bi prišlo do potrebe po izkazovanju prehoda terjatve.

V skladu z 42. členom ZIZ lahko neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom razveljavi tisto sodišče, ki ga je izdalo. Dokler pa le to ni razveljavljeno, je sodišče v postopku, v katerem se izvršuje terjatev, nanj vezano.

Sodišče pri trditvah, ki niso konkretizirane oziroma niso pravno pomembne, ni dolžno izvajati nobenih dokazov. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že konkretno zatrjevana.

Desetletni zastaralni rok začne teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatev, ki je bila pravnomočno ugotovljena v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka. Ker je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Z vložitvijo predloga za izvršbo je namreč zastaranje pretrgano in dokler teče izvršilni postopek, zastaranje ne teče. Za presojo zastaranja je v teh primerih torej pomemben tudi razlog, zaradi katerega se je ta postopek zaključil. Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem namreč nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik pozneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Pretrganja zastaranja ob umiku predloga za izvršbo pa ni le tedaj, ko je ta podan z namenom, da se odstopi od izterjave obveznosti.

Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse občasne terjatve (tudi obresti), ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, to je tri leta od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Obresti od glavnice, ki so zapadle v plačilo po koncu glavne obravnave, zastarajo torej v treh letih. Pravnomočno je namreč odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe oziroma sklepa. Ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 20. 3. 2024 v I. točki izreka razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 279,04 EUR, ki so natekle od 13. 2. 2004 do 11. 3. 2021, zakonske zamudne obresti od zneska 86,13 EUR, ki so natekle od 13. 2. 2004 do 11. 3. 2021, zakonske zamudne obresti od zneska 11,23 EUR, ki so natekle od 9. 2. 2010 do 11. 3. 2021, zakonske zamudne obresti od zneska 114,05 EUR, ki so natekle od 16. 3. 2010 do 11. 3. 2021, zakonske zamudne obresti od zneska 109,92 EUR, ki so natekle od 21. 5. 2010 do 11. 3. 2021, zakonske zamudne obresti od zneska 28,09 EUR, ki so natekle od 21. 5. 2010 do 11. 3. 2021, zakonske zamudne obresti od zneska 11,23 EUR, ki so natekle od 3. 7. 2010 do 11. 3. 2021, in zakonske zamudne resti od zneska 28,09 EUR, ki so natekle od 4. 5. 2012 do 11. 3. 2021 ter je v tem obsegu predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je ugovor dolžnice zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da dolžnica sama krije svoje stroške, ki jih je priglasila v ugovoru z dne 29. 3. 2024 in vlogi z dne 22. 5. 2024 (III. točka izreka), dolžna pa je upniku povrniti izvršilne stroške v znesku 149,33 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, po preteku roka za prostovoljno plačilo pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do dneva plačila (IV. točka izreka).

2.Zoper odločitev o zavrnitvi ugovora in odločitev o stroških postopka dolžnica vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi v celoti in izvršilni postopek ustavi ter razveljavi izvršilna dejanja, upniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6.Upnik je v predmetni zadevi zoper dolžnico dne 11. 3. 2024 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 13. 2. 2004 in sklepov o nadaljnjih izvršilnih stroških v istem postopku z dne 13. 1. 2010, z dne 9. 2. 2010, z dne 21. 4. 2010, z dne 17. 6. 2010 in z dne 17. 4. 2012. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 20. 3. 2024. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

7.Dolžnica je v ugovoru najprej izpodbijala upnikovo aktivno legitimacijo, saj se v izvršilnemu naslovu navaja upnika A., d.d. Upnik je v odgovoru na ugovor pojasnil, da se izvršilni naslovi sicer res glasijo na upnika A., d.d., vendar pa je iz zgodovinskega izpisa iz AJPES razvidno, da je prišlo zgolj do spremembe v firmi upnika, ki se je spremenila v B., d.d., kar pomeni, da gre še vedno za istega upnika. Iz sklepa o vpisu spremembe Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2017/13919 z dne 20. 4. 2017 jasno izhaja, da ni prišlo do statusne spremembe na strani upnika, niti do prehoda terjatve na novega upnika, saj upnik vseskozi posluje z isto matično in davčno številko, podatki o spremembi firme upnika pa so razvidni tudi iz javno dostopnega registra AJPES. Sodišče prve stopnje je ta del ugovornih navedb zavrnilo, odločitev pa je materialnopravno pravilna. Kot je pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je iz predloženega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2017/13919 z dne 20. 4. 2017 razvidno, da se je po ustavitvi izvršilnega postopka I 1019/2003, iz katerega izvirajo izvršilni naslovi, spremenila zgolj firma (ime) upnika, in sicer iz firme "A., d.d." v firmo "B, d.d.". Sprememba firme pomeni le preimenovanje upnika, pri čemer je tudi matična številka gospodarskega subjekta ostala enaka oziroma nespremenjena. Povedano drugače, kot upnik (le z drugim imenom) tudi v tem izvršilnem postopku nastopa ista pravna oseba kot v prvotnem postopku, iz katerega izvirajo izvršilni naslovi, in torej ne gre za statusno preoblikovanje upnika po določbah Zakona o gospodarskih družbah, pri katerem bi prišlo do potrebe po izkazovanju prehoda terjatve. Sprememba firme upnika je bila tudi vpisana v sodni register, ki je javna knjiga, vpis pa je bil javno objavljen na spletni strani AJPES, kar mu zagotavlja publicitetni učinek in je vsakomur omogočen brezplačen vpogled v objavljene podatke (prvi in drugi odstavek 43. člena Zakona o sodnem registru). Neutemeljene so zato tudi ugovorne zahteve, da bi moral upnik svojo istovetnost posebej utemeljevati. S pritožbenim ponavljanjem svojih ugovornih navedb glede izkazovanja, ali gre na upniški strani za isto pravno osebo, po pojasnjenem dolžnica ne more uspeti.

8.Utemeljen tudi ni ugovor dolžnice o pomanjkanju njene pasivne legitimacije. V izvršilnem postopku I 1019/2003 je bila dolžnica označena z istim imenom in priimkom ter enotno matično številko, kot jo je upnik navedel v obravnavani zadevi. Na to osebo se glasijo tudi sklepi, ki v tej zadevi predstavljajo izvršilni naslov. V izvršilnem postopku je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov (načelo formalne legalitete) tako glede obveznosti, ki iz njega izhaja, kot tudi glede aktivne in pasivne legitimacije strank. Na dolžniku pa je nato trditveno in dokazno breme o nasprotnem, česar pa dolžnica ni uspela izkazati.

9.Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo navedbe dolžnice glede napačnega vročanja sodnih odločb v postopku I 1019/2003. Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da takšne navedbe v tem postopku niso pravno pomembne. V skladu z 42. členom ZIZ lahko neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom razveljavi tisto sodišče, ki ga je izdalo. Dokler pa le to ni razveljavljeno, je sodišče v postopku, v katerem se izvršuje terjatev, nanj vezano. Da bi bilo potrdilo o pravnomočnosti izvršilnih naslovov razveljavljeno, dolžnica ne trdi. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče tako pri trditvah, ki niso konkretizirane oziroma niso pravno pomembne, ni dolžno izvajati nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje tako ob podanih trditvah, ki jih je ocenilo kot pravno nepomembne, ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že konkretno zatrjevana. Zaradi neizvedenih dokazov tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V ugovoru dolžnica ni konkretno navajala, kdaj naj bi bili sporni računi točno plačani (pravno pomembna bi bila namreč le plačila po izdaji izvršilnega naslova), zato sodišče utemeljeno ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje C. C.

10.Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da za zastaranje konkretne terjatve, ki je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, velja 356. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Desetletni zastaralni rok začne v skladu s to določbo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatev, ki je bila pravnomočno ugotovljena v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka. Ker je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Z vložitvijo predloga za izvršbo je namreč zastaranje pretrgano in dokler teče izvršilni postopek, zastaranje ne teče (365. člen OZ). Za presojo zastaranja je v teh primerih torej pomemben tudi razlog, zaradi katerega se je ta postopek zaključil. Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem namreč nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik pozneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal (366. člen OZ). Pretrganja zastaranja ob umiku predloga za izvršbo pa ni le tedaj, ko je ta podan z namenom, da se odstopi od izterjave obveznosti, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi. Postopek I 1019/2003 je bil ustavljen s sklepom z dne 5. 3. 2014 zaradi neizterljivost, torej ni prišlo do umika zato, ker bi upnik želel odstopiti od sodnega varstva, ampak je upnik podal umik v posledici neuspešne izvršbe. Umik v navedenem položaju nima vpliva na učinek pretrganja zastaranja. Upnik je trditve o pretrganju zastaranja podal pravočasno v odgovoru na ugovor (tretji odstavek 58. člena ZIZ), sam sklep o končanju postopka pa je predložil že k predlogu za izvršbo. V odgovoru na ugovor je predlagal tudi vpogled v dokumentacijo v spisu I 1019/2003, iz katere izhaja, da je sklep o ustavitvi postal pravnomočen 20. 3. 2014. Pritožbeni očitki, da upnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, so zato neutemeljeni. Za presojo zastaranja je torej bistvenega pomena trenutek pravnomočnega končanja postopka na podlagi verodostojne listine. Od tega trenutka pa do vložitve predloga za izvršbo v tem postopku desetletni zastaralni rok še ni potekel, zato so pravno nepomembni pritožbeni očitki glede namena zadržanja zastaranja v času COVID-19 epidemije, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse občasne terjatve (tudi obresti), ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, to je tri leta od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Obresti od glavnice, ki so zapadle v plačilo po koncu glavne obravnave, zastarajo torej v treh letih. Pravnomočno je namreč odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe oziroma sklepa. Ta znesek obresti je torej judikatna terjatev. Zamudne obresti so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo in tečejo v obdobju od zapadlosti denarne obveznosti (torej od nastanka zamude) do njenega plačila. Pravni temelj nastanka obveznosti plačati zamudne obresti je tako pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Upnik lahko zamudne obresti terja vse od zamude dalje. Ni tako mogoče slediti pritožbenemu stališču, da upnik do zamudnih obresti pred dnem izdaje izvršilnega naslova ni upravičen.

12.Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. V primeru, ko upnik poleg glavnice terja tudi zakonske zamudne obresti in stroške, je kot vrednost spornega predmeta za pravilno odmero stroškov postopka in uspeha v postopku treba glede na smiselno uporabo določbe 39. člena ZPP vzeti samo vrednost glavnega zahtevka in to ne glede na višino stranskih terjatev.

13.Po pojasnjenem je pritožba dolžnice neutemeljena in ker tudi uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Tudi upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, ki sodišču druge stopnje še ne bi bila poznana in s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve, zato je bil le ta nepotreben (peti odstavek 38. člena ZIZ).