Jedro

Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo začne teči, ko je bilo oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledice spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Določena stopnja skrbnosti pa se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za povrnitev premoženjske škode v znesku 711,36 EUR se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 723,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 43.621,44 EUR z zamudnimi obrestmi, da mu je dolžan plačevati denarno rento od 22. 5. 2002 v mesečnem znesku 327,91 EUR vse do 30. 9. 2002, ter v mesečnem znesku 253,90 EUR od 1. 10. 2002 do 31. 3. 2005 skupaj z zamudnimi obrestmi ter mu plačati odmerjene pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je deloma ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo 6.910,94 EUR z zamudnimi obrestmi, kar je tožnik zahteval več pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu na novo odmerjene stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in razlogov iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da v celoti potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, vse s stroškovno posledico. Ne strinja se z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da so mu bile vse oblike nepremoženjske škode znane najkasneje ob zaključku fizioterapije 3. 1. 2001, saj se je njegovo zdravljenje zaključilo s prenehanjem bolniškega staleža 22.5.2002. V tem času je tožnik obiskoval lečečega zdravnika in komisijo za podaljšanje bolniškega staleža. Zdravniki so po končani fizioterapiji podajali nasprotujoča mnenja o stanju njegovega zdravljenja in mu predlagali različne terapije, ki bi izboljšale njegovo zdravstveno stanje, na kar ni imel vpliva. Rok za zastaranje pa ne more začeti teči, preden je bil objektivno gledano obseg njegove nepremoženjske škode znan. Z obsegom nepremoženjske škode se je s strani zdravstvenih delavcev seznanil z dnem, ko so formalno končali zdravljenje poškodbe, to je z dnem, ko so zaključili bolniški stalež in mu dali jasno na znanje, da je zdravljenje poškodb končano. Tožnik je bil šele po zaključku bolniškega staleža seznanjen tudi s celotnim obsegom materialne škode, saj pred tem ni mogel vedeti, na kakšno dodatno specialistično zdravljenje bo napoten. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede začetka teka zastaralnega roka. Napadeni del sodbe pritožbenega sodišča ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter med samimi listinami in izpovedbami prič. V spis je vložena uradna listina, iz katere je razvidno, da je bilo pri tožniku zdravljenje poškodb zaključeno z dnem zaključka bolniškega staleža 22. 5. 2002 in ne kot je napačno navedlo pritožbeno sodišče z zaključkom fizioterapije 3. 1. 2001. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za povrnitev premoženjske škode v znesku 711,36 EUR ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Dopustnost revizije proti odločitvama o zahtevkih za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih, saj ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). Iz istih razlogov revizijsko sodišče presoja dovoljenost revizije proti odločitvam o zahtevkih za povrnitev premoženjske škode glede na vrednost vsakega posameznega zahtevka za povrnitev različnih oblik premoženjske škode. Poleg zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev izgube na zaslužku pred majem 2001 ter zahtevek za povrnitev stroškov prevoza do zdravstvenih ustanov, ki mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo v znesku 711,36 EUR. Ker ta znesek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija proti proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 711,36 EUR stroškov prevoza do zdravstvenih ustanov ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7. Revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskih trditev, ki izpodbijajo ugotovitve nižjih sodišč o dejanskih okoliščinah (npr. da je tožnik tudi po 3. 1. 2001 obiskoval zdravnika), saj je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanje vezano. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so bile vse oblike nepremoženjske škode tožniku znane najkasneje ob zaključku fizioterapije 3. 1. 2001. Tedaj se je njegovo zdravstveno stanje objektivno gledano tako ustalilo, da je dopuščalo opredelitev škode. Bolniški stalež mu tedaj še ni bil zaključen, vendar pa od takrat dalje ni bilo več medicinskih posegov, terapij, zdravljenja in pregledov. Tožnikovo zdravstveno stanje je bilo stabilizirano do te mere, da je razpolagal z zadostnimi podatki, da bi lahko določil višino tožbenega zahtevka.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik tožbo, v kateri je uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, dne 7. 5. 2004 vložil po izteku subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma po izteku subjektivnega zastaralnega roka iz enake določbe prvega odstavka 352. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika. Stališče pritožbenega sodišča je skladno z ustaljenim stališčem v sodni praksi o začetku teka roka za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ta rok začne teči, ko je bilo oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledice spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Določena stopnja skrbnosti pa se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011, II Ips 642/2006 z dne 29. 1. 2009, II Ips 229/2006 z dne 9. 7. 2008, II Ips 7/2004 z dne 24. 3. 2005, II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003). Stališče, ki ga zagovarja revizija, da je zastaralni rok za zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode lahko začel teči šele z zaključkom bolniškega staleža 22. 5. 2002, je glede na navedeno in ob upoštevanju, da tožnik ne zatrjuje, da bi se njegovo zdravstveno stanje po zaključku fizioterapije kakorkoli izboljšalo, napačno. S trditvami o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zaradi nasprotja med vsebino listine o zaključku bolniškega staleža dne 22. 5. 2002 ter ugotovitvijo pritožbenega sodišča o zaključku zdravljenja 3. 1. 2001, tožnik pritožbenemu sodišču v resnici očita zmotno uporabo materialnega prava, a kot že navedeno neutemeljeno. Tudi z ostalimi pavšalnimi trditvami o obstoju nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter med samimi listinami in izpovedbami prič, tožnik v reviziji neutemeljeno zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da so bili tožniku znani posamezni mesečni zneski izgube na zaslužku najkasneje ob zapadlosti vsakega zneska v plačilo in da je zato njegov zahtevek za povrnitev škode zaradi izgube na zaslužku glede na prvi odstavek 376. člena ZOR zastaran v delu, ki se nanaša na obdobje več kot treh let pred vložitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče je zato pravilno ravnalo, ko je toženca obsodilo, da tožniku povrne le izgubljeni zaslužek v obdobju od maja 2001 do marca 2005. 10. Ker je revizija v dovoljenem delu neutemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v tem obsegu zavrnilo.

11. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje revizijske stroške, tožencu pa mora povrniti njegove stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je glede na vrednost revizijsko spornega dela odločitve pritožbenega sodišča (v skupni višini 35.441,54 EUR) tožencu od zahtevanih 1800 točk priznalo le 1200 točk za sestavo odgovora na revizijo, 50 točk za prejem sodbe pritožbenega sodišča in poročilo stranki, kar skupaj z 20 % DDV na odvetniške storitve ter 34,55 EUR stroškov sodne takse za odgovor na revizijo, znaša 723,05 EUR. Ta znesek je tožnik dolžan plačati tožencu v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožniku do plačila.