Jedro

Osnovni princip je, da se zaplenjeno premoženje vrne v last in posest v naravi, zato je treba odgovoriti na vprašanje, kdo dokazuje, da obstajajo ovire, da zaplenjenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Ker gre za izjemo od splošnega načela, da se vrača premoženje v naravi, mora zavezanec, ki bi sicer moral premoženje vrniti, to dokazati. To pomeni, da je v tem primeru dokazno breme, da obstajajo ovire iz 19. člena ZDen, na strani nasprotnih udeležencev oz. zavezancev za vrnitev. Zmotno je zato ravnanje sodišča, ko je naložilo plačilo predujma predlagateljici in ker ga ni plačala, štelo, da je predlog umaknila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, razen v točki IV. izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (IV. točka izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. in V. točki izreka sklenilo, da je potrebno predlog za vrnitev nepremičnin, vpisanih v izrekih v naravi, šteti za umaknjenega in da se postopek v tem delu ustavi. Ugodilo je zahtevku za vrnitev parcel, vpisanih v II. točki izreka, kar je bilo v času zaplembe parc. št. 1131/1 in 1199/1, obe k.o. X., in ker ni možna vrnitev v naravi, določilo odškodnino v skupni višini 1.301,91 EUR v obveznicah RS s pripadki. Pod IV. točko izreka je zavrnilo predlog predlagateljic na odškodnino za hranilno vlogo pri Zadružni hranilnici na ime A. P. v višini 23.298,10 Lir in za osebne stvari P. P., oboje navedeno v komisijskem zapisniku z dne 11. 9. 1945. 2. Proti zavrnitvi predloga za vrnitev v naravi se pritožuje predlagateljica. Izvedeniško mnenje za parc. št. 717/1, 717/3 in 708/2, vse k.o. X., je že dala in izvedenec C. S. je izdelal izvedeniško mnenje 24. 2. 1997. Postavilo ga je sodišče. Za parc. št. 708/2 pa je MOL kot zavezanec 6. 2. 2003 podal izjavo, da se strinja z vračilom, ker gre za 88 m2. Zato ne more biti predmet izvedeniškega mnenja. Predlagateljica je predložila identifikacijo katastrskih podatkov Ljubljanskega geodetskega biroja z dne 18. 3. 2003 in iz te identifikacije in grafičnih prilog izhaja, da so vse parcele, ki so nastale iz poddržavljenih parcel, njive, razen na delčku bivše parcele 1131/1, sedaj parc. št. 717/14 v izmeri 136 m2. Sodišče pa je zavrnilo vrnitev, izvedenec S. pa je že podal izvedeniško poročilo 15. 3. 2011. Vendar si ni ogledal parcele v naravi. To mu je sodišče naložilo. Neekonomično je postavljanje novega izvedenca. Naj izvedenec le dokonča svoje delo. Predlagateljica ne more plačati že četrtega izvedenca, saj ga je sodišče postavilo 28. 5. 2012, in sicer J. D. z enako nalogo kot C. S. Predlagateljica nima možnosti pritožbe zoper sklep o določitvi novega izvedenca in novega plačila predujma. Vztraja, da je možna vrnitev v naravi, saj gre za njive. Iz zapisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 5. 2010 izhaja, da je sodišče vročilo identifikacijsko potrdilo Ljubljanskega geodetskega biroja pooblaščenki Mestne občine Ljubljana in Državnega pravobranilstva. Že iz same grafične priloge in splošnih določil o funkcionalnem zemljišču je jasno, da znaša funkcionalno zemljišče le dvakratni fundusa in da ni ovir za vrnitev v naravi. Zmotna je odločitev pod točko IV za odškodnino za hranilne vloge in osebne stvari. P. P. je bilo zaplenjeno celokupno premoženje in logično je, da ob sodbi ni popisa vsega premoženja. Izhaja pa, da je bilo, in sicer iz predloženega komisijskega zapisnika z dne 11. 9. 1945. 3. Na vročeni pritožbi nasprotna udeleženca nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba ima prav v delu, ko graja ustavitev postopka po določbi 36. člena ZNP. Uvodoma je treba ugotoviti, da gre za splošne določbe ZNP, ki se nanašajo na vse postopke. Postopki, ki tečejo po ZIKS oz. se izvzetje za vračanje premoženja ugotavlja po ZDen, pa so posebni postopki. Sodišče prve stopnje je naložilo predlagateljici, da založi stroške za izvedenca zato, da dokaže svoje trditve, da je možna vrnitev v naravi in ne v odškodnini. Predlagateljica je predlagala odmero funkcionalnega zemljišča in zato po stališču sodišča prve stopnje, mora založiti za izvedenca, ki naj oceni, ali gre za funkcionalna zemljišča k stavbam.

6. Pravilno sicer sodišče ugotavlja, da se po določi 145.a člena ZIKS za vračanje zaplenjenega premoženja, ko je kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Vendar spregleda, da je primarno vračanje v naravi. Le premoženje, ki je določeno v 18. členu ZDen, je lahko izvzeto oz. takrat dobi predlagatelj odškodnino. Ker je osnovni princip, da se zaplenjeno premoženje vrne v last in posest v naravi (16. člen ZDen), je treba odgovoriti na vprašanje, kdo dokazuje, da obstajajo ovire, da zaplenjenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Ker gre za izjemo od splošnega načela, da se vrača premoženje v naravi, mora zavezanec, ki bi sicer moral premoženje vrniti, to dokazati. To pomeni, da je v tem primeru dokazno breme, da obstajajo ovire iz 19. člena ZDen, na strani nasprotnih udeležencev oz. zavezancev za vrnitev (primerjaj tudi komentar k 19. členu ZDen, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2000, avtorji Breznik J. in soavtorji, stran 194).

7. To pomeni, da ima pritožnica prav, ko opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo 32. člen ZNP, ko je naložilo plačilo izvedencev predlagateljici in ker tega ni plačala je štelo, da je predlog umaknila. Ker je bilo treba odločitev o primarnem predlogu razveljaviti, je bilo treba razveljaviti tudi zahtevke v podredni obliki oz. odškodnini. Gre torej za razveljavitev vseh točk izreka, razen točke IV. Pritožnica utemeljeno opozarja, da s tem, ko se ji nalaga nekaj, kar ni njena dolžnost, se ji vzame možnost sodelovanja v postopku (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

8. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje najprej skuša kot nesporno ugotoviti med strankama, ali je možna vrnitev kakšne parcele v naravi in ali se da že iz predloženih dokazov in izvedeniških mnenj ugotoviti, katere parcele niso funkcionalno zemljišče. Če sodišče ne bo doseglo nespornih ugotovitev, bo morala nasprotna udeleženka, ki se na to sklicuje, založiti predujem za izvedenca.

9. Pritožnica opozarja, da je MOL kot zavezanec 6. 2. 2003 za parc. št. 708/2, k.o. X., izjavil, da se strinja z vračilom. Vendar spregleda, da je MOL tedaj trdil, da mora ugotoviti, kdo je zavezanec. To pomeni, da tega ni mogoče šteti kot nesporno ugotovljeno dejstvo med postopkom. Vendar v nadaljevanju postopka naj sodišče že zaradi poteka časa zadevo pospešeno obravnava in skuša ugotoviti nesporna dejstva med strankami.

10. Pritožbi pa ni mogoče pritrditi v delu, ko izpodbija odločitev pod točko IV. Res je, da so v zapisniku (priloga A91) omenjene te stvari, vendar ima sodišče prve stopnje prav, da je pod 5. točko zapisnika ugotovljeno, da gre za vlogo pri Zadružni hranilnici na ime A. P. v znesku 23.298,10 Lir. Vrača se tisto premoženje, ki je zaplenjeno tedanjemu obsojencu. Druge osebe bi morale postaviti zahtevek za vračilo, če jim je kaj bilo nezakonito odvzetega. Tako se izkaže, da za ta zahtevek predlagateljica nima aktivne legitimacije.

11. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo zahtevek za vračilo osebnih predmetov P. P. (opisani osebni predmeti v točkah 1 do 4 na strani 4 zapisnika). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so tedanji postopki zaplemb potekali po Zakonu o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Ur. l. DFJ, št. 40/45). Med drugim so po tedanjih pravilih lahko prizadeti zahtevali, da se izvzamejo predmeti iz domačega gospodinjstva, kar je nujno za življenje obsojenca in njegove ožje družine. To pomeni, da bi lahko tedaj obsojeni P. P. dobil svoje osebne stvari vrnjene. Na koncu zapisnika celo piše, da se po 20. členu Zakona o zaplembi imovine izreče obsojenčeva imovina za zaplenjeno ter se interesente po 22. členu zakona poduči, da smejo uveljavljati pravne zahtevke glede zaplenjene imovine. Eno izmed pravil oz. temeljnih načel odškodninskega prava je, da mora oškodovani storiti tisto, kar lahko, da je škoda čim manjša (compesatio lucri cum damno). V nasprotnem primeru ne more uveljavljati od zavezancev odškodnino za tisto, kar bi lahko uveljavlja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v tem delu zahtevke predlagateljice zavrnilo. V tem delu ni bilo kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.