Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da za presojo zadeve po ZPIZ-1, ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro 10. 2. 2017, ko je že veljal ZPIZ-2, ni podlage. Po ZPIZ-2 pa tožnik za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, nastalo zaradi poškodbe izven dela, ne izpolnjuje pogojev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2017 in št. ... z dne 21. 7. 2017 ter priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil na njegovo zahtevo dne 10. 2. 2017 uveden postopek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Zahteva je bila s prvostopno odločbo z dne 4. 4. 2017 zavrnjena, z drugostopno odločbo z dne 21. 7. 2017 pa zavrnjena pritožba in odločeno, da nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro. Navaja, da je sodišče pri svojih ugotovitvah zgolj sledilo navedbam toženca, pri čemer pa je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pri podaji izvedenskega mnenja se toženec ni opredelil na podlagi katerih izvidov je ocenil 40 % telesno okvaro. Iz točke IV Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju: Sporazum) izhaja, da znaša stopnja telesne okvare pri delni ohromitvi brahialnega pleksusa v razponu od 40 do 60 %. Toženec svoje ugotovitve, da gre pri njem za 40 % telesno okvaro, ni z ničemer utemeljil. Poleg že ugotovljene telesne okvare ima tudi atrofijo desne mišice desno, v desnem ramenu ne more izvesti abdukcije ter altefleksije, desna lopatica nekoliko izstopa, vidna je hipotrofija desne nadlahti. Izvedenec invalidske komisije prve stopnje pa je celo menil, da se do telesne okvare ne more opredeliti, saj ne razpolaga s svežim EMG izvidom. Sodišče prve stopnje kljub dokaznemu predlogu ni pritegnilo izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko podal ustrezno in pravilno oceno telesne okvare. S tem pa je kršilo tudi bistvene določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), saj je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, še posebej ob dejstvu, da tudi Sporazum določa način določanja telesnih okvar v primeru obstoja dveh ali večih telesnih okvar. Meni, da v kolikor bi bila pri njem pravilno ugotovljena telesna okvara, bi mu bila skladno z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) priznana pravica do invalidnine. Sklicuje se na določbo 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in na to, da se uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-2, če se je postopek začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker izpolnjuje pogoje pokojninske dobe uveljavlja, da se mu na podlagi 144. člena ZPIZ-1 prizna pravica do invalidnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno očitane kršitve določbe 243. člena ZPP.

5. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 21. 7. 2017 in prvostopna odločba št. ... z dne 4. 4. 2017. Sporno pa je, ali je tožnik upravičen do invalidnine na podlagi višje telesne okvare kot jo je pri njem ugotovil toženec v pritožbenem postopku oziroma z dokončno odločbo z dne 21. 7. 2017. 6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da se je postopek za uveljavitev pravice do invalidnine pri tožencu začel na tožnikovo zahtevo dne 10. 2. 2017, kar glede na pritožbene navedbe, ni sporno.

7. Na podlagi tako začetega postopka je najprej oceno telesne okvare podala invalidska komisija prve stopnje dne 29. 3. 2017. Menila je, da telesne okvare ne more podati, ker ne razpolaga s svežim EMG izvidom. Invalidska komisija druge stopnje pa je v pritožbenem postopku dne 12. 6. 2017 menila, da je pri tožniku podana 40 % telesna okvara od 13. 5. 2009 zaradi poškodbe izven dela. Ugotovila je, da je telesna okvara v takšni višini podana po poglavju IV A točka 1b (delna motorna ohromelost brahialnega pleteža), ki je nastala zaradi prometne nesreče in je dokončno stanje opisano v izvidu 13. 5. 2009. Tožnik je sicer kasneje imel še druge poškodbe in sicer leta 2001 zlom 8. prsnega vretenca in leta 2010 poškodbe glave, vendar pa te poškodbe niso pustile trajnih posledic v smislu telesnih okvar po veljavnem Sporazumu.

8. Na podlagi mnenja invalidske komisije druge stopnje je toženec z dokončno odločbo z dne 21. 7. 2017 tožnikovo pritožbo zavrnil, hkrati pa prvostopno odločbo z dne 4. 4. 2017 spremenil tako, da zavarovanec, sedaj tožnik, nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro, ki je nastala dne 13. 5. 2009 zaradi posledic poškodbe izven dela. Takšno odločbo je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 9. Ker je tožnik zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil dne 10. 2. 2017, tedaj pa je že veljal ZPIZ-2, to pomeni, da se je postopek začel v času veljavnosti ZPIZ-2 in ne v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma pred pričetkom veljavnosti ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice se načeloma presojajo po zakonu veljavnem v času vložitve zahtevka, če sam zakon v prehodnih določbah ne določa drugače. Vendar za takšne primere kot je tožnikov, ZPIZ-2 tudi v prehodnih določbah ne določa drugače. 10. V tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 določa, da lahko zavarovanci, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

11. Tožnik se ne v pritožbi in tudi ne tekom postopka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni skliceval na to, da bi šlo pri njem za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Prav tako pa ni sporno, da se je postopek za uveljavitev pravice do invalidnine za telesno okvaro začel 10. 2. 2017, ko je že veljal ZPIZ-2. Tako, da v tožnikovem primeru ne gre za situacijo, ki jo ureja določba 403. člena ZPIZ-2, prav tako pa ne gre za stanje, določeno v 390. členu ZPIZ-2. Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe izven dela, bi se moral postopek začeti najpozneje do 31. 12. 2012, torej pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2. 12. Ugotavljanje obstoja in višine telesne okvare, je nedvomno medicinsko vprašanje, za ugotavljanje katerega sodišče nima ustreznega znanja. Vendar pa v konkretnem primeru vprašanje obstoja in višine telesne okvare, ni odločilno dejstvo za odločitev, zaradi česar se pritožba neutemeljeno ne strinja, da sodišče ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca in očita kršitev določbe 243. člena ZPP. Glede na pravno ureditev v ZPIZ-2 v zvezi z vprašanjem pravice do invalidnine, je poleg datuma vložene zahteve in datuma nastanka telesne okvare, ključno vprašanje vzroka nastale telesne okvare. Glede na izrecno določbo tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 bi bil tožnik upravičen do invalidnine za telesno okvaro le, če bi ta nastala zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Torej v nobenem primeru, ne glede na višino telesne okvare, zaradi poškodbe izven dela. Posledično za priznanje pravice do invalidnine, ugotavljanje dejanskega stanja ali obstaja pri tožniku telesna okvara v višini 40 % ali več, in kateri izvid predstavlja podlago za oceno, ni potrebno, niti ni relevantno.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da za presojo zadeve po ZPIZ-1, ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro 10. 2. 2017, ko je že veljal ZPIZ-2, ni podlage, po ZPIZ-2 pa tožnik za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, nastalo zaradi poškodbe izven dela, ne izpolnjuje pogojev. Po 403. členu ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje, pravico do invalidnine ob izpolnjevanju ostalih predpisanih pogojev, zagotavlja le še iz naslova telesnih okvar, nastalih zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. ZPIZ‑2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so se namreč izločile iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni rizik telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane.

14. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.