Jedro

Ob tem, ko v preteklosti obdolženi ni spoštoval izrečenih ukrepov prepovedi približevanja, na podlagi česar je tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilen zaključek, da odreditev milejšega ukrepa, ki terja sodelovanje obdolženca, ne pride v poštev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se pritožuje obdolženec zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in mu pripor odpravi. Podrejeno predlaga, da njegovi pritožbi deloma ugodi, pripor odpravi in izreče katerega izmed milejših ukrepov (npr. v odreditev hišnega pripora na naslovu G. ali R. pri B. B.). Zoper sklep se pritožuje tudi zagovornik obdolženca iz razlogov kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave RS), bistvenih kršitev kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču pa predlaga, da ugotovi, da razlogi za pripor niso podani in pripor odpravi, podredno pa da pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikoma namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v od 7. do 11. točki izpodbijanega sklepa nanizalo prepričljive in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljive razloge za zaključek o obstoju utemeljenega suma in s tem na ravni utemeljenega suma tudi vseh zakonskih znakov, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji po tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Utemeljenost suma kot temeljnega pogoja za pripor zoper obdolženca izkazuje formalno in materialno preizkušen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 25. 7. 2022, številka Kt/12229/2022, pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v Celju z dne 28. 7. 2022, opr. št. II Kr 45842/2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 8. 8. 2022, opr. št. I Kp 45842/2022 in kasnejšimi sklepi z dne 1. 9. 2022 in 4. 10. 2022, s katerimi je sodišče preizkušalo obstoj pripornih razlogov. V času od zadnje pravnomočne presoje pa do izdaje izpodbijanega ugotovitvenega sklepa je sodišče zaslišalo oškodovanko C. C., ki je utemeljenost suma v zvezi s ponavljajočim se predvsem psihičnem nasilju potrdila, sicer pa se v predmetni kazenski zadevi ni pojavil noben nov dokaz, ki bi zahtevan dokazni standard omajal. Prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni spregledalo spremenjene izpovedbe oškodovanke o dogodku v zvezi z najdenim nabojnikom in naboji, vendar ob tem, ko so z zadostno stopnjo verjetnosti še vedno izkazana številna druga ravnanja obdolženca na škodo oškodovank, ta izpoved tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne omaje utemeljenega suma do mere, ki bi narekovala odpravo pripora. V izpodbijanem sklepu ni spregledan niti pritožbeno izpostavljen obdolženčev zagovor, kot tudi ne njegove pritožbene navedbe, ki kažejo predvsem na nestrinjanje obdolženca z na ravni utemeljenega suma ugotovljeni dejanskim stanjem in zaključki sodišča. Pritožbeno sodišče kot v predhodnih sklepih ponovno izpostavlja, da bodo lahko obsežne pritožbene trditve, v katerih obdolženec podaja svojo dokazno oceno, usmerjeno v zanikanje in minimaliziranje kaznivega dejanja, predmet nadaljnjega kazenskega postopka, tehtanje in ocenjevanje verodostojnosti dokazov pa bo pridržano prvostopenjskemu sodišču. Pri odločanju o priporu se zbranih podatkov in dokazov ne more ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način kot se ocenjuje dokaze, ko se odloča o obdolženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave. Sodišče je v zvezi s priporom dolžno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov in podatkov za utemeljenost suma kot enega izmed pogojev za pripor in to svojo oceno tudi obrazložiti. Na podlagi vsega navedenega je namreč prvostopenjsko sodišče sklepalo o obstoju utemeljenosti suma za obravnavani kaznivi dejanji in korektno povzeto bistveno vsebino podatkov in dokazov v obsegu, kot je v tej fazi postopka dopustno, kar tudi po zaključku sodišča druge stopnje zadostuje za zaključek, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejani kot da jih ni.

Ponovljene pritožbene trditve obdolženca v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, ki ga utemeljuje z dobesednim povzetjem pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju IV N 715/2021 z dne 21. 4. 2022, s katerim je bil potrjen sklep istega sodišča z dne 20. 12. 2021 o prepovedi približevanja C. C., se ne nanašajo na predmetni postopek in zato zanj niso pravno relevantne. Na tem mestu drugostopenjsko sodišče ponovno pojasnjuje, da bo predmet nadaljnjega postopka tudi ocena skrajne sile in morebitne izključitve kaznivosti ali protipravnosti ravnanja obdolženega. Obdolženec tako ne navaja nobenega utemeljenega razloga, ki bi pravilnost prvostopenjske ugotovitve o obstoju utemeljenosti suma postavil pod vprašaj.

6. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo tudi do utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil tudi očitano mu kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po drugem odstavku 137. člena KZ-1, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za kaznivo dejanje za katerega ni mogoče odrediti pripora (2. točka prvega odstavka 432. člena ZKP). Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odrejeni in z izpodbijanim sklepom podaljšan pripor v predmetni zadevi temelji na kaznivih dejanjih po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 in po prvem odstavku 192. člena KZ-1, zato se pritožbeno sodišče do pritožnikovih navedb glede tega očitanega kaznivega dejanja ne bo opredeljevalo, saj za ta postopek niso relevantne.

7. Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje s katerim grozi. Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pod točkama 16 do 17 obrazložitve pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora v večjem delu nespremenjene in ki brez dvoma kažejo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. Ob tem, ko v nasprotju s pritožbeno zatrjevanim prvostopenjsko sodišče ponovitvene nevarnosti ni oprlo na pritožbeno izpostavljen dogodek v zvezi najdenimi naboji in nabojnikom, zagovornik ob razumski obrazložitvi sodišča razlogov za obstoj ponovitvene nevarnosti ne more pritožbeno uspeti niti s sklicevanjem na domnevne razloge za podajo kazenske ovadbe.

8. Uspeha pa ni mogoče priznati pritožbi zagovornika v delu, kjer napada neogibno potrebnost pripora in predlaga nadomestitev pripora z blažjimi osebno omejevalnimi ukrepi. Ob tem, ko v preteklosti obdolženi ni spoštoval izrečenih ukrepov prepovedi približevanja, na podlagi česar je tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilen zaključek, da odreditev milejšega ukrepa, ki terja sodelovanje obdolženca, ne pride v poštev. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pripominja, da pritožnik ni podal substanciranega predloga za določitev varščine, o katerem bi lahko sodišče odločilo, pritožbeno predlagan ukrep javljanja na policijski postaji pa ni mogoče odrediti iz pripornega razloga, kot je ugotovljen pri obdolžencu. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je odrejeni osebni omejevalni ukrep sorazmeren in neogibno potreben. Pritožbeno sodišče pa se ob tem, ko so pritožbene trditve obdolženega glede ponovitvene nevarnosti, sorazmernosti, neogibne potrebnosti in teoretične razlage o tem, kdaj je podano kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 v vsebinskem smislu enake kot trditve v pritožbah zoper prejšnje priporne sklepe, o katerih je pritožbeno sodišče že odločalo, v izogib ponavljanju na obrazloženo v sklepih pritožbenega sodišča z dne 8. 8. 2022, z dne 1. 9. 2022 in z dne 4. 10. 2022 v celoti sklicuje.

9. Sodišču prve stopnje pa ni moč očitati niti kršitev določb ZKP, materialnega prava in Ustave RS. Relevantne okoliščine je sodišče prve stopnje razumno presodilo, zato tudi ne more biti na mestu očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po sodbi drugostopenjskega sodišča niso utemeljene niti pritožbene trditve obdolženca, da sodišče ni navedlo in obrazložilo zakonskih razlogov iz katerih izhaja podanost pripornih razlogov s čimer pritožba meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je tudi po sodbi višjega sodišča vse pogoje utemeljilo in obrazložilo tako, da jih je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo.

10. Pritožbeno sodišče pa ne more pritrditi pritožbeni trditvi o kršitvi načela enakosti, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je v njegovem primeru odločilo drugače kot v primeroma naštetih kazenskih postopkih. Odreditev pripora ni vezana le na pritožbeno izpostavljeno težo kaznivega dejanja, ampak je za odreditev potreben obstoj vseh pritožbenih pogojev, kar je v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče ugotovilo in obrazložilo.

11. Pritožba zagovornika pravilno izpostavlja, da je izpodbijan sklep izdala sodnica, ki sicer ni razpravna sodnica v predmetnem postopku, vendar pri tem pritožnik popolnoma spregleda, da je bila predodelitev zadeve opravljena po odredbi podpredsednika sodišča zaradi začasne odsotnosti sodnice za opravo nujnih procesnih dejanj (odločitev o podaljšanju pripora) v skladu s sodnim redom in na podlagi letnega razporeda dela.

12. Ob upoštevanju narave kaznivega dejanja (pri čemer je upoštevano tudi časovno obdobje izvrševanja kaznivih dejanj, številne kršitve ukrepa prepovedi približanja, kontinuiteta in vztrajnost obdolženca pri izvršitvah, predrzen način izvrševanja dejanj), ob tem, ko je bil obdolžencu pripor odrejen šele 23. 7. 2022, ko posledic pripora za pritožnika pritožba niti ne navaja, ob upoštevanju dejstva, da so kljub predlogu za izločitev sodnice in številnim menjavam zagovornikov že bila na glavni obravnavi opravljena nekatera zaslišanja in so v naprej tudi redno razpisani naroki za glavno obravnavo (na podlagi česar pritožbeno sodišče sklepa na kontinuiteto postopka pred prvostopenjskim sodiščem), pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nerazumno dolgem času trajanja postopka.

13. Prvostopenjskemu sklepu tudi v smislu odločb Ustavnega sodišča, ki jih navaja obdolženec, ni moč očitati nobene pomanjkljivosti. Iz izpodbijanega sklepa namreč razumljivo na življenjskih izkušnjah izhaja utemeljen sklep, da so podani vsi pogoji za izdajo pritožbeno izpodbijanega sklepa.

14. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbi obdolženca in zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

15. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev teh pritožb odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.