Jedro

ZLPP ni razlikoval med ukrepi, ki jih revizijski organ lahko izreče podjetju, ki se lastninsko preoblikuje, in ukrepi, ki jih lahko izreče podjetju, ki je odvisno ali povezano s podjetjem, ki se lastninsko preoblikuje.

Predhodno vprašanje je vprašanje (ne)obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katere(ga) je odvisna odločitev sodišča (13. člen ZPP). Oškodovanje družbene lastnine v primerih iz 48.a člena ZLPP pa je domneva dejstva, ki pa se lahko izpodbija samo z navajanjem dejstev, da domneva ni točna, in dokazovanjem teh dejstev (primerjaj: tretji odstavek 224. člena ZPP), ne pa rešitev predhodnega vprašanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnice Kranj, št... z dne 25.8.1995, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke spremenilo in odločbo odpravilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov vsega postopka.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da je odločilo mimo tožbenega zahtevka, ker je odločbo tožene stranke odpravilo, čeprav je tožeča stranka zahtevala njeno razveljavitev, je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Očitek pa ni utemeljen. V zadevah, kakršna je obravnavana, ima odprava odločbe enake pravne posledice kot razveljavitev. Zato pritožbeno sodišče z izrekom, da se odločba tožene stranke odpravi, ni razsodilo mimo tožbenega zahtevka.

Prvi člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l.RS št. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZPPSL) je določil, v katerih podjetjih se bo izvedel postopek lastninskega preoblikovanja, prvi odstavek 48. člena ZLPP pa, da se bo (ob izpolnitvi zakonskih predpostavk) v teh podjetjih in v od njih odvisnih ali z njimi povezanih podjetjih izvedel postopek revizije. Nadalje je v 48.a členu določil, kdaj se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, v 48.c členu (v zvezi z drugim odstavkom 48.b člena) pa, kakšne ukrepe lahko izreče revizijski organ v posameznih primerih oškodovanja družbene lastnine, navedenih v 48.a členu ZPPSL. Pri tem ZLPP ni razlikoval med ukrepi, ki jih lahko izreče podjetju, ki se lastninsko preoblikuje, in ukrepi, ki jih lahko izreče podjetju, ki je odvisno ali povezano s podjetjem, ki se lastninsko preoblikuje.

Tožeča stranka se ni lastninsko preoblikovala po določbah ZLPP. Bila pa je odvisna od edinega ustanovitelja in imetnika vseh njenih delnic - podjetja K. I. d.d.. Ker je bil v njem tudi družbeni kapital, zaradi česar se je lastninsko preoblikoval po ZLPP, je revizijski organ izvedel postopek revizije po 48. členu ZLPP tudi pri tožeči stranki in ji z izpodbijano odločbo naložil, da mora: - povečati vrednost zemljišča za 81.095.534,00 SIT - povečati vrednost gradbenih objektov za 283.834.369,00 SIT - povečati vrednost opreme za 85.600.842,00 SIT - povečati delniški kapital K. I. d.d. za 450.530.745,00 SIT Izvedbo navedenih ukrepov ji je naložil na podlagi sledečih dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe: Edini delničar tožeče stranke K. I. d.d. je 30.11.1992 prodal vse delnice tožeče stranke podjetju K. d.d. Za to je prejel 422.694.000,00 SIT. Osnovni vložek v tožeči stranki so nepremičnine in oprema. Dne 1.7.1992 je tožeča stranka knjižila delniški kapital v vrednosti 225.000.000,00 SIT. Pri tem je upoštevala na dan 31.8.1991 (ne pa na dan knjiženja 1.7.1992) revalorizirano cenitev stvarnega vložka. Upoštevajoč revalorizacijo do vključno novembra 1992 je vrednost stvari, oziroma njena protipostavka vrednost osnovne glavnice, narastla na 871.429.802,00 SIT. Razlika do zneska 422.694.000,00 SIT, prejetega za prodane delnice, je 448.735.802,00 SIT. Ta znesek, ki povečuje osnovno glavnico tožeče stranke, se z upoštevanjem revalorizacije še za december 1992 poveča na 450.530.745,00 SIT.

Iz navedenega sledi, da je revizijski organ naložil tožeči stranki samo izvedbo ukrepov zaradi odprave nepravilnosti knjiženj, ki so posledica neupoštevanja revalorizacije, in sicer revalorizacije na dan 1.1.1993 (1. člen Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur.l. RS št. 24/93...5/95).

Eden od dejanskih stanov v 10. točki 48.a člena ZLPP, pri katerem se tudi domneva, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, je neupoštevanje revalorizacije družbenega kapitala. Posredno, preko K. I. d.d., ki se je lastninil po ZLPP, se je lastninila tudi tožeča stranka, katere edini delničar je bil pred prodajo delnic K. I. d.d. Zato je za ugotavljanje oškodovanja družbene lastnine pri K. I. d.d. relevantno tudi pravilno izkazovanje revalorizacije sredstev tožeče stranke. Če tega ni bilo, je tožena stranka lahko izrekla ukrep iz 10. točke 48.c člena ZLPP (prav takšen ukrep je tudi izrekla). ZLPP je namreč nasproti Zakonu o gospodarskih družbah specialen predpis (na kar revizija pravilno opozarja).

Pritožbeno sodišče materialnega prava za svojo odločitev ni uporabilo v zgoraj nakazani smeri. Zato temelji njegova odločitev na zmotni uporabi naterialnega prava. Zaradi svojega pravnega stališča, ki je prišlo do izraza v izpodbijani odločbi, pa ni presodilo vseh pritožbenih navedb, med katerimi so tudi navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Zato revizijsko sodišče ni ravnalo po prvem odstavku 380. člena ZPP, ampak smiselno po drugem odstavku 380. člena ZPP s tem, da je vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču v novo odločanje zaradi presoje pritožbe tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Pri tem revizijsko sodišče še opozarja, da odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. VII Pg 184/96, ni rešitev predhodnega vprašanja za ta spor. Predhodno vprašanje je vprašanje (ne)obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katere(ga) je odvisna odločitev sodišča (13. člen ZPP). Oškodovanje družbene lastnine v primerih iz 48.a člena ZLPP pa je domneva dejstva, ki pa se lahko izpodbija samo z navajanjem dejstev, da domneva ni točna, in dokazovanjem teh dejstev (primerjaj: tretji odstavek 224. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.