Jedro

Pravil o prekinitvi postopka v postopku prisilne poravnave (praviloma) ni mogoče uporabiti. Načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek prisilne poravnave poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja.

Sodišče se bo moralo pri odločanju o potrditvi prisilne poravnave opredeliti do vprašanja, ali je sklep upniškega odbora ničen in ali je šlo pri njegovem sprejetju morda za „razlastitev“ pritožnika. Le v zvezi z odločanjem o potrditvi prisilne poravnave je namreč mogoče reševati vprašanje pravilnosti sklepa upniškega odbora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog vlagatelja (delničarja) D., za prekinitev postopka prisilne poravnave oziroma odlog odločanja o sprejetju prisilne poravnave nad dolžnikom S. d.d..

2. Zoper navedeni sklep se je vlagatelj pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlagal višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali pa ga spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za prekinitev postopka oziroma odloži odločanje o sprejetju prisilne poravnave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pritožnikov predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da pravil o prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja, ki so določena v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), v insolvenčnih postopkih ni mogoče uporabiti, saj bi bilo to v nasprotju s temeljnim načelom insolvenčnih postopkov – hitrostjo postopka (48. člen ZFPPIPP).

5. Pritožnik je navedel, da je imetnik 6,43 % delnic dolžnika in je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil tožbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepa upniškega odbora o zmanjšanju osnovnega kapitala in povečanju osnovnega kapitala z vplačilom novih denarnih vložkov na podlagi 199.a člena ZFPPIPP. Ker je upniški odbor sprejel sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala na nič, je s tem posegel v premoženjske pravice pritožnika, saj bo, če bo prisilna poravnava potrjena, ostal brez svojih delnic. Ker pa nepokrita izguba dolžnika v resnici ne presega osnovnega kapitala dolžnika, je ta sklep ničen, saj bi se z namenom pokrivanja izgube osnovni kapital dolžnika lahko zmanjšal največ na 2.804.077,00 EUR, ne pa na nič. Pritožnik meni, da odločitev o ničnosti navedenega sklepa predstavlja predhodno vprašanje za odločanje o potrditvi prisilne poravnave in zato predlaga sodišču, da prekine postopek oziroma odloži začetek glasovanja o sprejetju prisilne poravnave do izdaje sodbe o ugotovitvi ničnosti sklepa upniškega odbora.

6. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojni organ (13. člen ZPP), sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja.

7. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pravil o prekinitvi postopka (206. člen ZPP) v postopku prisilne poravnave (praviloma) ni mogoče uporabiti. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek prisilne poravnave poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, sodišče pa mora svoja procesna dejanja izvajati v zakonsko določenih rokih. Ker je dolžnik insolventen, je potrebno ukrepati hitro, saj odlašanje z ustreznimi ukrepi zmanjšuje možnost finančnega prestrukturiranja, zato bi bila prekinitev postopka v nasprotju za namenom prisilne poravnave. Sodišče mora pri odločanju o tem, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje, tehtati med temeljnimi načeli insolvenčnih postopkov, kot jih opredeljuje ZFPPIPP, in med določili ZPP, ki se v postopku insolventnosti (le) smiselno uporabljajo, pri tem pa mora pri svojem procesnem delovanju prednostno zasledovati načela, ki veljajo v postopkih insolventnosti. Glede na poudarjeno načelo hitrosti postopka bi sodišče moralo, če bi ocenilo, da gre za odločitev o predhodnem vprašanju, od katerem je odvisna njegova odločba, to vprašanje rešiti samo.

8. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odložitev odločanja o sprejetju prisilne poravnave. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, takšnega odloga ZFPPIPP ne predvideva niti ga ne ureja ZPP.

9. Glede na to, da v tem postopku ni sporno nobeno vprašanje glede razlage oziroma veljavnosti Prava Evropske skupnosti, je neutemeljeno tudi pritožnikovo opozorilo, da bi neuporaba instituta prekinitve postopka izničila zapoved iz 113.a člena Zakona o sodiščih glede reševanja predhodnih vprašanj.

10. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da bi mu bilo s tem, ko v nobenem postopku ne bi bilo odločeno o vprašanju ničnosti sklepa upniškega odbora, poseženo v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), saj ne bi imel na razpolago nobenega učinkovitega pravnega sredstva za varstvo svojih premoženjskih pravic. S tem, ko bi njegove delnice v primeru potrditve prisilne poravnave prenehale obstajati, bi bila (če držijo njegove trditve, da je nepokrita izguba manjša, kot je to ugotovil upniški odbor) kršena tudi njegova ustavna pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje se bo zato pri odločanju o potrditvi prisilne poravnave moralo opredeliti do vprašanja, ali je sklep upniškega odbora ničen in ali je šlo pri njegovem sprejetju morda za „razlastitev“ pritožnika. Le v zvezi z odločanjem o potrditvi prisilne poravnave je namreč mogoče reševati vprašanje pravilnosti sklepa upniškega odbora. Kot je v sklepu III Ips 214/2008 z dne 27. 1. 2011 navedlo Vrhovno sodišče, tožeča stranka (v tem primeru pritožnik) po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave ne bo več imela pravovarstvenega interesa za izpodbijanje sklepa (upniškega odbora) o spremembi osnovnega kapitala). Odločitev o potrditvi prisilne poravnave namreč vsebuje tudi odločitev upniškega odbora o spremembi osnovnega kapitala (kot materialnopravno predpostavko za sklenitev prisilne poravnave).

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).