11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 899/2000 z dne 17. 1. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 530/96 z dne 19. 4. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v sporu majhne vrednosti zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika (v pravdi tožnika), s katerim je terjal od nasprotne stranke vrnitev 5 m3 bukove lesne mase ali plačilo zneska 18.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke. Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnik sodiščema očita, da sta v izpodbijanih sodbah napačno uporabili materialno pravo, da nista navedli razlogov o odločilnih okoliščinah, da nista odgovorili na pritožnikove navedbe o tem, da tožena stranka ni dokazala ugovora zastaranja, da sta namesto dokaznega standarda gotovosti uporabili zgolj "stopnjo prepričanja", da sta napačno ocenili, da gre za spor majhne vrednosti, zaradi česar naj bi bila odločitev pristranska in v škodo pritožniku, pa tudi da naj bi sama pravda trajala "nerazumljivo" dolgo. Z navedenim ravnanjem naj bi sodišči pritožniku kršili 14. (enakost pred zakonom), 22. (enako varstvo pravic) in 23. (pravico do sodnega varstva) člen Ustave, 8. in 215. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. -v nadaljevanju ZPP) ter 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 360. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno odločanje Okrajnemu sodišču v Kranju, zahteva pa tudi priznanje pravice do povračila stroškov, nastalih v postopku z ustavno pritožbo.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Pritožnik poleg kršitev, za ugotavljanje katerih Ustavno sodišče ni pristojno, zatrjuje tudi kršitve človekovih pravic.

Vendar so očitki pritožnika, ki se nanašajo na te kršitve, neutemeljeni. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v postopkih pred sodišči in drugimi organi izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, res vključuje tudi pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Vendar za kršitev te pravice v obravnavanem primeru očitno ne gre. Sodišče prve stopnje je izpodbijano dokazno oceno natančno obrazložilo in prepričljivo zaključilo, da je moral toženec les z deponije odpeljati najkasneje maja 1988 in ne šele poleti 1989 in na tej podlagi tožbo, vloženo 29. 9. 1993, tj. po preteku pet letnega zastaralnega roka, zavrnilo. Tudi očitek pritožnika, da sodišči nista odgovorili na njegove navedbe o tem, da tožena stranka ni dokazala ugovora zastaranja, ne drži. Z uporabo in sklicevanjem na določbo o omejitvi pritožbenih razlogov (458. člen ZPP) je sodišče druge stopnje namreč pritožniku pojasnilo, da v sporu majhne vrednosti zmotne ugotovitve dejanskega stanja (ki vključuje tudi oceno izvedenih dokazov) s pritožbo ni več mogoče uveljavljati. S tem je pritožnik posredno dobil odgovor na svoja zatrjevanja o domnevno nepravilno izvedenem dokaznem postopku.

Tako se pokaže, da izpodbijani sodbi imata razloge, le da pritožnik z njimi ni zadovoljen.

5.Pritožnik pavšalno zatrjuje tudi kršitev "pravice do poštenega, hitrega in nepristranskega sojenja" (23. člen Ustave), vendar teh očitkov ne izkaže. Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni v njegovo korist, pa za ugotovitev, da mu je bila kršena navedena ustavna pravica, ne zadošča.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Kolikor pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi, s katerimi sodišču očita nerazumljivo dolgo odločanje, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ustavno sodišče ugotavlja, da ustavna pritožba v tem delu ni dopustna.

Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). Z odločitvijo Višjega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pravdi zaradi vrnitve lesa ali plačila, že prenehalo. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

8.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger