Jedro

Podana je nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski postopek, saj je bila vrednost odtujene stvari le 1,49 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca gospodarske družbe B., d.o.o. z dne 3. 12. 2015, vložen 4. 12. 2015 zoper A. A., v katerem ji očita storitev kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Odločilo je, da je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila oškodovanka kot tožilka ter predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma spremeni sodbo sodišča prve stopnje in samo razsodi o zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do zapisnikov podjetja C., d.o.o. z dne 8. 5. 2013 in 12. 7. 2013, iz katerih izhaja, da je bila obdolženka že dvakrat zalotena pri tatvini v različnih poslovalnicah oškodovanca, kar izkazuje, da ne gre za enkraten dogodek.

5. Takšno stališče pritožnice je zmotno. Upoštevajoč načelo domneve nedolžnosti, uzakonjeno v 3. členu ZKP v povezavi z 27. členom Ustave RS, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, bi morala oškodovanka kot tožilka morebitno predkaznovanost obdolženke dokazovati s pravnomočno kazensko sodbo. Pritožnica glede na povedano brezuspešno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče ni upoštevalo, da je bila obdolžena že dvakrat zalotena pri tatvinah v poslovalnici istega oškodovanca, kar naj bi izhajalo iz zapisnikov družbe C. d.o.o. z dne 8.5.2013 in 12.7.2013. 6. Pritožnica ne vnaša dvoma v prepričljive razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je v izpodbijanem sklepu pravilno utemeljilo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon in za svojo odločitev tudi navedlo prepričljive razloge, katerim sodišče druge stopnje pritrjuje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da so upoštevajoč vrednost odtujenega masla in dejstvo, da je bilo slednje oškodovancu vrnjeno, škodljive posledice kaznivega dejanja neznatne. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi subjektivni pogoj, torej da vrednost odtujenega predmeta izkazuje, da je imela obdolžena v naklepu odtujitev masla v vrednosti zgolj 1,49 EUR. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 5. točke prvega odstavka 277. člena ZKP in obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zavrglo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi bil kazenski postopek zaradi tatvine 1,49 EUR vrednega masla s socialnega in ekonomskega vidika za obdolženko nesorazmeren.

7. Pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR, kar je skladno s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah.