Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je toženec kot pravni laik izkazal zadostno stopnjo skrbnosti oziroma je pravilna presoja, da je bil vzrok, zaradi katerega je toženec zamudil rok za odgovor na tožbo, upravičen. Krivda je v njegovi pravni laičnosti in naključju, ki se mu je pripetilo, oziroma v časovnem zamiku delovanja službe za BPP. Toženec je namreč kot pravni laik prošnjo za BPP, katere ugoditev bi mu omogočila uresničitev njegove pravice do sodnega varstva, vložil pravočasno (in jo po pozivu nato še nemudoma dopolnil) in to pri sodišču, ki mu je tožbo vročalo v odgovor s pozivom. Vzrok za toženčevo zamudo roka je zato v časovnem zamiku delovanja službe za BPP. Služba za BPP, ki je namenjena varstvu socialno šibkih, da uresničijo pravico do sodnega varstva, bi namreč morala in mogla vedeti, da je toženčeva zadeva vezana na rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugodilo predlogu tožene stranke (toženca) za vrnitev v prejšnje stanje z dne 18. 10. 2019 in dovolilo vrnitev v prejšnje stanje ter odgovor toženca na tožbo z dne 18. 10. 2019 štelo za pravočasen.

2. Zoper predmetni sklep je tožeča stranka (tožnica) vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje in tožencu naloži vse pravdne stroške. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo odločilno dejstvo in nato napačno uporabilo prvi odstavek 116. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je popolnoma napačno zaključilo, da bi toženec lahko preprečil zamudo, če bi zaprosil za nujno brezplačno pravno pomoč (BPP), a od njega kot od prava nevešče stranke to ni bilo mogoče pričakovati. Toženca je odvezalo splošnega načela, da nepoznavanje prava škoduje, kar ni dopustno. Upravičeno je pričakovati, da pozna institut nujne brezplačne pravne pomoči iz 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V izpodbijanem sklepu ni najti razlogov, da je zamudil rok zaradi naključja. V tem delu je podana očitana bistvena kršitev. Pravna laičnost mu ne more pomagati, saj nepoznavanje prava škoduje. Dejstvo, da je služba za BPP o prošnji odločila po izteku roka, nima zveze s pravico do vložitve odgovora na tožbo, na kar je stranka ustrezno poučena. Poziv za odgovor na tožbo je enak za vse in velja tudi za pravne laike, ki so se po njem dolžni ravnati. Procesna dejanja lahko opravlja stranka sama ali po pooblaščencu. Če zaprosi za BPP, je to ne odveže obveznosti, da ravna skladno s pozivom. Toženec je bil poučen, da mora odgovoriti na tožbo v roku, o posledicah neodgovora in da mora odgovoriti tudi v primeru, če poda soglasje za mediacijo. Prav tako je bil poučen, da zastopanje po odvetniku ni obvezno. Sodišče prve stopnje je povsem ″povozilo″ ZBPP in ZPP. Za pravne laike očitno poziv za odgovor na tožbo in 36. člen ZBPP ne veljata. Z vidika pravne varnosti so takšni zaključki popolnoma napačni, saj dajejo privilegij prosilcem za BPP. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo dejanski vzrok za zamudo. Napačno je presodilo njegovo izpovedbo, iz katere izhaja, da je povsem ignoriral poziv za odgovor na tožbo, saj je mislil, da je s soglasjem z mediacijo vse uredil in se s tožbo ni ukvarjal, saj je ″dal samo to, da bi dobil odvetnika″. Ignoriranje poziva za odgovor na tožbo je pravi razlog za zamudo in ne časovni zamik delovanja službe za BPP. Vprašanje toženčeve skrbnosti je zmotno presojano. Ima zaključeno poklicno šolo in sodeloval je že v dveh postopkih na sodišču v letu 2000 (razvezni postopek s prvo ženo in delitev skupnega premoženja). Upravičeno je pričakovanje, da razume vsebino poziva za odgovor na tožbo in da v roku vloži odgovor na tožbo. Šele 19. dan roka je vložil prošnjo za BPP. Upravičeno je bilo pričakovati, da se bo pri BPP do konca roka pozanimal, kaj je s prošnjo, in da bo urgiral. Od njega je tako kot od vsake druge stranke pričakovati, da se bo držal poziva. Ob vložitvi prošnje za BPP ni predložil danega poziva in tožbe, kar kaže na njegovo neskrbnost. Seveda tudi ni pojasnil, kdaj mu je bila tožba vročena. Postopek za BPP nima zveze s toženčevo neskrbnostjo. Ni izkazal nobene osebne lastnosti ali okoliščine, ki bi opravičila njegovo zamudo. Celo jasno je izpovedal, ″soglasje za mediacijo je bil za mene odgovor na tožbo″. Zanemaril je poziv za odgovor na tožbo in ni poskrbel, da bi služba za BPP imela podatke za odločanje o njegovi prošnji. Zamude roka ni povzročil dogodek, ki ga stranka ni mogla pričakovati niti preprečiti, ampak toženčevo mišljenje, da je že s soglasjem za mediacijo odgovoril na tožbo. To ni opravičljiv razlog. Krivda za zamudo je pri tožencu in ne v njegovi pravni laičnosti, naključju ali časovnem zamiku delovanja službe za BPP.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru je izpostavil, da je kot prava neuka stranka ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Od slednjega je mogoče pričakovati, da prebere sodno pisanje in da v primeru nerazumevanja ter nesposobnosti nanj odgovoriti poišče pravno pomoč. Storil je prav to. Ni mu mogoče očitati neskrbnosti, ker službe za BPP ni seznanil s tekom roka. S postopki BPP ni imel izkušenj. Prošnjo za BPP je vložil pri istem sodišču, zato je bil zmotno prepričan, da je službi za BPP znano stanje pravdnega postopka in mu ni treba posebej urgirati. Pravni poziv za odgovor na tožbo je napačno razumel. Zmedlo ga je tudi soglasje k meditaciji. Tudi v postopkih v letu 2000 je ravnal enako, poiskal je pravno pomoč pri odvetniku, saj instituta BPP še ni bilo. Od toženca ni mogoče pričakovati, da se bo za postopek BPP posvetoval z odvetnikom. Vzrok za zamudo je v časovnem zamiku delovanja službe za BPP in ne v krivdnem ravnanju toženca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že sodišče prve stopnje je pravilno ter celovito pojasnilo zakonsko (glej predvsem 116., 117. in 120. člen ZPP) in pravno teoretično1 podlago za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje ter se obenem oprlo na stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS), ki so razvidna iz odločbe II DoR 122/2016, katere vsebina pravzaprav izraža zaokroženo celoto zaključkov ustaljene sodne prakse.2 Pritožbeno sodišče izhodišč za odločanje zato na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje ni niti našlo niti obrazložilo naključja, ki se je pripetilo tožencu. Bistvo predmetne kršitve je v takšni pomanjkljivosti sklepa, da se le-ta ne more preizkusiti, kar je podano, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom, če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep vsekakor ni v tolikšni meri (formalno) pomanjkljiv, da ga ne bi bilo mogoče pritožbeno preizkusiti, in ni podanih zgoraj opisanih pomanjkljivosti, zato predmetni očitek ni utemeljen. Povedano drugače, sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa res ni izrecno uporabilo izraza ″naključje, ki se je pripetilo tožencu″, a so iz predmetnega sklepa vsekakor razvidni razlogi o vseh okoliščinah, ki takšen pravni zaključek utemeljujejo. Predmetno naključje je namreč treba iskati, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, predvsem v ravnanju službe za BPP, opravičenost razlogov pa je treba presojati v zvezi z ravnanjem toženca.

7. Sodišče prve stopnje je hkrati pravilno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine konkretnega primera. Le-te so razvidne že iz izpodbijanega sklepa, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Pritožbeni očitki, ki merijo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so po svoji vsebini predvsem očitek zmotne uporabe materialnega prava (napačne uporabe prvega odstavka 116. člena ZPP oziroma zmotnih zaključkov o opravičenosti razlogov za zamudo). Drži pritožbeno zavzemanje, da nepoznavanje prava škoduje, vendar je bistvena presoja o opravičenosti zamude roka, pri čemer zamuda ni opravičena, če v danih okoliščinah toženec ni ravnal, kot bi od njega bilo pričakovati, to je, če vzroka ni zakrivil s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki, ter pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja. Opravičenost vzrokov se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja.

8. Toženec je pravni laik. Pritožbeno sklicevanje, da ima opravljeno poklicno šolo in da je že bil udeležen v dveh postopkih v letu 2000 z bivšo ženo (razveza in razdelitev skupnega premoženja), predmetnega zaključka ne more spremeniti. Ob tem je že sodišče prve stopnje pritožnici pravilno in obširno pojasnilo razloge, zakaj zaradi omenjenih postopkov niso mogoči nobeni drugačni zaključki o toženčevem vedenju (glej razloge izpodbijanega sklepa o uveljavitvi ZBPP in novele ZPP-E, ki je v pravdo uvedla postopek s pozivom k mediaciji). V obeh postopkih je toženca zastopal pooblaščeni odvetnik, v predmetni zadevi pa iz njegove izpovedbe izhaja, da ni imel denarja za odvetnika. Slednje je vsekakor razvidno iz prepozno izdane odločbe o BPP. Da je od pravnega laika pretirano pričakovati, da pozna institut nujne BPP, izhaja že iz zgoraj omenjene odločbe VS RS. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi pretirano pričakovanje, da bi toženec kot pravni laik moral in mogel pravilno razumeti poziv za odgovor na tožbo, ki mu je bil poslan skupaj s pozivom za podajo soglasja k mediaciji. Sodišče prve stopnje se je o tem prepričalo na podlagi izvedenega dokaznega postopka,v katerem je toženca zaslišalo. Obširno pritožbeno polemiziranje, kaj vsebuje poziv za odgovor na tožbo, predmetnega ne more spremeniti. Pritožnici pa ob tem tudi ne koristi sklicevanje na toženčevo razumevanje prejetega poziva, saj je iz njegovih pojasnil in upoštevaje ostale okoliščine primera razvidno predvsem to, da poziva kot pravni laik ni razumel, in ne, da bi ga ignoriral. Ravnanje toženca in njegove subjektivne okoliščine (finančna stiska in popolno nerazumevanje oziroma napačno razumevanje poziva za odgovor na tožbo) je namreč treba povezati z ostalim njegovim vedenjem. Šele ob presoji celotnega ravnanja toženca je namreč mogoč zaključek o njegovi (ne)skrbnosti. Presoja sodišča prve stopnje ne pomeni, da za pravne laike poziv za odgovor na tožbo ne velja, da vse stranke pred zakonom niso enake in da določene uživajo privilegije, in ne ruši pravne varnosti, ampak gre za celovito presojo konkretnega primera. Primera, v katerem so pravno relevantne tudi subjektivne okoliščine pri sami stranki. Le-te pa so bile takšne, da je toženec, ki poziva evidentno ni razumel (op. dodatno pa ga je očitno zmedel še poziv k mediaciji, na katerega se je odzval), ravnal na način, da je pravočasno poskušal poiskati pravno pomoč v obliki BPP. Gre za ravnanje laične stranke, ki je še dovolj skrbno za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

9. Upoštevaje navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča toženec, ki je kot pravni laik podal soglasje za mediacijo in, kar je bistveno, prošnjo za BPP vložil 19. dan roka za odgovor na tožbo, ter jo nato po pozivu za dopolnitev nemudoma dopolnil, opravičil zamudo roka za odgovor na tožbo v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP, ker mu je bila odločba o BPP izdana šele po poteku roka za odgovor. Poglavitni dejanski vzrok za zamudo je sodišče prve stopnje pravilno našlo v prepoznem odločanju službe za BPP. Od toženca vsekakor ni mogoče pričakovati, da bi si pridobil pravno pomoč za postopek o BPP, še posebej ob dejstvu, da očitno nima zadostnih sredstev za angažiranje odvetnika, medtem ko nenazadnje ni mogoče pridobiti BPP za udeležbo v postopku glede BPP (glej 8. člen ZBPP). Pritožnica se ob tem neutemeljeno zavzema, da bi moral biti bolj skrben v samem postopku za dodelitev BPP (da prošnji ni priložil poziva k odgovoru na tožbo in tožbe, da ni urgiral pri službi za BPP in da se ni seznanil s stanjem zadeve o BPP). Dodelitev brezplačne pravne pomoči je namreč postopek, ki poteka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) in zanj velja 7. člen ZPP, ki vsebuje splošno načelo varstva pravic strank. Skladno s 7. členom ZPP mora organ (v konkretnem primeru služba za BPP) med drugim stranki (v konkretnem primeru tožencu) omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice (prvi odstavek 7. člena ZUP), jo opozoriti na njene pravice, če o njih glede na podano dejansko stanje izve ali sodi (drugi odstavek 7. člena ZUP), in mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek 7. člena ZUP). Hkrati je cilj postopkov po ZBPP (glej 1. člen ZBPP) v tem, da socialno šibki lahko uresničijo pravico do sodnega varstva.3 Od toženca kot pravnega laika ni mogoče pričakovati, da bi izrecno zaprosil za nujno BPP po 36. členu ZBPP, v konkretnem primeru pa mu je po presoji pritožbenega sodišča mogoče šteti kot opravičljivo tudi to, da službe za BPP ni izrecno opozoril na nujnost zadeve oziroma o vezanosti zadeve na rok. V prošnji za odobritev BPP je namreč navedel le, da gre za tožbo za ugotovitev skupnega premoženja in da prosi za odvetnika, ki bi ga „zagovarjal“ na sodišču in mu svetoval v morebitni mediaciji. Kot pravilno opozarja toženec v odgovoru na tožbo je v konkretnem primeru bistvena še okoliščina, da je toženec prošnjo za BPP vložil pri istem sodišču, to je pri sodišču, ki mu je predhodno že poslalo tožbo s pozivom v odgovor in poziv o podaji soglasja za mediacijo. Pristojnemu organu za BPP, ki je prava vešče, je bilo tako zagotovo znano oziroma bi mu moralo biti znano (gre namreč za isto pravno osebo), da je predmetna prošnja vezana na rok za odgovor na tožbo. Zato ni bilo nobene potrebe, da toženec službo za BPP dodatno opozarja v smeri, ki ga izpostavlja pritožba. Da so navedeni zaključki pravilni, nenazadnje izhaja tudi iz stališč primerjalnopravne sodne prakse sodišč v Republiki Nemčiji, ki jo omenja pravni teoretik dr. Aleš Galič.4 V tej zvezi velja omeniti stališče, da v konkretnih primerih sodišča pogojev za vrnitev v prejšnje stanje ne smejo razlagati prestrogo, in dejstvo, da vrnitev v prejšnje stanje pogosto utemelji okoliščina, ko stranka utemeljeno (op. ko je predlogu ugodeno) zaprosi za BPP pred potekom roka za opravo procesnega dejanja, pa o tem ni bilo pravočasno odločeno. Okoliščine v Republiki Sloveniji so zaradi instituta nujne BPP nekoliko drugačne, a je vseeno organ za BPP tisti, ki bi moral in mogel stranki omogočiti učinkovito varstvo pravice do sodnega varstva.

10. Skladno s povedanim je tudi po presoji pritožbenega sodišča toženec kot pravni laik izkazal zadostno stopnjo skrbnosti oziroma je pravilna presoja, da je bil vzrok, zaradi katerega je toženec zamudil rok za odgovor na tožbo, upravičen. Krivda je v njegovi pravni laičnosti in naključju, ki se mu je pripetilo, oziroma v časovnem zamiku delovanja službe za BPP. Toženec je namreč kot pravni laik prošnjo za BPP, katere ugoditev bi mu omogočila uresničitev njegove pravice do sodnega varstva, vložil pravočasno (in jo po pozivu nato še nemudoma dopolnil) in to pri sodišču, ki mu je tožbo vročalo v odgovor s pozivom. Vzrok za toženčevo zamudo roka je zato v časovnem zamiku delovanja službe za BPP. Služba za BPP, ki je namenjena varstvu socialno šibkih, da uresničijo pravico do sodnega varstva, bi namreč morala in mogla vedeti, da je toženčeva zadeva vezana na rok. Le podredno in dodatno pritožbeno sodišče še ugotavlja, da bi se, če stranka v prošnji zadevo opredeli nekonkretizirano, služba za BPP tudi morala in mogla v tej smeri dodatno prepričati ter nato delovati v smeri uresničitve ciljev, ki jim je namenjena (npr. v smeri zagotovitve nujne BPP). Iz obrazloženega je tako jasno razvidno naključje, ki se je pripetilo tožencu.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica je bila s pritožbo neuspešna, zato sama krije svoje pritožbene stroške, medtem ko toženec pritožbenih stroškov ni priglasil. 1 Glej npr. dr. Aleš Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2005, 1. knjiga, komentar k 116. členu ZPP. 2 Glej npr. odločbe VS RS I Up 740/2005 z dne 23. 6. 2005 in I Up 211/2011 z dne 5. 5. 2011 ter odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 940/2013 z dne 10. 4. 2013. 3 Tako tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v zadevi III U 152/2018-6 z dne 27. 8. 2018. 4 Glej opombo 1.